Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov