Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
Ocena filma
Režiser: Ridley Scott
Nastopajo: Vanessa Kirby, Ludivine Sagnier, Joaquin Phoenix, Ben Miles, Tahar Rahim, Ian McNeice
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Napoleonov filmski portret v režiji Ridleyja Scotta je vzbujal velika pričakovanja, s svojo končno podobo pa preseneča. Če smo pričakovali spektakel, smo ga dobili, vendar precej apatičnega. Če smo pričakovali ljubezensko dramo, prav tako. Film je prežet z nekakšnim hladom, ki najbrž delno odseva Napoleonov značaj oziroma tiste družbene sloje, ki jih je poosebljal. Spektakel se predvsem odraža v prizorih bitk, pozornost pa posveča različnim detajlom starega načina vojskovanja, vključno z mesarjenjem.
Navidezna nezainteresiranost kamere pravzaprav daje najmočnejše sporočilo. Človeško življenje v igri interesov vladajočih razredov in ob pogledu megalomanov ni veliko vredno. Pa vendarle prav v tem film morda zgreši priložnost, da bi vključil perspektivo nižjih slojev, ki večinoma odigrajo vlogo barbarske kulise. To bi morda bilo smiselno, če bi odsevalo Napoleonovo lastno odtujenost, vendar takšnega vtisa ne dobimo.
Omenjeni hlad s svojo dobro igro paradoksalno oživlja Joaquin Phoenix, ki odlično upodobi socialno nespretnega protagonista in ne najboljšega ljubimca z njegovimi tiki in ekscentričnostjo. Zdi se, kot da nikakor ne more vzpostaviti pristnega odnosa z nikomer; najbližje temu je z ženo Josephine. Iz odlično ponotranjenega lika izhajajo tudi subtilni trenutki kontrasta, ko se Napoleon pokaže v svoji človečnosti, toplini, galantnosti; v njih prepoznavamo svojstveno ranljivost. Mit neuničljivega heroja film ovrže na način, ki ni prvinsko ikonoklastičen, temveč lucidno psihološki. Tudi ljubezensko razmerje je zadovoljivo prikazano v vsej svoji tragični kompleksnosti. Ženska je bila edina oseba, s katero je filmski Napoleon lahko čutil povezanost, vendar je bil njun odnos vpet v vrsto različnih vzvodov moči in ambicij, ki vodijo k tragičnemu koncu. Položaj žensk v danem režimu je podčrtan, vendar ne stopa aktivistično v ospredje in deluje organsko. Podobno kot pri bitkah prav distanca tu prinaša najmočnejše sporočilo.
Struktura in tempo filma sta skoraj preveč formulaična, kakor da je polovica v pravilnem ritmu razdeljena na politično, druga polovica pa na zasebno življenje. Prizori, pogosto sicer domišljeno uprizorjeni in posneti z določenim šarmom, ki oživlja francosko zgodovino in kulturo, se vrstijo eden za drugim, ne da bi jih povezovalo kaj več kot kronologija in omenjeno izmenjevanje perspektiv.
Film je uspešen v prikazu biografije, tako absurdnosti kot veličine Napoleona kot simbola osebnosti, kakršno v sebi hrani človeški spomin. S svojo večinoma taktno distanco zastavlja vprašanja o tem, ali je resnično vredno biti heroj, ki se zaokrožijo s sklepnim podatkom o treh milijonih mrtvih vojakov v njegovih vojnah. Ocenjujem, da manjka najbrž neka nit, ki bi osebno in politično še bolj prepletla. Tempo bi se lahko v dolgem filmu nekoliko umiril in nas dlje časa zadržal pri prizorih iz osebnega življenja. Srečamo se s podobnim problemom kot pri filmu Oppenheimer, čeprav tukaj ni tako izrazit: blockbuster v hitenju, da bi prikazal celotno kariero, vzpon in padec zgodovinske osebnosti, zapade v površinskost. Tako nam na podlagi sicer dobrih nastavkov ne uspe do konca prodreti v srž likov in njihovih odnosov.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov