Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Igor Šterk
Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca.
Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka.
Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.
Ocena filma
Režiser: Igor Šterk
Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca.
Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka.
Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov