Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Sašo Puljarević,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Delo Tri barve za eno smrt vizualne umetnice in pisateljice Janje Rakuš je v več pogledih nekonvencionalen roman. Postavljen je med Piran in Amsterdam v čas zadnjih izdihljajev epidemije koronavirusa, pred nami raste skozi niz fragmentov, ki jih prej kot osrednja pripovedna nit oziroma osrednji osebi Livija in Tobijas ohlapno vežejo skupaj barve, ki prevzamejo vodilno vlogo pri razgrajevanju pripovedi in se pretvorijo v nekakšno vezivno tkivo romana.
Tobijas je namreč le eden od dvanajstih ljudi na svetu, ki lahko vidi vse barve, izvor te zmožnosti pa ga sooči z eksistencialno dilemo. Na drugi strani tudi Livija k temu pridaja svoj del, saj prevaja delo Modra revolucija francoskega umetnika Yvesa Kleina. Roman je prav po vzoru Kleinovega dela Ex voto za sveto Rito iz Cascie razdeljen na tri dele – Monopink, Modra in Zlata –, a to je le ena od potez, s katerimi avtorica odpira literarno pripoved navzven in sega na področje vizualne umetnosti. Veliko nazorneje na to opozarja s QR kodami, integralnimi deli besedila, s katerimi dostopamo do različnih videoposnetkov. Ti seveda že po naravi stvari lomijo ustaljeno linearno branje, širijo polje in način zaznave in čeprav mestoma ponujajo odlične poglobitve, se zdi, da pri nekaterih potencial ostaja neizkoriščen. Pogosto ostajajo na ravni vizualne interpretacije prebranega oziroma ne poudarjajo dovolj specifičnih lastnostni vizualnega medija.
Pogumneje se avtorica loteva medija literature oziroma v tem primeru romana. Z neenakomernim menjavanjem pripovednih perspektiv in kopico medbesedilnih navezav pred nami razgrajuje konvencionalno pripoved in razgalja ogrodje, tisto, kar načeloma obstaja v podtalju, temelje, ki bi v kakem drugem primeru predstavljali šele osnovo za pripoved. V drobljivem, liričnem in pogosto esejističnem slogu izpisuje eksistencialistične meditacije o naravi in stanju stvari in človeka. Čeprav pripoved s tem dobi nekakšno polnost, neukrotljivo kljubuje diktatu enovitosti in celosti, slogovno sicer bravurozni zapisi občasno vendarle zapadejo v esteticizem, prav tako pa bi jih bilo mogoče bolj organsko preplesti. Včasih se namreč zdi, da se določena podoba, misel ali dogodek ne pojavi zaradi sebe, temveč kot prikladna iztočnica za naprej.
Tako kot sicer, ko govorimo o bivanjskem položaju, se tudi roman ne izogne razmišljanju o sedanjem trenutku in načinu, kako bivamo v njem, a pri tem se misli večkrat zazdijo moralizirajoče ali vsaj pokroviteljske. Kajti roman ves čas gradi na distanci med zdaj in nekoč oziroma tu in drugje, pri čemer je nekoč in drugje seveda pozitivneje ovrednoteno. Četudi se z zapisanim strinjamo, pa zaradi načina izrekanja deluje nekoliko pavšalno. Tako na primer beremo: »Danes, v enaindvajsetem stoletju, v silikonski bedi historicizma in socialnih medijev, smo vsi enaki. Moramo biti. Vsi se enako odzivamo na umetniška dela, gibanja ali ideje. In če se kdo slučajno noče pridružiti zborovskemu odobravanju, ga hitro označimo za desničarja, rasista, buržuja, aristokrata ali eskapista. To se zgodi s kulturo, ki ji ni več mar za umetnost.« Oziroma na drugem mestu: »V Italiji se lahko človek sanjam le približa. […] V Mehiki človek resnično sanja.« Najsi gre za časovni ali geografski, ključen je torej odmik, a ker se od lastnega tu in zdaj le s težavo toliko distanciramo, da bi ga lahko uzrli v vsej svoji kompleksnosti, je skoraj neizogibno, da pade v nemilost. V podobni smeri gre roman tudi, ko pravi »Ne razumemo več sveta« oziroma »Vsaka pesem ima svoj čas in zdi se, da se ritem, značilen za našo, zahodno civilizacijo bliža koncu. Pa kaj. To ni nič novega pod soncem zgodovine. Vsak svet ima svoj začetek in svoj konec.«
Tovrstne ideje kažejo na nekakšno linearno razumevanje, ki je spet preveč osredinjeno nase. Ne gre namreč za to, da sveta ne bi več razumeli, vprašanje je, ali smo ga kdaj koli. Ideja, da živimo hip pred vsečloveškim zatonom, pa je verjetno znana vsaki generaciji.
Če so postmodernistični eksperimenti resničnost razgrajevali v namenom, da bi dokazali, da absoluta ni, se pri Janji Rakuš zdi, da to počne z drugimi nameni. Priča smo bolj modernističnemu pristopu, ki se vztrajno podaja na iskanje, čeprav se zaveda, da cilj ni dostopen. Kot pravi: »Nesmiselnost je dosledna in predvidljiva, smiselnost skrivnostna in nenavadna.« Kaj pa, če je ni? Ne vem, samo vprašam.
Kljub vsemu Tri barve za eno smrt pomeni več kot dobrodošlo prevetritev trenutne romaneskne produkcije, opozarja na možnosti eksperimentiranja, ki jih uspavani sodobni slovenski roman vse prevečkrat povsem zanemarja, in ne nazadnje zahteva dialog. Oziroma če parafraziram uvodni citat Stana Brakhagea – predstavljajte si roman, ki mu ne vladajo pravila perspektive, roman brez predsodkov kompozicijskih načel, roman, ki se ne odziva na vsiljena pravila, kajti v življenju mora vsak objekt, na katerega naleti, spoznati skozi pustolovščino zaznavanja.
Piše Sašo Puljarević,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Delo Tri barve za eno smrt vizualne umetnice in pisateljice Janje Rakuš je v več pogledih nekonvencionalen roman. Postavljen je med Piran in Amsterdam v čas zadnjih izdihljajev epidemije koronavirusa, pred nami raste skozi niz fragmentov, ki jih prej kot osrednja pripovedna nit oziroma osrednji osebi Livija in Tobijas ohlapno vežejo skupaj barve, ki prevzamejo vodilno vlogo pri razgrajevanju pripovedi in se pretvorijo v nekakšno vezivno tkivo romana.
Tobijas je namreč le eden od dvanajstih ljudi na svetu, ki lahko vidi vse barve, izvor te zmožnosti pa ga sooči z eksistencialno dilemo. Na drugi strani tudi Livija k temu pridaja svoj del, saj prevaja delo Modra revolucija francoskega umetnika Yvesa Kleina. Roman je prav po vzoru Kleinovega dela Ex voto za sveto Rito iz Cascie razdeljen na tri dele – Monopink, Modra in Zlata –, a to je le ena od potez, s katerimi avtorica odpira literarno pripoved navzven in sega na področje vizualne umetnosti. Veliko nazorneje na to opozarja s QR kodami, integralnimi deli besedila, s katerimi dostopamo do različnih videoposnetkov. Ti seveda že po naravi stvari lomijo ustaljeno linearno branje, širijo polje in način zaznave in čeprav mestoma ponujajo odlične poglobitve, se zdi, da pri nekaterih potencial ostaja neizkoriščen. Pogosto ostajajo na ravni vizualne interpretacije prebranega oziroma ne poudarjajo dovolj specifičnih lastnostni vizualnega medija.
Pogumneje se avtorica loteva medija literature oziroma v tem primeru romana. Z neenakomernim menjavanjem pripovednih perspektiv in kopico medbesedilnih navezav pred nami razgrajuje konvencionalno pripoved in razgalja ogrodje, tisto, kar načeloma obstaja v podtalju, temelje, ki bi v kakem drugem primeru predstavljali šele osnovo za pripoved. V drobljivem, liričnem in pogosto esejističnem slogu izpisuje eksistencialistične meditacije o naravi in stanju stvari in človeka. Čeprav pripoved s tem dobi nekakšno polnost, neukrotljivo kljubuje diktatu enovitosti in celosti, slogovno sicer bravurozni zapisi občasno vendarle zapadejo v esteticizem, prav tako pa bi jih bilo mogoče bolj organsko preplesti. Včasih se namreč zdi, da se določena podoba, misel ali dogodek ne pojavi zaradi sebe, temveč kot prikladna iztočnica za naprej.
Tako kot sicer, ko govorimo o bivanjskem položaju, se tudi roman ne izogne razmišljanju o sedanjem trenutku in načinu, kako bivamo v njem, a pri tem se misli večkrat zazdijo moralizirajoče ali vsaj pokroviteljske. Kajti roman ves čas gradi na distanci med zdaj in nekoč oziroma tu in drugje, pri čemer je nekoč in drugje seveda pozitivneje ovrednoteno. Četudi se z zapisanim strinjamo, pa zaradi načina izrekanja deluje nekoliko pavšalno. Tako na primer beremo: »Danes, v enaindvajsetem stoletju, v silikonski bedi historicizma in socialnih medijev, smo vsi enaki. Moramo biti. Vsi se enako odzivamo na umetniška dela, gibanja ali ideje. In če se kdo slučajno noče pridružiti zborovskemu odobravanju, ga hitro označimo za desničarja, rasista, buržuja, aristokrata ali eskapista. To se zgodi s kulturo, ki ji ni več mar za umetnost.« Oziroma na drugem mestu: »V Italiji se lahko človek sanjam le približa. […] V Mehiki človek resnično sanja.« Najsi gre za časovni ali geografski, ključen je torej odmik, a ker se od lastnega tu in zdaj le s težavo toliko distanciramo, da bi ga lahko uzrli v vsej svoji kompleksnosti, je skoraj neizogibno, da pade v nemilost. V podobni smeri gre roman tudi, ko pravi »Ne razumemo več sveta« oziroma »Vsaka pesem ima svoj čas in zdi se, da se ritem, značilen za našo, zahodno civilizacijo bliža koncu. Pa kaj. To ni nič novega pod soncem zgodovine. Vsak svet ima svoj začetek in svoj konec.«
Tovrstne ideje kažejo na nekakšno linearno razumevanje, ki je spet preveč osredinjeno nase. Ne gre namreč za to, da sveta ne bi več razumeli, vprašanje je, ali smo ga kdaj koli. Ideja, da živimo hip pred vsečloveškim zatonom, pa je verjetno znana vsaki generaciji.
Če so postmodernistični eksperimenti resničnost razgrajevali v namenom, da bi dokazali, da absoluta ni, se pri Janji Rakuš zdi, da to počne z drugimi nameni. Priča smo bolj modernističnemu pristopu, ki se vztrajno podaja na iskanje, čeprav se zaveda, da cilj ni dostopen. Kot pravi: »Nesmiselnost je dosledna in predvidljiva, smiselnost skrivnostna in nenavadna.« Kaj pa, če je ni? Ne vem, samo vprašam.
Kljub vsemu Tri barve za eno smrt pomeni več kot dobrodošlo prevetritev trenutne romaneskne produkcije, opozarja na možnosti eksperimentiranja, ki jih uspavani sodobni slovenski roman vse prevečkrat povsem zanemarja, in ne nazadnje zahteva dialog. Oziroma če parafraziram uvodni citat Stana Brakhagea – predstavljajte si roman, ki mu ne vladajo pravila perspektive, roman brez predsodkov kompozicijskih načel, roman, ki se ne odziva na vsiljena pravila, kajti v življenju mora vsak objekt, na katerega naleti, spoznati skozi pustolovščino zaznavanja.
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Neveljaven email naslov