Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Alexander Payne
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Ivan Lotrič
Paul Hunham je strog in zagrenjen profesor antične zgodovine na prestižni gimnaziji Bartonova akademija, ki jo je nekoč tudi sam obiskoval. Kljub strokovnosti je zaradi svojega trmastega in vzvišenega značaja nepriljubljen tudi med sodelavci in pri vodstvu, zato dobi nalogo, da med božičnimi počitnicami poskrbi za skupinico dijakov, ki gimnazijskega kampusa ne bodo zapustili. Ker večina teh sprejme velikodušno ponudbo enega od očetov, da jih odpelje na smučanje, ostanejo na koncu v opustelem kampusu samo profesor Hunham, temnopolta kuharica Mary in najbolj svojeglav dijak Angus, s katerim se nazadnje odpravita na izlet v bližnje velemesto, Boston.
Bartonova akademija je celovečerec, s katerim se v polni formi po šestih letih premora vrača Alexander Payne, mojstrski pripovedovalec nepretencioznih dramskih zgodb s komičnimi in satiričnimi primesmi. V številnih pogledih se nahajamo na že znanem terenu, med drugim gre za peti film avtorja, v katerem igra izlet oziroma road trip pomembno vlogo pri samospoznavanju, znova sta tudi združila sile z izvrstnim Paulom Giamattijem, ki je igral depresivnega učitelja že v njunih Stranpoteh (Sideways, 2004).
Dogajalni čas filma so zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja, ki so bila v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod, obdobje velikega družbenega vrenja in zahtev po spremembah. Čeprav se zdi, da je čas na Bartonovi akademiji pravzaprav zamrznjen v nekih ritualih poštirkanega zgornjega srednjega razreda, Alexander Payne in njegov scenarist v pripoved spretno vpletata drobce realnosti in z njimi poustvarjata zgodovinsko ozadje, v katerem čutimo tragedijo vietnamske vojne, razrednih razlik in rasnih napetosti. Nenazadnje avtorji tudi spretno minirajo idilično podobo božičnega obdobja, ki je zaradi zapovedane sreče za mnoge posameznike izjemno stresno.
Zgodnja 70. leta so bila tudi čas, ko je prišla v Ameriki do izraza avtorska generacija mladih cineastov, ki so se navdihovali pri evropskih novovalovcih. To eksplozijo ustvarjalnosti poznamo pod imenom Novi Hollywood in film Bartonova akademija lahko razumemo tudi kot poklon temu gibanju. Še posebej se Payne z vizualno podobo filma, zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odličnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbyja, pri čemer imam v mislih predvsem njegovo Zadnjo nalogo (The Last Detail, 1973) in road trip, ki spremeni vse udeležence. Pa tudi dosleden antiavtoritaren položaj, ki prežema vse Ashbyjeve celovečerce.
Bartonova akademija je sicer tudi film, v katerem je do meje klišejev vse na svojem mestu in ga ni težko imeti rad. Gre za zelo klasično pripoved o gnostičnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati človeka v drugem namesto izvrševanja nekih vlog in funkcij. Glede na temeljno humanistično sporočilo filma in na celovito kakovost produkcije tako kar malce preseneča, da je pri letošnjih oskarjih ostal nazadnje praznih rok.
Ocena filma
Režiser: Alexander Payne
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Ivan Lotrič
Paul Hunham je strog in zagrenjen profesor antične zgodovine na prestižni gimnaziji Bartonova akademija, ki jo je nekoč tudi sam obiskoval. Kljub strokovnosti je zaradi svojega trmastega in vzvišenega značaja nepriljubljen tudi med sodelavci in pri vodstvu, zato dobi nalogo, da med božičnimi počitnicami poskrbi za skupinico dijakov, ki gimnazijskega kampusa ne bodo zapustili. Ker večina teh sprejme velikodušno ponudbo enega od očetov, da jih odpelje na smučanje, ostanejo na koncu v opustelem kampusu samo profesor Hunham, temnopolta kuharica Mary in najbolj svojeglav dijak Angus, s katerim se nazadnje odpravita na izlet v bližnje velemesto, Boston.
Bartonova akademija je celovečerec, s katerim se v polni formi po šestih letih premora vrača Alexander Payne, mojstrski pripovedovalec nepretencioznih dramskih zgodb s komičnimi in satiričnimi primesmi. V številnih pogledih se nahajamo na že znanem terenu, med drugim gre za peti film avtorja, v katerem igra izlet oziroma road trip pomembno vlogo pri samospoznavanju, znova sta tudi združila sile z izvrstnim Paulom Giamattijem, ki je igral depresivnega učitelja že v njunih Stranpoteh (Sideways, 2004).
Dogajalni čas filma so zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja, ki so bila v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod, obdobje velikega družbenega vrenja in zahtev po spremembah. Čeprav se zdi, da je čas na Bartonovi akademiji pravzaprav zamrznjen v nekih ritualih poštirkanega zgornjega srednjega razreda, Alexander Payne in njegov scenarist v pripoved spretno vpletata drobce realnosti in z njimi poustvarjata zgodovinsko ozadje, v katerem čutimo tragedijo vietnamske vojne, razrednih razlik in rasnih napetosti. Nenazadnje avtorji tudi spretno minirajo idilično podobo božičnega obdobja, ki je zaradi zapovedane sreče za mnoge posameznike izjemno stresno.
Zgodnja 70. leta so bila tudi čas, ko je prišla v Ameriki do izraza avtorska generacija mladih cineastov, ki so se navdihovali pri evropskih novovalovcih. To eksplozijo ustvarjalnosti poznamo pod imenom Novi Hollywood in film Bartonova akademija lahko razumemo tudi kot poklon temu gibanju. Še posebej se Payne z vizualno podobo filma, zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odličnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbyja, pri čemer imam v mislih predvsem njegovo Zadnjo nalogo (The Last Detail, 1973) in road trip, ki spremeni vse udeležence. Pa tudi dosleden antiavtoritaren položaj, ki prežema vse Ashbyjeve celovečerce.
Bartonova akademija je sicer tudi film, v katerem je do meje klišejev vse na svojem mestu in ga ni težko imeti rad. Gre za zelo klasično pripoved o gnostičnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati človeka v drugem namesto izvrševanja nekih vlog in funkcij. Glede na temeljno humanistično sporočilo filma in na celovito kakovost produkcije tako kar malce preseneča, da je pri letošnjih oskarjih ostal nazadnje praznih rok.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov