Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Peter Semolič,
bere: Igor Velše.
Aleš Berger začenja svojo pesniško pustolovščino z verzom "pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano" in z njim izriše polje, na katerem se godi njegova pesniška govorica.
A pojdimo po vrsti. Pesniška zbirka navsezadnje ima podnaslov pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023. Če naslov nemara aludira na avtorjev biografsko gledano pozen obrat k pesništvu, pa nam podnaslov prikliče pojme, kot sta zasebno in hipno. Toda namesto kratkih in ostro klesanih zapisov, ki bi jih nemara pričakovali od avtorja Povzetkov (2016), v pričujoči knjigi naletimo na dolge, valujoče verze, ki neredko segajo prek ene vrstice, na povedi, ki jih le redko prekine pika. Tudi snov, ki jo avtor zajema, ne izvira nujno iz sedanjosti in zasebnosti, ampak gre velikokrat – v skladu z navedenim verzom – za spomine ali za stvari javnosti. Tako se srečamo z motivi iz otroštva in mladosti ter z motiviko iz javnega življenja, ki sega od gledališča, ki mu je Berger posvetil lep del življenja, prek uredniškega dela (bil je dolgoletni urednik knjižne zbirke Kondor), do v zadnjem času aktualnih posegov v govorico z vidika politične korektnosti – pesnik in prevajalec znamenite Cice v metroju Raymonda Queneauja jo tudi na primeru omenjenega romana zavrača kot obliko cenzure.
Ko Berger zajema snov iz lastnega življenja, nam velikokrat postreže z nostalgičnimi slikami, vendar nostalgija v njih ne prevlada, saj jih venomer ostri z ravno pravšnjo mero humorja; takšni so mojstrsko izrisani portreti, kot je na primer portret profesorice in amaterske igralke Gnezda. Motivi, vzeti iz vsakdanje resničnosti, se srečujejo z motivi iz pesnikovega dela, uredniškega in prevajalskega, z njimi pa vstopajo v pesmi številne literarne reminiscence. Te niso zgolj za okras, saj znajo pomembno vplivati na to, kako avtor razvija osrednjo temo pesmi; če bi po podnaslovu zbirke sklepali, da bomo priča vsaj do neke mere zasebnemu pisanju, pa nam tudi medtekstualnost pričujočih pesmi govori, da ni tako – Bergerjevo pisanje je osebno, vendar ne tudi zasebno, saj ga s številnimi pesniškimi postopki odpira v različne smeri. Na motivni ravni imajo tako ob vsakdanji resničnosti in spominskem gradivu ter literarni fikciji pomembno vlogo sanje, kot na primer v eni najboljših pesmi v zbirki Ne sanja o tem, kjer v obliki pripovedi v tretji osebi piše, kako ne sanja o tem, da ga tunkajo v koloniji ali da mu v plesni šoli sošolci pred nosom odvrtijo simpatije, niti o tem, kako ga odpeljejo prenočevat v zapor, "ne: v sanjah ga preganja, vsaj enkrat na leto, usoda založenih, izgubljenih rokopisov". Pesem je lep primer, kako avtor nevsiljivo prepleta različne vidike vsakdanje resničnosti z drugimi resničnostmi, v tem primeru s sanjsko resničnostjo. Na ta način nam Berger podaja podobo sveta, ki je večplasten, poln barv in odtenkov in to tudi takrat, ko govori o nekdanjih ljubeznih ali pokojnih prijateljih.
Bergerjeve pesmi so v nenehnem dialogu z različnimi konteksti, in to ne le na motivno-tematski ravni. Raba asonance nam lahko prikliče v misli Gregorja Strnišo, humor in raba starinskih besed ter narečnih izrazov pa morda poezijo Milana Jesiha. Prav z uporabo tovrstnih besed kot tudi še z drobci iz tujih jezikov Berger vzpostavlja bogato korespondenco z različnimi literarnimi in drugimi tradicijami, hkrati pa razbija iluzijo pesmi kot enkrat za vselej zaključene celote. To dopolnjuje in nadgrajuje z domiselno rabo potujitve: pesnik nam namreč ves čas odpira vrata v svojo pesniško delavnico, nas vabi, da se skupaj z njim povprašamo po pasteh pisanja, torej po smislu in naravi napisanega, in da zavzemamo stališča do različnih vidikov stvarnosti in življenja.
Aleš Berger je z zbirko navsezadnje presegel zgolj dnevniški zapis, četudi pesniško dnevniški, saj je ustvaril bogat, barvit portret nekega obdobja, ki sega od časa, ko so mimo njegove stare hiše še vozili furmani z lojtrniki, do časa, ko na vrtu pred neko drugo hišo na računalnik tipka verze pričujoče knjige, nas kot bralke in bralce pa dela za soudeleženke in soudeležence v tej pustolovščini.
Piše: Peter Semolič,
bere: Igor Velše.
Aleš Berger začenja svojo pesniško pustolovščino z verzom "pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano" in z njim izriše polje, na katerem se godi njegova pesniška govorica.
A pojdimo po vrsti. Pesniška zbirka navsezadnje ima podnaslov pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023. Če naslov nemara aludira na avtorjev biografsko gledano pozen obrat k pesništvu, pa nam podnaslov prikliče pojme, kot sta zasebno in hipno. Toda namesto kratkih in ostro klesanih zapisov, ki bi jih nemara pričakovali od avtorja Povzetkov (2016), v pričujoči knjigi naletimo na dolge, valujoče verze, ki neredko segajo prek ene vrstice, na povedi, ki jih le redko prekine pika. Tudi snov, ki jo avtor zajema, ne izvira nujno iz sedanjosti in zasebnosti, ampak gre velikokrat – v skladu z navedenim verzom – za spomine ali za stvari javnosti. Tako se srečamo z motivi iz otroštva in mladosti ter z motiviko iz javnega življenja, ki sega od gledališča, ki mu je Berger posvetil lep del življenja, prek uredniškega dela (bil je dolgoletni urednik knjižne zbirke Kondor), do v zadnjem času aktualnih posegov v govorico z vidika politične korektnosti – pesnik in prevajalec znamenite Cice v metroju Raymonda Queneauja jo tudi na primeru omenjenega romana zavrača kot obliko cenzure.
Ko Berger zajema snov iz lastnega življenja, nam velikokrat postreže z nostalgičnimi slikami, vendar nostalgija v njih ne prevlada, saj jih venomer ostri z ravno pravšnjo mero humorja; takšni so mojstrsko izrisani portreti, kot je na primer portret profesorice in amaterske igralke Gnezda. Motivi, vzeti iz vsakdanje resničnosti, se srečujejo z motivi iz pesnikovega dela, uredniškega in prevajalskega, z njimi pa vstopajo v pesmi številne literarne reminiscence. Te niso zgolj za okras, saj znajo pomembno vplivati na to, kako avtor razvija osrednjo temo pesmi; če bi po podnaslovu zbirke sklepali, da bomo priča vsaj do neke mere zasebnemu pisanju, pa nam tudi medtekstualnost pričujočih pesmi govori, da ni tako – Bergerjevo pisanje je osebno, vendar ne tudi zasebno, saj ga s številnimi pesniškimi postopki odpira v različne smeri. Na motivni ravni imajo tako ob vsakdanji resničnosti in spominskem gradivu ter literarni fikciji pomembno vlogo sanje, kot na primer v eni najboljših pesmi v zbirki Ne sanja o tem, kjer v obliki pripovedi v tretji osebi piše, kako ne sanja o tem, da ga tunkajo v koloniji ali da mu v plesni šoli sošolci pred nosom odvrtijo simpatije, niti o tem, kako ga odpeljejo prenočevat v zapor, "ne: v sanjah ga preganja, vsaj enkrat na leto, usoda založenih, izgubljenih rokopisov". Pesem je lep primer, kako avtor nevsiljivo prepleta različne vidike vsakdanje resničnosti z drugimi resničnostmi, v tem primeru s sanjsko resničnostjo. Na ta način nam Berger podaja podobo sveta, ki je večplasten, poln barv in odtenkov in to tudi takrat, ko govori o nekdanjih ljubeznih ali pokojnih prijateljih.
Bergerjeve pesmi so v nenehnem dialogu z različnimi konteksti, in to ne le na motivno-tematski ravni. Raba asonance nam lahko prikliče v misli Gregorja Strnišo, humor in raba starinskih besed ter narečnih izrazov pa morda poezijo Milana Jesiha. Prav z uporabo tovrstnih besed kot tudi še z drobci iz tujih jezikov Berger vzpostavlja bogato korespondenco z različnimi literarnimi in drugimi tradicijami, hkrati pa razbija iluzijo pesmi kot enkrat za vselej zaključene celote. To dopolnjuje in nadgrajuje z domiselno rabo potujitve: pesnik nam namreč ves čas odpira vrata v svojo pesniško delavnico, nas vabi, da se skupaj z njim povprašamo po pasteh pisanja, torej po smislu in naravi napisanega, in da zavzemamo stališča do različnih vidikov stvarnosti in življenja.
Aleš Berger je z zbirko navsezadnje presegel zgolj dnevniški zapis, četudi pesniško dnevniški, saj je ustvaril bogat, barvit portret nekega obdobja, ki sega od časa, ko so mimo njegove stare hiše še vozili furmani z lojtrniki, do časa, ko na vrtu pred neko drugo hišo na računalnik tipka verze pričujoče knjige, nas kot bralke in bralce pa dela za soudeleženke in soudeležence v tej pustolovščini.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov