Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Igor Šterk
Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca.
Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka.
Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.
Ocena filma
Režiser: Igor Šterk
Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca.
Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka.
Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Neveljaven email naslov