Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Matjaž Zorec.
Bere Igor Velše.
“Besede vidim kot kose živega mesa, ki bljuvajo iz mene, žarki iz črne luknje …” S tako intenzivnostjo je Jan Krmelj opisal svojo pesniško zbirko Uho. In dodal: “Gre samo za to, ali te besede kdo pobere in jim da možnost, da rastejo naprej. Kot bakterije, ki krožijo med nami, jezik nenehno potuje. … Svet se še ni začel in ravnokar smo priča njegovemu koncu.”
Ob vstopu v svet, ki ga ubesedujejo pesmi v zbirki Uho in ga povzema navedeni avtorjev zapis, morda pomislimo na Kantovo slavno, pogosto citirano misel: “Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem: zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v nas.” Navedka na prvi pogled delujeta, kot bi bila iz različnih dimenzij, a vendarle gre za podoben, če ne istoveten fenomen, h kateremu prisluškujejo Krmeljeve pesmi. Filozofova zgoščena in idealna misel v pesnikovi varianti postane distinktivno modernistična: širjava zvezdnatega neba se prevede v neskončno multitudo obstajanj, moralni zakon v ponižen strah pred njimi. Skupen pa je poseg v neizmernost, ki ji pričuješ kot subjekt in ki se filtrira skozi tvoje čudi.
Osnovna stanca verzov je strah oziroma nežna, a odprta preplašenost pred neznosnimi možnostmi bivanja, dostopnimi le prek fragmentarnih izsekov, izrezov in rezov v predstavni moči. Te fragmente pragmatično in precizno vzpostavi Prolog v knjigo: “Leta 1849 v tem prostoru nekdo kihne. / Leta 1715 nekoga, ki sedi za mizo, zasrbi pod levo lopatico – / leta 1960 nekdo odpre pivo – / leta 2050 se nekdo zasmeji – / leta 2023 nekdo bere to knjigo – “ In tako naprej.
Na videz arbitrarni izseki iz momentov, ki tvorijo vrtoglavo celovitost prostorov in časov, so v nadaljevanju raziskani s pretanjenimi, senzibilnimi in redkobesednimi verzi. Kot vedno pozorna divjad stopicajo po razdaljah in generacijah ter se, ujeti v zgolj svoje čutenje in čudenje, občasno zgrozijo, da bodo pozabili na pozornost in jih bo oplenila mimohodeča gigantskost sveta. To, kar si, je tako drobčkan delček kozmosa, da se ti zvrti. Nekaj takega je prozaično in z življenjskim romanticizmom upesnil Milan Jesih v zbirki Mesto sto: “...kaj na prihodnost je bilo spominov, / a si dobil zgolj eno od življenj, / druga so drugi vzeli zase / in so netvoja za vse tvoje čase. –“
Krmeljeva čud gre v Ušesu dlje od življenjskih grenčic: Vstop v kakršnekoli poogromnjene predstave je seveda možen le skozi praktične momente – zvok klavirja iz sobe, komaj vzdržna teža besed, drobno nakapane impresije, izpete do mesta v svetni totaliteti. A ravno nujna zavest, da je vsaka kontingenca del amorfne neskončnosti, katere ta ali oni preblisk lahko le oplaziš, je tisti formalni preskok k transcendentalnemu. Slednje seveda nima več kakšne enovite konsistence ali garanta smisla, temveč funkcionira le kot rana, kalejdoskop razpok, ki opaja s pomeni in njihovimi prebitki.
Verzi so tako kot v Krmeljevi prejšnji zbirki zgoščeni in minimalistični ter hkrati zelo intenzivni, kot ena in ista sled krempljev, zakraspana v tapiserijo tega ali onega ubesedovanega horizonta. Na redkih mestih uvajajo rimo, asonanco ali rigoroznejšo stopico, kar pa ob siceršnjih izbrušenih prostih verzih deluje regresivno.
Kantova zvezdnato nebo in moralni zakon v nas sta tako prevrnjena v neštete kataklizme in prestrašeno nemoč. Občudovanje postane ujetost vanje, strahospoštovanje ustrahovano stanje. To pa seveda ni razlog, kot ponavadi trdijo strokovnjaki za tako imenovane metafizične transcendence, za kakšno resno obupanost ali nihilistično cepetanje. Nasprotno, kot nam pesni Krmeljeva poezija, se mora tu naše življenje šele začeti. Ne se ustrašiti pred neizmernostjo onstran kontrole. Resignirati se v njo in jo ubesedeno dajati dalje. V tem je nenazadnje tudi korespondenca z zoro naše poezije.
Končno daje poeziji v zbirki Uho moč prav uvid, da resnica v naših vsakdanjih prebliskih sega dlje od nekakšnih srčkanih in nereflektirano spesnjenih posebnih načinov. Če ni mišljenja, ni življenja. Obstajanje se ti mora dati, vzeti ga moraš v vsej njegovi nepregledni mreži, breznu drobovja, ki si ga lahko samo predstavljaš. Tu potem vznikne poezija, krpajoča sproti trgane luknje obstoja. To bi bila Krmeljeva modernistična transcedentalnost. Kantovsko vseobsegajočnost na najbrž najbolj sproščenem in hkrati najpolnejšem mestu ponovi tudi posvetilo na samem začetku knjige: “za vse živo”.
Piše Matjaž Zorec.
Bere Igor Velše.
“Besede vidim kot kose živega mesa, ki bljuvajo iz mene, žarki iz črne luknje …” S tako intenzivnostjo je Jan Krmelj opisal svojo pesniško zbirko Uho. In dodal: “Gre samo za to, ali te besede kdo pobere in jim da možnost, da rastejo naprej. Kot bakterije, ki krožijo med nami, jezik nenehno potuje. … Svet se še ni začel in ravnokar smo priča njegovemu koncu.”
Ob vstopu v svet, ki ga ubesedujejo pesmi v zbirki Uho in ga povzema navedeni avtorjev zapis, morda pomislimo na Kantovo slavno, pogosto citirano misel: “Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem: zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v nas.” Navedka na prvi pogled delujeta, kot bi bila iz različnih dimenzij, a vendarle gre za podoben, če ne istoveten fenomen, h kateremu prisluškujejo Krmeljeve pesmi. Filozofova zgoščena in idealna misel v pesnikovi varianti postane distinktivno modernistična: širjava zvezdnatega neba se prevede v neskončno multitudo obstajanj, moralni zakon v ponižen strah pred njimi. Skupen pa je poseg v neizmernost, ki ji pričuješ kot subjekt in ki se filtrira skozi tvoje čudi.
Osnovna stanca verzov je strah oziroma nežna, a odprta preplašenost pred neznosnimi možnostmi bivanja, dostopnimi le prek fragmentarnih izsekov, izrezov in rezov v predstavni moči. Te fragmente pragmatično in precizno vzpostavi Prolog v knjigo: “Leta 1849 v tem prostoru nekdo kihne. / Leta 1715 nekoga, ki sedi za mizo, zasrbi pod levo lopatico – / leta 1960 nekdo odpre pivo – / leta 2050 se nekdo zasmeji – / leta 2023 nekdo bere to knjigo – “ In tako naprej.
Na videz arbitrarni izseki iz momentov, ki tvorijo vrtoglavo celovitost prostorov in časov, so v nadaljevanju raziskani s pretanjenimi, senzibilnimi in redkobesednimi verzi. Kot vedno pozorna divjad stopicajo po razdaljah in generacijah ter se, ujeti v zgolj svoje čutenje in čudenje, občasno zgrozijo, da bodo pozabili na pozornost in jih bo oplenila mimohodeča gigantskost sveta. To, kar si, je tako drobčkan delček kozmosa, da se ti zvrti. Nekaj takega je prozaično in z življenjskim romanticizmom upesnil Milan Jesih v zbirki Mesto sto: “...kaj na prihodnost je bilo spominov, / a si dobil zgolj eno od življenj, / druga so drugi vzeli zase / in so netvoja za vse tvoje čase. –“
Krmeljeva čud gre v Ušesu dlje od življenjskih grenčic: Vstop v kakršnekoli poogromnjene predstave je seveda možen le skozi praktične momente – zvok klavirja iz sobe, komaj vzdržna teža besed, drobno nakapane impresije, izpete do mesta v svetni totaliteti. A ravno nujna zavest, da je vsaka kontingenca del amorfne neskončnosti, katere ta ali oni preblisk lahko le oplaziš, je tisti formalni preskok k transcendentalnemu. Slednje seveda nima več kakšne enovite konsistence ali garanta smisla, temveč funkcionira le kot rana, kalejdoskop razpok, ki opaja s pomeni in njihovimi prebitki.
Verzi so tako kot v Krmeljevi prejšnji zbirki zgoščeni in minimalistični ter hkrati zelo intenzivni, kot ena in ista sled krempljev, zakraspana v tapiserijo tega ali onega ubesedovanega horizonta. Na redkih mestih uvajajo rimo, asonanco ali rigoroznejšo stopico, kar pa ob siceršnjih izbrušenih prostih verzih deluje regresivno.
Kantova zvezdnato nebo in moralni zakon v nas sta tako prevrnjena v neštete kataklizme in prestrašeno nemoč. Občudovanje postane ujetost vanje, strahospoštovanje ustrahovano stanje. To pa seveda ni razlog, kot ponavadi trdijo strokovnjaki za tako imenovane metafizične transcendence, za kakšno resno obupanost ali nihilistično cepetanje. Nasprotno, kot nam pesni Krmeljeva poezija, se mora tu naše življenje šele začeti. Ne se ustrašiti pred neizmernostjo onstran kontrole. Resignirati se v njo in jo ubesedeno dajati dalje. V tem je nenazadnje tudi korespondenca z zoro naše poezije.
Končno daje poeziji v zbirki Uho moč prav uvid, da resnica v naših vsakdanjih prebliskih sega dlje od nekakšnih srčkanih in nereflektirano spesnjenih posebnih načinov. Če ni mišljenja, ni življenja. Obstajanje se ti mora dati, vzeti ga moraš v vsej njegovi nepregledni mreži, breznu drobovja, ki si ga lahko samo predstavljaš. Tu potem vznikne poezija, krpajoča sproti trgane luknje obstoja. To bi bila Krmeljeva modernistična transcedentalnost. Kantovsko vseobsegajočnost na najbrž najbolj sproščenem in hkrati najpolnejšem mestu ponovi tudi posvetilo na samem začetku knjige: “za vse živo”.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov