Piše Silvija Žnidar, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Občasno se zgodi, da naslov kakšne leposlovne knjige temeljito in povedno povzame vsebino. To zagotovo drži za poslovenjen izbor pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba Ilme Rakusa. Osnovni gradnik te poezije je svetloba v različnih odtenkih, niansah, transformacijah v trenutku, dnevu, letu, v samem konceptu časa, kar pa se nato veže na reflektiranje občih eksistencialnih in ontoloških situacij ali na konkretne eksistenčne dileme in položaje. Po avtoričinih besedah gre za inscenacije »nekega elementa izvora«, se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja. Svetloba je tisto, kar v pesmih – in v življenju – omogoča stvarem, rečem, da vstopajo v vidno polje, jih osvetljuje v različnih perspektivah, in pesnica to vztrajno beleži. Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč »lovijo« impresijo, kot da želijo zgostiti trepetanje nekega doživetja, vizije v preseku časa, prostora in človeške zaznave. Poetična pisava, ki ob tem nastaja, je zelo jasna, izkristalizirana, observativna, ilustrativna, opisna, bralstvo brez ovir sledi njenemu nizu podob in besed, zlahka si je, vsaj v večini pesmi, predstavljati območja, v katera nas pelje: »Oprano popoldne proseva / skozi poslednji javorov list. / Pozno je že. / Ni hrupa ne kantilene. / V hiši cvrkuta kurjava. / Kmalu bo prišla sivina, / hladno bo legla na asfalt.« Figurativni jezik, ki je ob tem v rabi, je zelo rahel, metafore ali prispodobični spoji niso premočni, ne zmotijo toka misli. Prenesena, metaforična ali simbolična razsežnost se še najbolj razodeva na ravni celotne, posamične pesmi, ki razodeva neko občutje, čustvo, razširjeno misel ali refleksijo. Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se »ujamejo« v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti. Pesmi tudi ne bi mogli označiti za izpovedne; da, od pesniškega glasu prejemamo, zaznavamo čustva, miselne zavoje, a to prihaja skozi vijuganje med pesniškimi podobami. Tukaj gre bolj za poetiko prostora, v katerem se pesnica koordinira, išče spoje z njim, z njegovimi fenomeni, in pesmi so kot odzivi na ta shajanja in prehajanja. Znotraj tega se ji pojavi razodevajo v različnih barvah, v njih skozi prizmo svojega naziranja najdeva spomine, nenavadna bistva, razodetja, razpira svoje čute temu, kar jo nagovarja. Pri tem pride seveda tudi do zlitja ali kolizije nasprotujočih si »silnic«; svojo vseprisotno svetlobo Rakusa pogosto obdaja z zimo, hladom, uzira prezenco, obliko ene pojavnosti skozi drugo. V tem kontekstu imata lahko mraz in sneg več konotacij, lahko delujeta pomirjevalno, kot tišina, ali pa funkcionirata kot zareza v bivanje. Odkrivanje kompleksnih, prelivajočih se nians materije in »duha«, ki jo naseljuje, je tako, se zdi, eno izmed glavnih vodil teh poem. Poudarjeni mesti v zbirki sta tudi motiva poti in časa oziroma je vse nekako prepleteno. Pesničin pogled in njena bit sta večinoma v stanju lahnega nemira v premikanju, njeno oko, misel nenehno lovi tudi najmanjše premike med bitji, med kraji, med ljudmi. Njena besedila do neke mere zaznamujejo konkretni kraji, potovanja, na kar napotujejo nekateri naslovi pesmi, ali vmesne, bežne omembe, ki omenjajo mesta, kot so Praga, Berlin, Teheran in Kjoto, vendar ne odražajo nekakšnih mestnih ali popotnih atmosfer, še vedno gre za skiciranje drobnih momentov, vizij. Za tekste, ki se vežejo na japonska mesta, bi lahko dejali, da so nekakšen poetičen poskus približanja misli zen budizma; pod vsem vrvežem in videzi sveta pesnica najdeva nekakšen krogotok, ciklično izmenjavo življenja in minevanja: »bobneče zastave / plastične ponjave / raztrgan reklamni napis / le drevesa stojijo / strumno v / tresavici zraka / zeleni bogovi / dokler jih povodenj ne osmuka.« Pesnica na svojih poteh, takšnih ali drugačnih, pogosto išče nekakšen »pobeg« linearnemu teku časa, nekakšno čisto prisotnost biti v trenutku, zlitje z nekim momentom ali prostorom. V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, »lirizirano« govorico, poetiko. A prevečkrat dobimo občutek, da je prerahla. V svojem iskanju kontrastnosti, kontradikcij, v uprizarjanju stvarnosti med njimi se ne odpira dovolj, ostane pri nastavkih, ne gre zares daleč v njihovem trasiranju, plastenju. Ostaja pri nekakšnih osnovah, pri poetiki, ki smo jo že neštetokrat slišali, brali. Sama pisava deluje morda preveč skopo, premalo izdelana v smeri »umetniškosti, ne nudi pravih izzivov. Pesmi tako pogosto na koncu izpadejo ohlapno, rahlo estetizirane, pogosto se zanašajo na konvencionalne prijeme pesniške naracije, zaradi česar marsikateri verz deluje klišejsko. Nekateri teksti so glede na ubesedovanje svoje tematike pretihi, včasih se zdi, kot da jim zmanjka zagona. Z nekaj izjemami morda zbirki primanjkuje tudi močnejši ritem, zven pesmi – kar pa se je morda do neke mere zgubilo v prevodu, zato so tudi dobrodošle dvojezične izdaje. Nerodna pa je mestoma tudi vpeljava družbeno-kritičnih momentov, vezanih predvsem na vojno v Ukrajini, saj v toku celotnega pesniškega nabora delujejo kot nenavadni tujki, ali pa pesmi preprosto znova izpadejo izpisane na način obrabljenih vzorcev, z igranjem na čustva skozi konvencionalne motive, podobe. Pod črto je torej zbirka Ilme Rakusa Impressum: Upočasnjena svetloba dokaj pretehtano strukturirana in zastavljena, ponuja potencialno zanimive vsebine, njena lahna govorica »pritegne uho«, a vsemu skupaj na koncu umanjka preseženi element, korak dlje, kakšno presenečenje več, večja moč v toku jezika.