Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.
Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.
Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.
Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov