Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Tonja Jelen,
bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju.
Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni:
"Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda.
Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke.
Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.
Piše Tonja Jelen,
bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju.
Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni:
"Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda.
Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke.
Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Neveljaven email naslov