Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Neveljaven email naslov