Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Neveljaven email naslov