Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Muanis Sinanović,
bere Jure Franko.
Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji.
V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati.
Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično.
Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih.
Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega.
Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi.
Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.
Piše: Muanis Sinanović,
bere Jure Franko.
Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji.
V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati.
Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično.
Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih.
Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega.
Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi.
Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov