Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Anja Radaljac,
bere: Lidija Hartman.
Fasciniranost z grdim, morbidnim in mrakobnim kot podstat (ali, bolje, ena od podstati) knjige, napisane v tako imenovani avtofikciji, morda ni prvo, na kar pomislimo ob tem; problem z avtofikcijo je namreč pogosto prav mesto umestitve filtra. Ne gre za to, da avtor ali v našem prostoru v zadnjih letih pogosteje avtorica ne bi stremela k temu, da se v tekst izpišeta s svojo avtentično subjektivno, individualno izkušnjo; težava je preprosto v tem, da vsak literarni tekst, vsak izraz, poteka skozi neki filter, interpretacijo, doživljajsko prizmo in pogosto za žanr je popisovanje neke zamejene epizode bivanjske izkušnje in njene refleksije. Eva Mahkovic se tovrstnemu postopku odreče. Toxic je in obenem tudi ni popis bivanjske izkušnje Eve Mahkovic, pravzaprav nas pripovedovalka ves čas opozarja, da je nemogoče, da bi karkoli, kar počnemo (vključno s pisanjem avtofikcije) počele, ne da stalno nekaj oziroma nekoga performiramo.
Toxic je napisan, kot opredeljuje avtorica, kot obdukcija, pregled telesa in »možganskih smeti« Eve Mahkovic, literarne osebe knjige Toxic. Ker je linearnost tako v literaturi kot v življenju zgolj način in orodje za sortiranje realnosti in vsega doživetega – ne pa neka zunanja danost – Mahkovic dnevniško formo, ki implicira upovedovanje lastnega življenja, prepleta z življenjepisi žensk, ki so jo tako ali drugače nagovorile, z miti, zgodovinskimi podatki, pismi, osebnimi anekdotami iz preteklosti in seveda tudi refleksijo same sebe v tem kolažu.
Toxic je avtofikcijski hibrid, širok in nikakor ne naključen nabor žanrov, ki se v njem pojavljajo, in je spet s konceptoma deklištva oziroma vprašanjem spola – pogosto ali kar vedno je to tudi neločljivo povezano. Dnevniški zapis je tako nekaj, kar je stereotipno povezano z deklištvom, z izražanjem čustvenih stanj deklic, ki so sicer pogosto razumljena kot nepomembna – tako v zasebnih prostorih kot v širši družbi – in ki nimajo prostora drugje kot v dnevniku. Biografije žensk so, podobno kot historično in mitološko obarvani pasusi, poskusi zapolnjevanja lukenj, ki obstajajo v beleženju ženskih usod – ključen pri tem je torej spoj med zgodovino, ženskami, ki so živele pred desetletji in stoletji ali obstajale zgolj v mitih, ter sedanjostjo. Mahkovic ga uveljavlja skozi upovedovanje življenjskih izkušenj žensk, ki še vedno živijo.
Tisto, kar je pri tem morda posebej pomembno, je, da Mahkovic žensk, o katerih piše, ne vpisuje po liniji razreda; med njimi najdemo zelo raznolike osebnosti, ki pripadajo zelo različnim okoljem in živijo zelo različna življenja. Po eni strani na primer piše o Taylor Swift, po drugi strani o anahoretah. Vse reference v Toxicu so ženske, ženske in njihova izkustva in tisto, kar je Mahkovic v odnosu do njih bistveno zaznamovalo. Toxic je tekst, ki ženske postavi v središče duhovnega sveta (pri tem je zanimiv lik Device Marije, ki se pojavlja ne le v tekstu, temveč tudi v njegovi likovni podobi), pa tudi v središče umetniške sfere, pop kulture in vsakodnevnega življenja. To sledenje je morda najbolj eksplicitno prav s popisom naziranj, občutkov, prepričanj o sebi in svetu ter anekdot Eve Mahkovic.
S temi literarnimi postopki Mahkovic samo sebe – oziroma sebe, kot se pač performira skozi Toxic – nenehno umešča med druge likinje, med njihova življenja in v družbeni kontekst, ki jim je po liniji spola skupen. Skorajda popolnoma se izogne teoretizranju ali analiziranju ženske usode v sodobni družbi; namesto tega nam podaja celovit svet deklištva in ženskosti.
Ta svet je mrakoben, pogosto potisnjen v plehkost, ki nikoli ne pride in ne more priti brez bolečine in luknje v telesu in duši osebe, ki jemlje nase svet in kapitalistično ureditev družbe, v kateri se nahaja. Opozarja nas, da je nemogoče, da tega ne bi jemale nase, da ni mogoče, da bi se mu povsem iztrgale, in tukaj je prva špranja, ki iz »rožnatega« napravlja tako rekoč neskončno prazno, vedno nezadostno, mrakobno življenjsko izkustvo, ki pa ni – in to Toxic odlično pokaže – toliko stvar Eve Mahkovic kot izkušnja biti dekle, biti ženska.
Kjer je Mahkovic po drugi strani izrazito osebna, ostaja v liniji z bistvenostjo telesa, izkušnje telesnega za žensko in tukaj se srečujemo s čudovito temačnimi in obenem lepimi, izrazito poetsko dovršenimi opisi notranjih stanj in izvrstno metaforiko. S tem svoje najbolj intimne izkušnje ne le popiše, kar je pogosto v avtofikciji, ampak vanje prelije tisto, kar je morda celo najbolj subjektivno, neke svoje notranje podobe in slike in vizualizacije, ki imajo, spete z osebnimi doživljanji in mnenji, zelo veliko izrazno in pomensko moč.
Piše: Anja Radaljac,
bere: Lidija Hartman.
Fasciniranost z grdim, morbidnim in mrakobnim kot podstat (ali, bolje, ena od podstati) knjige, napisane v tako imenovani avtofikciji, morda ni prvo, na kar pomislimo ob tem; problem z avtofikcijo je namreč pogosto prav mesto umestitve filtra. Ne gre za to, da avtor ali v našem prostoru v zadnjih letih pogosteje avtorica ne bi stremela k temu, da se v tekst izpišeta s svojo avtentično subjektivno, individualno izkušnjo; težava je preprosto v tem, da vsak literarni tekst, vsak izraz, poteka skozi neki filter, interpretacijo, doživljajsko prizmo in pogosto za žanr je popisovanje neke zamejene epizode bivanjske izkušnje in njene refleksije. Eva Mahkovic se tovrstnemu postopku odreče. Toxic je in obenem tudi ni popis bivanjske izkušnje Eve Mahkovic, pravzaprav nas pripovedovalka ves čas opozarja, da je nemogoče, da bi karkoli, kar počnemo (vključno s pisanjem avtofikcije) počele, ne da stalno nekaj oziroma nekoga performiramo.
Toxic je napisan, kot opredeljuje avtorica, kot obdukcija, pregled telesa in »možganskih smeti« Eve Mahkovic, literarne osebe knjige Toxic. Ker je linearnost tako v literaturi kot v življenju zgolj način in orodje za sortiranje realnosti in vsega doživetega – ne pa neka zunanja danost – Mahkovic dnevniško formo, ki implicira upovedovanje lastnega življenja, prepleta z življenjepisi žensk, ki so jo tako ali drugače nagovorile, z miti, zgodovinskimi podatki, pismi, osebnimi anekdotami iz preteklosti in seveda tudi refleksijo same sebe v tem kolažu.
Toxic je avtofikcijski hibrid, širok in nikakor ne naključen nabor žanrov, ki se v njem pojavljajo, in je spet s konceptoma deklištva oziroma vprašanjem spola – pogosto ali kar vedno je to tudi neločljivo povezano. Dnevniški zapis je tako nekaj, kar je stereotipno povezano z deklištvom, z izražanjem čustvenih stanj deklic, ki so sicer pogosto razumljena kot nepomembna – tako v zasebnih prostorih kot v širši družbi – in ki nimajo prostora drugje kot v dnevniku. Biografije žensk so, podobno kot historično in mitološko obarvani pasusi, poskusi zapolnjevanja lukenj, ki obstajajo v beleženju ženskih usod – ključen pri tem je torej spoj med zgodovino, ženskami, ki so živele pred desetletji in stoletji ali obstajale zgolj v mitih, ter sedanjostjo. Mahkovic ga uveljavlja skozi upovedovanje življenjskih izkušenj žensk, ki še vedno živijo.
Tisto, kar je pri tem morda posebej pomembno, je, da Mahkovic žensk, o katerih piše, ne vpisuje po liniji razreda; med njimi najdemo zelo raznolike osebnosti, ki pripadajo zelo različnim okoljem in živijo zelo različna življenja. Po eni strani na primer piše o Taylor Swift, po drugi strani o anahoretah. Vse reference v Toxicu so ženske, ženske in njihova izkustva in tisto, kar je Mahkovic v odnosu do njih bistveno zaznamovalo. Toxic je tekst, ki ženske postavi v središče duhovnega sveta (pri tem je zanimiv lik Device Marije, ki se pojavlja ne le v tekstu, temveč tudi v njegovi likovni podobi), pa tudi v središče umetniške sfere, pop kulture in vsakodnevnega življenja. To sledenje je morda najbolj eksplicitno prav s popisom naziranj, občutkov, prepričanj o sebi in svetu ter anekdot Eve Mahkovic.
S temi literarnimi postopki Mahkovic samo sebe – oziroma sebe, kot se pač performira skozi Toxic – nenehno umešča med druge likinje, med njihova življenja in v družbeni kontekst, ki jim je po liniji spola skupen. Skorajda popolnoma se izogne teoretizranju ali analiziranju ženske usode v sodobni družbi; namesto tega nam podaja celovit svet deklištva in ženskosti.
Ta svet je mrakoben, pogosto potisnjen v plehkost, ki nikoli ne pride in ne more priti brez bolečine in luknje v telesu in duši osebe, ki jemlje nase svet in kapitalistično ureditev družbe, v kateri se nahaja. Opozarja nas, da je nemogoče, da tega ne bi jemale nase, da ni mogoče, da bi se mu povsem iztrgale, in tukaj je prva špranja, ki iz »rožnatega« napravlja tako rekoč neskončno prazno, vedno nezadostno, mrakobno življenjsko izkustvo, ki pa ni – in to Toxic odlično pokaže – toliko stvar Eve Mahkovic kot izkušnja biti dekle, biti ženska.
Kjer je Mahkovic po drugi strani izrazito osebna, ostaja v liniji z bistvenostjo telesa, izkušnje telesnega za žensko in tukaj se srečujemo s čudovito temačnimi in obenem lepimi, izrazito poetsko dovršenimi opisi notranjih stanj in izvrstno metaforiko. S tem svoje najbolj intimne izkušnje ne le popiše, kar je pogosto v avtofikciji, ampak vanje prelije tisto, kar je morda celo najbolj subjektivno, neke svoje notranje podobe in slike in vizualizacije, ki imajo, spete z osebnimi doživljanji in mnenji, zelo veliko izrazno in pomensko moč.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov