Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Leonora Flis,
bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič
Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del.
Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak:
»Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.«
Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.
Piše Leonora Flis,
bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič
Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del.
Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak:
»Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.«
Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov