Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov