Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman.
bereta Ivan Lotrič in Maja Moll.
Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'.
Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu.
Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«
Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“
Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“
Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.
Piše Andrej Lutman.
bereta Ivan Lotrič in Maja Moll.
Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'.
Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu.
Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«
Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“
Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“
Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Neveljaven email naslov