Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov