Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov