Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Majda Travnik Vode,
bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
V uvodniku v prvo številko nekdanjega mesečnika Ampak iz julija 2000 je urednik Niko Grafenauer ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo citiral misel pesnika in esejista Paula Valéryja iz razprave Kriza duha: Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum zvez in menjave. Ta združba maksimumov tvori Evropo ali sliko Evrope.
Ker bomo prvega maja praznovali že dvajsetletnico članstva Slovenije v Evropski uniji, lahko vsak od nas avtonomno premišljuje o Valéryjevi tezi, pri tem pa se lahko opremo tudi na premislek, ki ga prinaša kriminalni roman Mojce Širok Praznina. Napeta zgodba se namreč odvija natanko v obnebju Valéryjevih intuicij, na križišču kapitala, ambicij, moči, zvez in menjave. To križišče ni le teorem, ampak konkreten topos, mesto z imenom in geografsko širino: Bruselj – poleg Luksemburga in Strasbourga najpomembnejše upravno središče Evropske unije, kjer domujejo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije, na tej vroči žili utripalki pa deluje tudi nepregledna množica novinarjev, ki skušajo evropski utrip čim bolj verodostojno posredovati domači srenji. V ta profil sodi tudi Mojca Širok, ki je bila trinajst let dopisnica nacionalne televizije iz Rima in Vatikana, od leta 2019 pa je dopisnica RTV iz Bruslja. Po štirih publicističnih knjigah o vladavini Silvia Berlusconija, mafiji in papežih Benediktu XVI. In Frančišku je leta 2018 izdala še romaneskni prvenec Pogodba, prvi del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj.
Roman Pogodba očara s svojim strastnim notranjim temperamentom, razkošno tapiserijo sodobne rimske politične, mafijske, medijske, policijske in druge mestne aristokracije ter napeto fabulo, ki v notranje zaokroženih, skrbno doziranih in na kar največji učinek preračunanih sekvencah nenehno stopnjuje dogajanje in uspešno poplesuje okrog vreliščne točke, vse do presenetljivega konca. Pogodba prepriča tudi, ker trdno drži fokus: je in hoče biti kriminalni roman in nič drugega. Kljub temu iz knjige veje avtoričino osupljivo poznavanje notranjega zgradbe italijanske družbe, ki še vedno doživlja globoke premike po atentatih na tožilca Giovannija Falconeja in pol leta zatem še na Paola Borsellinija leta 1992 na Siciliji v eksploziji 500-kilogramske bombe, ki so jo zaznali celo seizmologi ob vulkanu Etna na drugi strani otoka. Po tem dogodku so se italijanske oblasti domnevno začele tajno pogajati: mafija bo prenehala s smrtonosnimi atentati, če bo država v zameno omilila protimafijsko gonjo, razveljavila nekatere procese in zrahljala kazensko zakonodajo. Avtorica pod krinko napete kriminalne preiskave od blizu pokaže toksično zbliževanje in spreplet mafijskih in državnih struktur, ki se je najprej zgodil na jugu Italije, se nato razširil do Rima, zdaj pa hobotničine lovke segajo že do Milana in daleč prek državnih meja, tudi v Slovenijo, o čemer govori avtoričin drugi roman.
Evidenca, drugi del trilogije, se tako kot Pogodba začne z mafijskim umorom, le da za njim tokrat ne stoji mafija, ampak visoki funkcionarji nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, ki iz ozadja še vedno nadzirajo in upravljajo slovensko državo. Mojca Širok je domnevno sodelovanje med SDV in sicilijansko mafijo v slovenskih obmejnih igralnicah v prvih poosamosvojitvenih letih raziskovala za tednik Mladina, v Evidenci pa piše o veliki denacionalizacijski goljufiji in polastitvi zlovešče in dragocene arhivske evidence službe državne varnosti. Tako kot Pogodba se tudi Evidenca konča resignirano, že skorajda stoično in v znamenju nekakšne ne povsem popolne deziluzije: nekaj negativcev je odstranjenih, a kardinalni krivci, sive udbovske eminence, ostajajo maskirane v globoki senci, vsemogočna oblast brez obraza. Prav avtoričina stoična drža, resignacija in deziluzija, v katerih izzvenijo vsa tri besedila, pa pritegnejo pozornost bralca in zgodi se nenaden obrat; vprašamo se, ali vse tri zgodbe (tudi Praznina) rastejo iz realnega družbenega tkiva, ali niso romani zgolj zrcala ali metafore resničnega stanja. Ta preklop na realno se zgodi popolnoma spontano in nevsiljivo, saj avtorica v vseh treh romanih disciplinirano ostaja v okvirih žanra in nikjer ne pretendira na izrecno družbeno kritiko.
Drugače kot pri Pogodbi in Evidenci romana Praznina ne odpre najdeno truplo, temveč eksplozija. Toda ne kakršna koli, saj poči na sedežu Nata v Bruslju. Terorizem ali provokacija, se sprašujejo mediji. Z reševanjem nezaslišanega dogodka se začneta ukvarjati mlada ambiciozna slovenska novinarka Karla Pavlin in policija, kjer kot uslužbenec Europola deluje tudi ljubljanski kriminalist David Valenti, eden osrednjih likov Evidence. Prav novinarki Karla in njena nadrejena kolegica Silvana s svojo neuničljivo zagnanostjo in vratolomnim pogumom, mreženjem in povezovanjem široko razsejanih indicev postaneta gonilni sili preiskave, ki dobiva vse bolj neslutene razsežnosti. Njuna preiskava narekuje tudi dramaturgijo romana: kolikor daleč prodreta, za toliko korakov napreduje tudi fabula. V zvezi z zgradbo romanov je treba omeniti, da trilogijo poleg posamičnih likov, ki prehajajo iz prejšnjega v naslednji roman, in enotne teme – razkrivanja družbenega podzemlja – povezuje v sklenjeno celoto tudi popolnoma enovita gradnja. V vseh treh romanih je dogajanje zgoščeno v tri dni, vsak dan pa je razdeljen na 17 podpoglavij. Ta se nato porazdelijo med posamične protagoniste in njihove zgodbe, tako da zgodba vsakega protagonista predstavlja enega od poganjkov, ki nato po svoji liniji prispeva svoj logični delež v končno sestavljanko. Kljub enaki zunanji strukturi pa Praznina pusti povsem drugačen okus in vtis kot Pogodba. Prvenec je napisan strastno, gostobesedno, z zastranitvami, opisi in pojasnili, Praznina pa, kot da res udarja po nečem votlem, praznem. Ponarejeno, prazno, preračunljivo in izdajalsko odzvanjajo zlasti medosebni odnosi, kar slednjič rezultira v največjem številu trupel v vsej trilogiji. O stopnji odtujenosti morda še najbolj zgovorno priča odnos ene od protagonistk do lastnega otroka. Hladna in stroga kot vojaški škorenj je tudi skladnja: povedi so pretežno kratke, odsekani, za večjo udarnost je v eni vrstici pogosto ena sama. Uvodi v poglavja so skicirani v zgolj eni ali dveh povedih, ki najpogosteje opisujeta vreme, seveda večinoma dežuje. Dež je skoraj eden od protagonistov, kar je že stara konvencija kriminalnih romanov, dovolj je pomisliti na primer na Veliki spanec Raymonda Chandlerja.
In, da: eksplozija na Natu je bila samo slepilni manever za nekaj veliko večjega in veliko bolj ciničnega: umazane mafijske posle v samem vrhu Evropske komisije, ki se neopazno procesirajo, urejajo in perejo skozi uradno dokumentacijo. Denarni zastavki so primerni vrhovom, kjer se sučejo: gre za milijarde evrov. Še en maksimum, bi najbrž rekel modri Paul Valéry.
Mojca Širok v trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj riše srhljiv zemljevid, ki prikazuje širjenje mafije z juga Italije v Rim, Milano, Slovenijo, zdaj pa je jasno, da njene lovke segajo že na sever Evrope. O največjem belgijskem pristanišču eden od likov hladnokrvno ugotovi: Antwerpen je novi Palermo. Dovršeno organizirani kriminal pa je severna Evropa pričakala popolnoma nepripravljena, čeprav je italijanska policija ostalo Evropo dolgo svarila in predlagala preventivo. Tako ni čudno, da se Praznina konča še dosti bolj črnogledo kot Pogodba in Evidenca: prodorna novinarka sicer razkrinka krivce in ozadja, a (zaenkrat) ostaja povsem nemočna. Če bi šla na policijo, ki je obtičala nekje na pol poti, ali če bi resnico objavila v svojem časopisu, ji namreč grozi profesionalno uničenje in zelo verjetno tudi smrt. Da je grožnja še kako stvarna, dokazuje dolga vrsto trupel, ki jih je za seboj kot svoj podpis – tudi v Bruslju – pustila vsemogočna oblast brez obraza.
Piše Majda Travnik Vode,
bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
V uvodniku v prvo številko nekdanjega mesečnika Ampak iz julija 2000 je urednik Niko Grafenauer ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo citiral misel pesnika in esejista Paula Valéryja iz razprave Kriza duha: Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum zvez in menjave. Ta združba maksimumov tvori Evropo ali sliko Evrope.
Ker bomo prvega maja praznovali že dvajsetletnico članstva Slovenije v Evropski uniji, lahko vsak od nas avtonomno premišljuje o Valéryjevi tezi, pri tem pa se lahko opremo tudi na premislek, ki ga prinaša kriminalni roman Mojce Širok Praznina. Napeta zgodba se namreč odvija natanko v obnebju Valéryjevih intuicij, na križišču kapitala, ambicij, moči, zvez in menjave. To križišče ni le teorem, ampak konkreten topos, mesto z imenom in geografsko širino: Bruselj – poleg Luksemburga in Strasbourga najpomembnejše upravno središče Evropske unije, kjer domujejo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije, na tej vroči žili utripalki pa deluje tudi nepregledna množica novinarjev, ki skušajo evropski utrip čim bolj verodostojno posredovati domači srenji. V ta profil sodi tudi Mojca Širok, ki je bila trinajst let dopisnica nacionalne televizije iz Rima in Vatikana, od leta 2019 pa je dopisnica RTV iz Bruslja. Po štirih publicističnih knjigah o vladavini Silvia Berlusconija, mafiji in papežih Benediktu XVI. In Frančišku je leta 2018 izdala še romaneskni prvenec Pogodba, prvi del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj.
Roman Pogodba očara s svojim strastnim notranjim temperamentom, razkošno tapiserijo sodobne rimske politične, mafijske, medijske, policijske in druge mestne aristokracije ter napeto fabulo, ki v notranje zaokroženih, skrbno doziranih in na kar največji učinek preračunanih sekvencah nenehno stopnjuje dogajanje in uspešno poplesuje okrog vreliščne točke, vse do presenetljivega konca. Pogodba prepriča tudi, ker trdno drži fokus: je in hoče biti kriminalni roman in nič drugega. Kljub temu iz knjige veje avtoričino osupljivo poznavanje notranjega zgradbe italijanske družbe, ki še vedno doživlja globoke premike po atentatih na tožilca Giovannija Falconeja in pol leta zatem še na Paola Borsellinija leta 1992 na Siciliji v eksploziji 500-kilogramske bombe, ki so jo zaznali celo seizmologi ob vulkanu Etna na drugi strani otoka. Po tem dogodku so se italijanske oblasti domnevno začele tajno pogajati: mafija bo prenehala s smrtonosnimi atentati, če bo država v zameno omilila protimafijsko gonjo, razveljavila nekatere procese in zrahljala kazensko zakonodajo. Avtorica pod krinko napete kriminalne preiskave od blizu pokaže toksično zbliževanje in spreplet mafijskih in državnih struktur, ki se je najprej zgodil na jugu Italije, se nato razširil do Rima, zdaj pa hobotničine lovke segajo že do Milana in daleč prek državnih meja, tudi v Slovenijo, o čemer govori avtoričin drugi roman.
Evidenca, drugi del trilogije, se tako kot Pogodba začne z mafijskim umorom, le da za njim tokrat ne stoji mafija, ampak visoki funkcionarji nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, ki iz ozadja še vedno nadzirajo in upravljajo slovensko državo. Mojca Širok je domnevno sodelovanje med SDV in sicilijansko mafijo v slovenskih obmejnih igralnicah v prvih poosamosvojitvenih letih raziskovala za tednik Mladina, v Evidenci pa piše o veliki denacionalizacijski goljufiji in polastitvi zlovešče in dragocene arhivske evidence službe državne varnosti. Tako kot Pogodba se tudi Evidenca konča resignirano, že skorajda stoično in v znamenju nekakšne ne povsem popolne deziluzije: nekaj negativcev je odstranjenih, a kardinalni krivci, sive udbovske eminence, ostajajo maskirane v globoki senci, vsemogočna oblast brez obraza. Prav avtoričina stoična drža, resignacija in deziluzija, v katerih izzvenijo vsa tri besedila, pa pritegnejo pozornost bralca in zgodi se nenaden obrat; vprašamo se, ali vse tri zgodbe (tudi Praznina) rastejo iz realnega družbenega tkiva, ali niso romani zgolj zrcala ali metafore resničnega stanja. Ta preklop na realno se zgodi popolnoma spontano in nevsiljivo, saj avtorica v vseh treh romanih disciplinirano ostaja v okvirih žanra in nikjer ne pretendira na izrecno družbeno kritiko.
Drugače kot pri Pogodbi in Evidenci romana Praznina ne odpre najdeno truplo, temveč eksplozija. Toda ne kakršna koli, saj poči na sedežu Nata v Bruslju. Terorizem ali provokacija, se sprašujejo mediji. Z reševanjem nezaslišanega dogodka se začneta ukvarjati mlada ambiciozna slovenska novinarka Karla Pavlin in policija, kjer kot uslužbenec Europola deluje tudi ljubljanski kriminalist David Valenti, eden osrednjih likov Evidence. Prav novinarki Karla in njena nadrejena kolegica Silvana s svojo neuničljivo zagnanostjo in vratolomnim pogumom, mreženjem in povezovanjem široko razsejanih indicev postaneta gonilni sili preiskave, ki dobiva vse bolj neslutene razsežnosti. Njuna preiskava narekuje tudi dramaturgijo romana: kolikor daleč prodreta, za toliko korakov napreduje tudi fabula. V zvezi z zgradbo romanov je treba omeniti, da trilogijo poleg posamičnih likov, ki prehajajo iz prejšnjega v naslednji roman, in enotne teme – razkrivanja družbenega podzemlja – povezuje v sklenjeno celoto tudi popolnoma enovita gradnja. V vseh treh romanih je dogajanje zgoščeno v tri dni, vsak dan pa je razdeljen na 17 podpoglavij. Ta se nato porazdelijo med posamične protagoniste in njihove zgodbe, tako da zgodba vsakega protagonista predstavlja enega od poganjkov, ki nato po svoji liniji prispeva svoj logični delež v končno sestavljanko. Kljub enaki zunanji strukturi pa Praznina pusti povsem drugačen okus in vtis kot Pogodba. Prvenec je napisan strastno, gostobesedno, z zastranitvami, opisi in pojasnili, Praznina pa, kot da res udarja po nečem votlem, praznem. Ponarejeno, prazno, preračunljivo in izdajalsko odzvanjajo zlasti medosebni odnosi, kar slednjič rezultira v največjem številu trupel v vsej trilogiji. O stopnji odtujenosti morda še najbolj zgovorno priča odnos ene od protagonistk do lastnega otroka. Hladna in stroga kot vojaški škorenj je tudi skladnja: povedi so pretežno kratke, odsekani, za večjo udarnost je v eni vrstici pogosto ena sama. Uvodi v poglavja so skicirani v zgolj eni ali dveh povedih, ki najpogosteje opisujeta vreme, seveda večinoma dežuje. Dež je skoraj eden od protagonistov, kar je že stara konvencija kriminalnih romanov, dovolj je pomisliti na primer na Veliki spanec Raymonda Chandlerja.
In, da: eksplozija na Natu je bila samo slepilni manever za nekaj veliko večjega in veliko bolj ciničnega: umazane mafijske posle v samem vrhu Evropske komisije, ki se neopazno procesirajo, urejajo in perejo skozi uradno dokumentacijo. Denarni zastavki so primerni vrhovom, kjer se sučejo: gre za milijarde evrov. Še en maksimum, bi najbrž rekel modri Paul Valéry.
Mojca Širok v trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj riše srhljiv zemljevid, ki prikazuje širjenje mafije z juga Italije v Rim, Milano, Slovenijo, zdaj pa je jasno, da njene lovke segajo že na sever Evrope. O največjem belgijskem pristanišču eden od likov hladnokrvno ugotovi: Antwerpen je novi Palermo. Dovršeno organizirani kriminal pa je severna Evropa pričakala popolnoma nepripravljena, čeprav je italijanska policija ostalo Evropo dolgo svarila in predlagala preventivo. Tako ni čudno, da se Praznina konča še dosti bolj črnogledo kot Pogodba in Evidenca: prodorna novinarka sicer razkrinka krivce in ozadja, a (zaenkrat) ostaja povsem nemočna. Če bi šla na policijo, ki je obtičala nekje na pol poti, ali če bi resnico objavila v svojem časopisu, ji namreč grozi profesionalno uničenje in zelo verjetno tudi smrt. Da je grožnja še kako stvarna, dokazuje dolga vrsto trupel, ki jih je za seboj kot svoj podpis – tudi v Bruslju – pustila vsemogočna oblast brez obraza.
Ocena filma Izvirni naslov: La nuit du 12 Režiser: Dominik Moll Nastopajo: Bastien Bouillon, Bouli Lanners, Anouk Grinberg, Théo Cholbi, Johann Dionnet, Thibault Evrard, Julien Frison, Paul Jeanson, Mouna Soualem, Pauline Serieys Piše: Gaja Poeschl Bere: Lidija Hartman »Vsako leto francoska policija raziskuje več kot osemsto primerov umorov. Skoraj dvajset odstotkov jih ostane nerešenih. To je film o enem izmed njih.« S temi besedami, izpisanimi tik po uvodni špici, režiser in soscenarist Dominik Moll v hipu razblini gledalčeva pričakovanja, da se bo pred njegovimi očmi odvrtel še en običajen detektivski triler, v katerem zgodba bolj ali manj naravnost vodi od točke umora do točke njegove razrešitve, medtem ko je vmesno dogajanje pogosto bolj ali manj le dramaturško mašilo, sicer nujno potrebno za grajenje ravno prave stopnje napetosti. Dominik Moll in Gilles Marchand, ki sta zamisli in navdih za svoj scenarij črpala iz popisa resničnega policijskega dela pisateljice Pauline Guéna 18.3, Leto pri pravosodni policiji, sta se odločila za drugačen postopek. Bolj kot razkritje morilca mladega dekleta ju je namreč zanimalo ozadje preiskave tega primera. Kako se, ob svojih lastnih osebnih stiskah, s tako grozljivim zločinom soočajo sicer vsega hudega vajeni policisti? Kako blažijo stresne situacije? Nosijo svoje delo domov ali jim uspe živeti povsem normalno življenje? In predvsem, kako se odzivajo, ko ugotovijo, da tokrat tavajo v temi, da zločina najverjetneje ne bodo nikoli razrešili? Prav zaradi zornega kota, s katerega sta se scenarista odločila pogledati na »tipičen« zločin umora radožive in življenja polne mlade ženske, film nikakor ni samo temačen, ampak – kot se v življenju tako pogosto zgodi – v nekaterih najhujših trenutkih skorajda humoren. Humor, predvsem seveda črni humor, in zavedanje absurdnosti nekaterih situacij sta najbrž tako in tako edino, kar kriminaliste v tovrstnih preizkušnjah lahko reši pred zdrsom v brezno, v katero zrejo od trenutka, ko morajo novico o smrti otroka razkriti njegovim staršem. Režiser in soscenarist pa ne raziskuje le umora, to je sicer ves čas rdeča nit zgodbe in izpolnjuje vsa merila dobre kriminalke, ampak tudi prenekatera druga sodobna družbena vprašanja, ki globoko zarežejo v gledalčevo zavest. Smo kdaj zares pomislili, da je večina storilcev nasilnega dejanja moškega spola, primere pa raziskujejo prav policisti, ki so tudi moški? Glavni kriminalist, molčeči in razmišljajoči Yohan, prek katerega Moll vodi svojo zgodbo, prizna, da se je v nekem frustrirajočem trenutku zavedel, da bi vsakdo, s katerim je govoril, lahko bil morilec, da so pravzaprav »vsi moški« ubili Claro, da je preprosto »nekaj narobe med moškimi in ženskami«. In to je sporočilo, ki morda od vsega, kar nam film Dvanajstega ponoči ponuja, zareže najgloblje. Ne s kakšnega feminističnega pogleda na svet ali stališča, da so ženske vedno žrtve, moški pa vedno storilci, ampak samo skozi prizmo splošnega medsebojnega družbenega nerazumevanja in odtujenosti. Dvanajstega ponoči je neznačilen detektivski film, ki ponuja več vprašanj kot odgovorov, a ima vendarle spodbuden, skoraj optimističen konec, saj so ravno dobro zastavljena vprašanja tisto, morda še edino, kar nas lahko spodbudi k razmisleku in morda celo k spremembi.
Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.
Piše: Katja Šifkovič, bere: Lidija Hartman. »Nasilje je staro, kot je star svet, vsaka težnja ali sredstvo, da bi uveljavil svojo voljo in obvladal oz. nadvladal drugega, je nasilje. Ena najbolj pogostih oblik nasilja je zagotovo nasilje v partnerskih odnosih. Statistični podatki kažejo, da je vsakih nekaj sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok za poškodbe žensk v starosti 14 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike povedo tudi, da so v več kot 90 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški,« je zapisal dr. Igor Šoltes, predsednik društva Beli obroč Slovenije. Roman Cvetke Bevc Ptiči govori o partnerskem nasilju, manipulaciji in volji ter moči, ki je potrebna, da se posameznik loči od tega nasilja. Pripoved spremlja protygonistko Pšenico Žuženk, ki se ranjena, zaznamovana s tragičnim otroštvom, poroči z Leopoldom Kraljem. Njen mož se kmalu po poroki izkaže za neusmiljenega nasilneža. Skozi roman prek krutih prizorov besednega, psihološkega in fizičnega nasilja spremljamo osvoboditev ene ženske. Cvetka Bevc, muzikologinja in literarna komparativistka, pesnica, pisateljica, urednica in publicistka, v Ptičih ilustrira podobo osamljene pripovedovalke, ki ji ne bližnja ne širša okolica ne stoji ob strani in ji pogosto prej kot pomoč ponudi kritiko, neodobravanje in posmeh. Roman je izvrstno ogledalo sodobni družbi, ki se še ne zna spopadati s pandemijo partnerskega nasilja, ki vse pogosteje vodi v femicid. Zgodba nas prek spominov pripovedovalke vodi v njeno otroštvo, ko ji tragično umreta oba starša, hkrati pa spremljamo žalostne trenutke sedanjosti. Ko Pšenica na primer Leopoldu omeni, da bi se rada udeležila obletnice mature, jo le-ta zgrabi za roko in ji zagrozi, a trenutek zatem napad označi za humorno prigodo. »Prav. Samo pazi kaj počneš,« ji mož zabrusi na koncu. Od samega začetka roman spremljajo ptiči, ki delujejo kot nekakšni katalizatorji in pričevalci nasilja. Nekatera poglavja se začnejo z opisi ptic, ki protagonistko spremljajo na njeni poti proti izhodu. In ko le-ta pride, spoznamo, da so bile vse avtoričine odločitve v romanu smiselne, kar me je ganilo in znižalo moje zaupanje v pripovedovalko, za katero je bila vsaka odločitev premišljena. Ptiči Cvetke Bevc so čudovit roman – nepopoln, a zaradi svoje brezkompromisne lepote še toliko bolj neustrašen.
Piše: Ana Lorger, bere: Lidija Hartman. V pesniški zbirki Blaža Božiča Mleček, žbunje : grobovi v njem spremljamo poetični sprehod po zemljevidu Ljubljane, kjer pa nas pesnikova pot seveda ne vodi po glavnih, očitnih in osvetljenih gentrificiranih ulicah, ampak se znajdemo v stranskih odcepih. Pozabljene ali sedaj že zrušene poti in stavbe, koti, kraji in zakotni bari predstavljajo točke srečanja obstrancev, pozabljenih zgodb, predvsem pa porušenih iluzij in sanj, ki se ob obilici alkohola na trenutek še zdijo dosegljive. Dokler jih z mize kakor cigaretni pepel ne pobriše mokra krpa nekega jutra. Kot je za poezijo Blaža Božiča značilno, so pesmi dolge in na prvi pogled delujejo kakor pesmi v prozi. Vendar so s pogostimi anastrofami, verznimi prestopi, vzkliki in nagovarjanjem nekega 'ti' slogovno romantično navdahnjene in deloma celo hermetične. Patos in romantična metaforika Božičeve poezije se kažeta tudi v podobah cvetja, zvezd, neba in sonca ter v obloženih pridevnikih, s katerimi pesnik opisuje sicer tavajoči in včasih celo monotoni vsakdan. Družbeno dno, podzemna alternativa in izgubljene noči v raznoraznih barih in kavarnah se prepletajo tudi z religioznimi in ritualnimi motivi, ki jih v podobe prikličejo omembe žrtvovanja in križanja. S tem Božič povzdiguje sicer iztrošeno, zapito in utrujeno družbo, ki ji je mogoče ubežati s prijateljskimi srečanji in prizori neznancev. Ti kot iznenada vstopajo v njegov pesniški izraz in mu dodajajo dramski pridih. Kot primer je to mogoče prebrati v četrtem delu prve pesmi: »nočni lik v plavi laguni se zruši, u izi ga je že pojebala smrt.« Tako kot na ravni dogodkov, kjer Božič skače od vsakdanjih, pijanskih izkušenj do meja religioznega in navdahnjenega, se tudi pesniški jezik menjuje od skrajno povzdignjenega do vulgarno pogovornega. Ljubezen in našvasanost tako v pesmi Berlin najdeta skupno mesto in se zlijeta v avtorjevo specifično poetiko. Ko že pričakujemo, da nas bo pesem popeljala v nebo, nas Božič vrže na beton, kjer se pridružimo »posmrtnim žilam kablov«. Ob njegovi poeziji ponekod čakamo na hrepenenje po nedosegljivi ljubezni, vendar je ta rezervirana za nočno betonsko pokrajino in svoj izraz izlije predvsem v občutju melanholije in nostalgije. Blaž Božič je poet neke prav specifične generacije, ki se je od bivšega bara Respect prestavljala v zdaj porušeno tovarno Rog ali na Metelkovo, nadaljevala svoje nočne pohode po raznoraznih stanovanjih ali pa v bežigrajskih in okoliških barih. Božič na meji med opazovalcem in sodelujočim, med zgolj udeleženim in soustvarjalcem, zapisuje verze zdaj že nekaj let izgubljene generacije, ki zaradi vse pogostejšega rušenja javnih prostorov ostaja brezdomna. Prav zaradi specifičnosti skupnosti, o kateri in iz katere piše Božič, so nekatere metafore lahko razumljene le redkim, nekaterim pa zato ponuja odprto interpretiranje. Specifično občutje, ki ga na primer prikliče verz »razpotegnen skor še od poraznega deteta«, je namreč lahko dostopno le tistim, ki smo skupaj s pesnikom tam bili. Pri vseh drugih pa odpira prosto pot domišljiji. Dolg format njegovih pesmi se marsikdaj razgubi v asociativni notranji pokrajini, zato njihova pripoved marsikdaj ostaja pomensko odprta in nezaključena. A krajše pesmi, kot sta konec zidane trafike ali in ko rečem mesto mislim tebe, dokazujejo, da je pesnik zmožen svojo misel zajeti v krajšem, zgoščenem formatu. Tavajoča besedna pokrajina je njegova konceptualna odločitev oziroma rezultat njegovega občutenja sveta. In tako kot tavajo njegove besede na papirju, se med strani pesniške zbirke pritihotapijo črno-beli abstraktni kolaži umetnika Mateja Stupice, kar zbirki doda otožen pridih. Če razpremo zavihek zadnje in sprednje strani knjige, se zdi ,kot da se pred nami prikaže šavje oziroma žbunje, ki je pozabljeno krasilo travnato zaplato na desni strani vhoda Modrega kota v porušeni Avtonomni tovarni Rog. Morda gre na ravni slike res zgolj za asociacijo, vendar ostaja Blaž Božič očividec gradbenih jam, kjer so zasuli mleček obetanja boljše prihodnosti. Pesnik je očividec grobov iluzij, na katerih že rastejo novi stekleni kompleksi. Ti bodo obstrance spet potisnili tja, kamor spadajo: ob nočne robove nekih barov in na obrobja zarjavelih železniških tirov ljubljanskega predmestja.
Piše: Miša Gams, bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše: “Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.” Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost: “In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.” Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno. “Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?” Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.
Lutkovno gledališče Ljubljana Oder pod zvezdami, 13. maj 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 14. maj 2023 Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili gledališko pustolovščino Bleščivka, ki je nastala po romanu Špele Frlic. Predstavo, ki jo je režirala Maruša Kink, si je ogledala Magda Tušar.
Francoska zakonca srednjih let Antoine in Olga živita mirno, odmaknjeno življenje na podeželju španske Galicije. Sta uglajena intelektualca, ki sta se odločila za pridelovanje ekološke zelenjave, kar jima prinaša spodoben dohodek, obnavljata pa tudi lokalne zapuščene hiše. S tem nameravata pripeljati novo življenje v vasico, a s svojim nasprotovanjem postavitvi vetrnih elektrarn sta trn v peti domačinom, še posebej zdraharskima bratoma Xanu in Lorenzu, ki bi rada svoja zemljišča prodala in se odselila v mesto. Španski celovečerni film Zveri se odvija z ritmom gosto iztekajoče se melase, a ni niti za hip dolgočasen. Režiser in soscenarist Rodrigo Sorogoyen je eden od najbolj zanimivih sodobnih španskih avtorjev, s filmom Zveri pa se je premierno predstavil lani v Cannesu in upravičeno požel navdušene odzive. Delo pusti vtis opazovanja počasnega, morečega drsenja zemeljskega plazu proti rušilnemu koncu, dodatno pretresljivo pa je, da je posnet po resnični zgodbi, obeleženi že v dokumentarcu Santoalla in da se dogaja na avtentičnih področjih Galicije. Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih. Antoine in Olga sta v osnovi kultivirana liberalca, pri čemer se ona veliko bolje od njega zaveda, da sta njuna trma in vztrajnost lahko kljub vsej dobronamernosti tudi oblika ošabnosti. Vzdušje v tej podeželski idili je strupeno, nevarno, primitivno – kot nakazuje že uvodni prizor, so edina prvinskost v naravnem okolju stežka zadrževani nasilni vzgibi. Nekaj bibličnega je v zgodbi in v načinu pristopa k pripovedi, ki govori o skoraj mitološkem spopadu. Antoine je kot Job, ki nikakor ne dojame sporočila, ko obupano stoji pred vetrnimi elektrarnami kot pred oltarjem današnjega časa, pa je seveda predvsem Don Kihot. Tako kot je umeščenost filma Zveri zelo lokalna in iz vsakega kadra seva galicijski vsakdan, je v njem tudi nekaj skrajno univerzalnega, nekaj pradavnega in obenem zelo sodobnega. Zlahka bi bila to zgodba z ameriškega Divjega zahoda. Ali pa iz slovenske črne kronike oziroma iz Cankarjevega Martina Kačurja. Sicer pa, kar vprašajte Svetlano Makarovič, kako se je obneslo njeno bivanje v bukoličnem Jurkloštru. Ali pa Miha Šaleharja o Robidišču. Večna zgodba.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica sezono sklepa s predstavo Kaos, po besedilu finskega dramatika Mike Myllyaho-a. V ospredju je téma ženske, v tem primeru treh žensk na pragu zrelosti, ki bijejo vsaka svoj boj za avtonomno in družbeno odgovorno pozicijo v – kaotičnem – svetu. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek
Avtorica dramatizacije Tatjana Doma Režiserka Ivana Djilas Premiera 21.4.2023 Dramaturginja Tatjana Doma Kostumografinja Jelena Proković Scenografinja Sara Slivnik Skladatelj Boštjan Gombač Koreografinja Maša Kagao Knez Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografinje Saša Dragaš Igrajo Nikla Petruška Panizon, Primož Ekart, Primož Vrhovec, Franko Korošec, Primož Forte, Lučka Počkaj, Tina Gunzek, Francesco Borchi, Ivana Kresevič V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so uprizorili eno najznamenitejših novel Thomasa Manna Mario in čarodej. Avtorica dramatizacije je Tatjana Doma, predstavo pa je režirala Ivana Djilas. O njej piše Miha Zor. foto SSG/ Luca Quaia https://www.teaterssg.com/mario-in-carodej-nova-uprizoritev-ssg/
Piše Nada Breznik. Bere Eva Longyka Marušič. Roman Marija Čuka Fojba je pripoved o travmatičnem obdobju za Slovence v Italiji pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. V tem času so se stopnjevali poniževanje, preganjanje in grožnje s strani večinskega italijanskega prebivalstva in fašistične oblasti z Benitom Mussolinijem na čelu. Sprejetje rasnih zakonov, ki so Italijane povzdignili v izbrano raso, črnce, Jude in Slovane pa razglasili za manjvredne ljudi brez rodovnika in zgodovine, je takšno stanje uzakonilo. Med Slovenci v Italiji se je porajal sprva tih upor proti prepovedi slovenskega jezika in s tem potujčevanju osebnih imen in priimkov, ukrepom, ki so pomenili izničenje osebne in narodne integritete. Naraščal pa je tudi upor proti drugim nečloveškim ukrepom italijanske vlade, ki so z dekreti in razglasi kratili Slovencem osnovne pravice, jim grozili s poboji in jih tudi izvajali. Na desetine ljudi v Istri je končalo v kraškem breznu, samo zato, ker so se upirali nasilni italijanizaciji in divjemu raznarodovanju. Roman Fojba opisuje razmere skozi tragično zgodbo zavedne in premožne slovenske družine Vodopivec, ki je denarno podpirala slovenska društva in pomagala zgraditi Narodni dom v Trstu. Družina, ki je kljub šikaniranju v nasprotju s številnimi drugimi vztrajala v Trstu, z mislijo, da tako ohranja in brani svoj rod, jezik in rodbinsko lastnino, je doživela nepopisno nasilje v lastnem domu, kamor je vdrla skupina fašistov, umorila očeta in posilila mladoletno hčer, ta pa je, osramočena in omadeževana, storila samomor. Zločinsko dejanje se je zgodilo vpričo matere, ki je v šoku in grozi otrpnila in onemela. Prizor, ki je pričakal tisti trenutek odsotnega sina Rika, je usodno zaznamoval njegovo življenje in duševno zdravje. Riko osrednji lik romana, je bil v času tragičnega dogodka še srednješolec. Ob materi trpi hude posledice družinske tragedije. Pisatelj opisuje njegovo življenjsko zgodbo melanholično in v intervalih, med katere se vrivajo drugi protagonisti in dogodki. Rikov spomin se vedno znova vrača k očetu in sestri in zamegljuje vse sprotno v njegovem življenju, tudi tisto, kar bi ga lahko osrečevalo. Jezik, ki ga uporablja Marij Čuk, je jezik esteta, poln, včasih celo prepoln, kot je prepolna trpljenja ranjena in oskrunjena mladost. Samo enkrat posveti vanjo prekipevajoče srečno obdobje zanosa zaradi osvoboditve Trsta in vihrave zaljubljenosti. Riko je človek z izrazito strogo vestjo, trpinči se zaradi lastnih dejanj, velikokrat pa tudi zaradi splošnih družbenih krivic ali nesreč, za katere ne nosi nobene krivde. Vse to omaje njegovo duševno zdravje, ki niha med obupom in evforijo. Po osvoboditvi Trsta, ko je spet dovoljen slovenski jezik, usoda preganjanih zdaj doleti nekdanje preganjalce. Vrstijo se njihove aretacije. Dva iz skupine, ki je izvršila zločin v družini Vodopivec, sta odpeljana na morišče. Ustrelil naj bi ju prav Riko. Ko vrsta zajetih fašistov stoji na robu fojbe, eksekutor pred vsakim streljanjem ponovi njihove zločine. Vendar Riko, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah v ta namen pripeljali na morišče, pred zločincema povesi pištolo. Še eno dejanje, zaradi katerega se bo njegova vest spraševala, kaj je prav in kaj ne, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti. Roman Marija Čuka Fojba je torej pripoved, ki iz ne tako daljne preteklosti govori o tem, kako hitro se lahko puškine cevi obrnejo od žrtev proti krvnikom. Pripoveduje o resnični zgodovini Slovencev v Italiji, ki je prinesla veliko krivic in trpljenja, podžigala pa tudi slo po maščevanju nad fašističnimi morilci in mučitelji. Vendar jo lahko beremo tudi kot pripoved o vseh mejah sveta, ob katerih, nič krivi, živijo pripadniki različnih narodov in narodnosti. Je tudi pričevanje o pogubnosti rasnih predsodkov in večvrednostnih kompleksov, ki bi morali v globalnem svetu že zdavnaj ponikniti v nepovrat. V nasprotnem primeru bomo vsi večno stali na robu fojb in čakali na odstrel.
Piše Tonja Jelen. Bere Igor Velše. Pesniška zbirka Iva Antiča Jekleni ciklon s podnaslovom 34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrinomu odseva subtilnost in surovost svetov brez milosti. Ti so prikazani precej realistično, s posebnim občutenjem upodabljanja oddaljenosti, privida. Gre tako za literarne, zgodovinske in tudi prostorske premike, vsem pa je skupno občutenje, ki ga napovedujeta že lastnosti jekla in ciklona iz naslova. Torej vrtinec hladu, a obstojnost in utrjenost. Prav ta sporočilnost je glede na vsebino pesmi jasna in konkretna. Zdi se, kot da bi Antič v pesmih obravnaval vse tisto, kar je mogoče prikrito, a vendar je še kako živo: trpljenje, preganjanje, zatiranje in nemilost, predvsem vladajočih. Vendar ne kaže le črno-bele plati. Pri trpljenju na primer pesnik ustvari vmesni prehod. Njegovi subjekti so raznovrstni – od živali do človeka, od berača do bogataša, od prijatelja do popolnega sovražnika, od obsojenega pesnika do sultana. Med njimi pa se vrti kolesje sreče in nesreče, nestalnosti. Pesniški jezik in sredstva imajo tu pomembno funkcijo. Vzkliki so kot ukazi, spoznanja in napotki, ki kličejo in tudi nonšalantno opozarjajo. Vsem pesmim pa sta skupni modrost in filozofija. Avtor ju na primer prikaže skozi usta berača, ki pa je nekoliko klišejski, stereotipen. Pa vendar je Antičevo poudarjanje vladajočih dovolj povedno, da poudari njihovo okrutnost in tudi boječnost. Predvsem pred pesniki. Ti so lahko nesmiselno obtoženi in vrženi v zobe, da niso več nevarni. Kritika enoumja in ravnanja do kulture je več kot očitna. Kakor koli, Antičevo zbirko je mogoče brati kot kritiko katere koli družbe in zgodovinskega časa. Če je bila njegova zbirka Galgenhumor predvsem obešenjaška, Jekleni ciklon cinično predstavlja večno vero v boljšo prihodnost. V novih pesmih je namreč mogoče opaziti tudi zgodovinsko težo nenehnih delovnih migracij, ki se dogajajo denimo bosanskemu narodu. V teh primerih je najti pogost motiv kroga, ki ga Antič smelo uporablja tudi v drugih pesmih iz zbirke. Že prva pesem Svojega imena se spomni, ki je tudi estetsko med najbolj dovršenimi, opozarja na krogotok in sklenjenost. Spominja tudi na moto Prešernove pesem Pevcu: »Svojega imena se spomni, čr-ni obris.« Vse to združuje držo, prepletanje, povezovanje. Pesem Krivda prikazuje vso zgodovino prednikov in vzročno-posledičnih dejavnikov, ki jih pesnik uporablja v celotni zbirki: »Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.« Ivo Antič spretno operira s svetom, z njegovimi dejavniki in vsem, kar se ves čas pretaka in nenehno vpliva eno na drugo. Prav ta pretočnost, ki bi jo lahko označili za nenehnost, je eden od atributov zbirke. Tu in tam uide kakšna neposrečeno izbrana beseda, nastala zaradi desetih zlogov v posameznem verzu, a Jekleni ciklon bi vendarle lahko označili za pesniško zbirko, ki se kritično sooča s svetom. Ne glede na to, o katerem svetu govori avtor, ki pretresa marsikaj in drega v globine.
Piše Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič. Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita. V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T. Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami. Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.
Mini teater, 3. maj 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 4.maj 2023 V Mini teatru in njegovi okolici so sinoči premierno uprizorili dramo Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki. Pet ur trajajočo predstavo o družbeno politični in epidemični situaciji v ameriških 80. letih, ki je podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah,« sestavljata dva dela: Tisočletje se bliža in Perestrojka. Z različnimi pomeni nasičeno uprizoritev, ki jo je režiral Ivica Buljan, si je ogledala Magda Tušar: Prevajalec: Miha Avanzo Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Robert Waltl Timon Šturbej Saša Pavlin Stošić Domen Valič Nejc Cijan Garlatti Nina Violić Petja Labović Barbara Vidovič Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Vizualna intervencija: Mark Požlep Oblikovanje luči in video: Sonda 13 Toni Soprano Meneglejte Lektor: Martin Vrtačnik
Ocena filma Izvirni naslov: Un beau matin Režiserka: Mia Hansen-Løve Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Renato Horvat Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje. Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa. V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo. Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti. Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.
Ocena filma Režiser: Miha Čelar Nastopajo: Janko Pirc in drugi Piše in bere: Petra Meterc Film Konoplja osvobaja Mihe Čelarja kot glavno ogrodje dokumentarnega filma uvede pripovedovalski glas glasbenika Ramba Amadeusa, ki nas z ležernim tonom glasu v podlagi popelje skozi teme, o katerih je govor v filmu. Pripovedovalčev glas z dobršno mero humorja napoveduje nove zgodbe v filmu in jih mimogrede tudi pokomentira. Podobno razpoloženje vpeljujejo animacije, ki med različnimi deli filma delujejo kot sproščeni premori med poglavji. Čelar v ospredje filma postavi Janka Pirca, lastnika trgovine Konoplja osvobaja, po kateri je dobil naslov tudi film. Pirc, ki je bil obsojen zaradi vzgoje osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, je bil po sodni bitki leta 2016 oproščen, pozneje pa je nasproti sodišča, kjer je potekal proces, odprl že omenjeno trgovino. V filmu izvemo za sodno bitko, vendar pa se prizori osredotočajo predvsem na njegovo delo in posel danes. Dejstvo, da je bil pred leti sam zaradi pridobivanja kapljic CBD na sodišču, film osvetli predvsem skozi pogovore z zdravnikom s pediatrične klinike ter tudi z raziskovalcem z Inštituta Jožef Stefan. S tem pokaže, da se danes konoplja vse bolj in bolj uporablja tudi v običajni medicini, tak primer je tudi zdravljenje otrok z epilepsijo. Pozneje film ponudi zgodbe aktivistov iz tujine. Tu je denimo Filip Dostovski iz Severne Makedonije, ki je, ker je sam imel Hodgkinov limfom, izdeloval olje CBD in ga brezplačno delil bolnikom, ki bi ga potrebovali, dobil pogojno kazen na sodišču. Danes v njegovi državi konopljo za proizvodnjo istega izdelka lahko vzgajajo tisti s približno milijon evrov v žepu, ki jih lahko vložijo v izgradnjo zakonsko zahtevane infrastrukture in zaposlitev kadra. Če se na začetku filma pojavi napis, ki govori o tem, da je leta 2021 Pfizer z zaslužkom od cepiv proti covidu-19 za skoraj sedem milijard dolarjev kupil majhno farmacevtsko podjetje, ki je uspešno pri razvoju zdravil na podlagi konoplje, je ravno severnomakedonski primer tisti, ki v filmu praktično pokaže, kaj pomeni vstop farmacevtske industrije na to področje. Film se sicer ozre tudi po primeru iz Španije, kjer delujejo društva za legalno rekreativno uživanje marihuane, pa po Švici, kjer se ta legalno proizvaja in prodaja v običajnih trgovinah, s čimer pokaže tudi druge prakse. Čeprav dokumentarec prikaže kopico primerov iz tujine, osrednjega protagonista pa kaže pri procesu pridelave, pogosto umanjka kontekst različnih zakonodaj ali pa jasna pripovedna nit, ki bi se osredotočila le na eno plat pridelave in uporabe konoplje. Predvsem pa film s prizori, ki protagonista kažejo v sporih z inšpekcijo zaradi nošenja mask med pandemijo ali pa njegovih srečanjih s somišljeniki, ki bolj kot o konoplji govorijo o domnevni škodljivosti cepiv, zaide od osrednje teme, zaradi česar se, glede na prikazano, lahko zagovornike uporabe konoplje v zdravstvene namene poenostavljeno enači z nasprotniki cepljenja.
Ocena filma Izvirni naslov: Modelář Režiser: Petr Zelenka Nastopajo: Kryštof Hádek, Jiří Mádl, Veronika Khek Kubařová, Richard Stanke, Zuzana Fialová, Miroslav Hanuš Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Proti kakšnim mlinom na veter bi se dandanes bojeval bistroumni plemič Don Kihot iz Manče in kakšno orožje bi pri tem uporabil? Glavnemu protagonistu svojega zadnjega celovečernega filma Modelar, nad svetom, pravom in človeštvom na splošno globoko razočaranemu kemiku Pavlu, češki režiser in scenarist Petr Zelenka v bojevite roke potisne – dron. Pavlov »oproda«, če ostanemo pri izrazoslovju znamenitega novoveškega romana, ljubiteljski raper Plech, ki ga bolj od popravljanja svetovnih krivic privlačijo z denarjem povezane življenjske radosti, je nad prijateljevim pravičniškim srdom seveda zgrožen, a tok dogodkov je že odletel v usodno in pogubno smer … Idejna zasnova filma, za katerega je čudovito glasbo ustvaril slovenski harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč, je nadvse zanimiva in spodbuja k razmisleku o številnih perečih temah našega časa, hkrati pa oživlja tudi brezčasen boj posameznika proti sistemu. Kakor se je slavni španski plemič iz 16. stoletja neuspešno bojeval proti krivcem in krivicam tistega časa, tako se Pavel – tudi neuspešno – loti zločinov proti človeštvu, ki jih prepozna v ravnanju nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha med iraško vojno. Ker pravna pot kljub na papirju določenim postopkom in predpisom v praksi popolnoma odpove, obupani Pavel maščevanje nazadnje seveda prevzame v svoje roke. In to dobesedno, s krmiljenjem smrtonosno predelanega drona. Žanrsko bi Modelar lahko bil marsikaj, od akcijskega trilerja, črne komedije pa vse tja do ostre družbene drame, a v resnici ni prav nič od tega. Zgodba nikakor zares ne steče, dramaturškega loka sploh ni, vse preveč je nejasnosti, prek katerih se mukoma spotikata oba protagonista, med njima kljub očitnemu dolgoletnemu poznanstvu ni čutiti pravega stika in tako naprej. Zdi se, da so ustvarjalci imeli vsak svojo filmsko vizijo in jim svojih pogledov kljub dobremu izvornemu materialu ni uspelo zgnesti v enovito celoto. Namesto da bi nam Modelar ponudil dobro in duhovito kritiko sodobne družbe, tako predvsem zaradi precej nespretno izpeljanih neposrednih navezav na nedavne zgodovinske dogodke izzveni pretirano revanšistično in nekako brez jasnega namena ali sporočila. Razen morda tega, da je tudi več kot štiristo let pozneje boj z mlini na veter za posameznika še vedno usoden.
Piše: Andrej Lutman, bereta: Jure Franko in eva Longyka Marušič V zbirki Valentina Cundriča Človek dobre volje so zbrani izreki, popredalčkani z oznakami aforizem, sentenca, maksima in bon mot. Nekaj primerov: Pomen se rime kot roka oprime. Muze same pesnikujejo. Pesnikov ne pričakujejo. Besede izumrejo ali nekam grejo. Berem, in sem čtivo. Tako živijo živi v živo. Štirim oznakam so sledili štirje primeri. Ker je precej težavno in naporno ločevati med oznakami, kaj pravzaprav pomenijo, je toliko težje, celo naporneje ločevati, pod katero oznako spadajo posamezni primeri. Za razrešitev tovrstnih težav poskrbi naslov knjige: Človek dobre volje. Knjiga je razdeljena na kar nekaj delov. Nekateri med njimi tudi spadajo med prej naštete oznake, na primer naslov Kdor hodi, bo prispel. Izreki so – v povprečju vzeto – dvovrstičnice, z nekaj izjemami. Valentin Cundrič je pred leti zaslovel s knjigami, ki so vsebovale sonetne vence; celo sonetni venec sonetnih vencev je bil med njimi. Nato se je proslavil z množico knjig, objavljenih v samozaložbi. Imel pa je tudi neke vrste srečo v nesreči, saj so njegove pesnitve dobivale oznako klišejskost, kar ga je razdvajalo v smislu resnosti in posmeha. Takšna dvosmiselnost se zrcali v mnogih njegovih ustvarjalnih poskusih in tudi v umetninah z oznako zrelost. Knjižna naslovnica je pesnikovo delo in predstavlja hladnost in toplost. Spremno besedilo je napisal Lev Detela in v njem izenačil pesnikovo ustvarjalnost in pesnikov opus z oznako dobrovoljnost. Vknjiženi izreki so – likovno vzeto – osno osredinjeni, kar jim daje še pečat vrtljivosti, celo prevrtljivosti – in posledično prekucnosti. A prav in ravno takšni morajo biti izreki, s katerimi pesnik ostri svoje ostro pero, ostri paradoksnost ne samo svojih pogledov na izstopajoče pojave svojega bogatega in svojeglavega življenja, temveč izpostavlja ostrino kot tisti pristop do zapostavljenosti, ki preseneča. Tako se oznakam, kot so aforizem, sentenca, maksima, bon mot pridružuje še oznaka paradoksalnost. Pesnik je namreč v stalnem nasprotovanju, a to je le videz njegovih zapesnjenk. Za videzom se bohoti vsebina z globinskimi spoznanji, ki imajo enak učinek, da se dobrovoljnost oplemeniti s krohotom ob tehtanju vseh možnosti, skritih za videzom. Ob tem je treba dodati, da je Valentin Cundrič diplomant slavističnega oddelka ljubljanske univerze in da se je preizkusil tudi v prozi in esejistiki. Če bi njegovo pesnjenje primerjali z oznako obrt ali dela ali opravilo, bi bile tovrstne oznake zgolj blage metafore, celo metafore metafor. Tavtološkost je lepa čednost, bi bil izrek s tem v zvezi. A še primernejši je pesnikov izrek, ki pravi: »Kdor volčje koplje jame, / naj posebej eno zame.« Knjiga Valentina Cundriča Človek dobre volje vsebuje prek sto devetdeset strani. Na vsaki strani je vsaj po pet izrekov oziroma zapesnjenk, pa je razlogov za biti dobre volje na pretek. In če niti takšno število vzgibov ni dovolj za dobrovoljnost, so med izreki zevajoče praznine, ki vabijo, da si bralstvo dopiše svoje izreke, svoje razloge za dobro voljo.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Igor Velše Hrvaški duo Denis&Denis ponovno osvaja slovensko publiko, najdemo pa ga tudi na prvi strani novega romana Andreja Skubica Pa čeprav buldožer. Citat »Ako želiš biću ja, program tvog kompjutera« nas popelje v sicer zelo povprečno dolgočasno in obremenjeno sedanjost bivšega alkoholika Genija Kalana, ki se uči, kako ljubiti, kako imeti rad. Karkoli. Če že ne zna dovolj dobro ljubiti sebe in bližnjih, pa bo najprej ljubil nekaj neživega, četudi le buldožer. Andrej Skubic, s kresnikom nagrajeni pisatelj, prevajalec, publicist in jezikoslovec, se v romanu ukvarja s temeljnimi vprašanji posameznikovega obstoja, v današnjem času prepletenega s tehnologijo, ki je včasih celo prepametna za posameznikovo dobro. V roman vstopimo prek nekaj okorno opisanih prizorov poskusov seksa, bradavičk in mlahavih penisov. Za trenutek pomislimo, da nas sodobni slovenski romani malo utruja, a nas roman presenetljivo hitro zagrabi, saj je zgodba kljub protagonistovi banalnosti napisana več kot odlično, v Skubičevem suverenem slogu, filmsko. Protagonistu Kalanu se pojavi nova poslovna priložnost, da dobiti delo v tehnološkem podjetju. S pomočjo umetne inteligence začne razvijati virtualne avatarje, ki jih bo podjetje uporabilo v futurističnem metaverzumu. Ker je Geni kulturni delavec, pisatelj, se za priložnost seveda odloči, saj za umetnika ni nič boljšega kot dobro plačana introspekcija. Tu pa se začne zgodba zapletati. Geni si svoje avatarje, virtualne like zamišlja kot ljudi, ki ga obkrožajo in ki jih v življenju tudi spoznal. V zgodbo pa vstopi nepovabljeni glitch, avatar, ki protagonistu nastavi ogledalo. Roman ima nekaj več kot štiristo strani, vendar so teme obravnavane strnjeno in precizno. Banalnost moškosti, pisateljevanje, odnosi, zakon, starševstvo, jezik, paranoja in tehnologija, vse to kar nas obdaja in na kar v šumu vsakdana pozabljamo. Nihče zares ne govori, kot govorijo liki v romanu Pa čeprav buldožer, niti se tega od nas ne zahteva. Pa vendar so protagonisti prepričljivi, človeški, njihovi glasovi pa govorijo z nujnostjo. Skubic je mojster stilistike in nobena beseda ne gre v nič. To je pripoved, ki je tudi uprizoritvena umetnost in ekspresionistična igra. DeLilovski roman z malo več nežnosti.
Piše: Marica Škorjanec- Kosterca Bere: Eva Longyka Marušič Pesnica in pisateljica Vanda Šega ima za seboj bogat literarni opus desetih pesniških zbirk, knjige kratke proze, in dveh romanov iz sodobnega življenja. Otroštvo je preživljala v živem stiku z naravo, doma je v Grahovem, blizu Cerkniškega jezera, od koder se je začasno ločila le zaradi šolanja in študija v Ljubljani. Roman Polovica dvojine je prvoosebna pripoved protagonistke Lize o življenju deklice, dijakinje, študentke in uspešne poslovne ženske, ki je tudi hči, ljubica, prijateljica in ljubeča mati. Njeno doživljanje odnosov je opisano poglobljeno, z vsemi čustvenimi odtenki,. Liza je zelo navezana na očeta, mati pa se po izgubi hčerke – Lizine dvojčice – oddaljuje in se zapira v svoj svet. Tok pripovedi se iz domnevne sedanjosti večkrat preusmeri v preteklost, kjer se rodi nova zgodba iz življenja prednikov ali prikaže prizor, ki je ostal v spominu kot zaustavljen posnetek. »Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je,« zapiše. Roman povezujejo poglavja z imeni literarnih oseb ali krajev, ki so zaznamovali posebne trenutke: Frankfurtsko letališče, London, Tivoli. Začetek romana pripoveduje o ljubezni mladega para, učiteljice Anice in arhitekta Martina. Rodita se jima dvojčici Liza in Ela. Nerazdružljivi sta, a malo pred njunim šestim rojstnim dnevom se sreča mlade družine nenadoma in za vedno prekine – Ela umre pod kolesi avtomobila. Liza občuti smrt sestrice kot izgubo polovice svoje biti in ta bolečina ji ostane za vedno. Na enem od mnogih poslovnih potovanj med čakanjem na naslednji let se Liza spominja kolegice in prijateljice iz otroštva Velme. Njuno prijateljstvo je bilo večkrat omajano in prekinjeno, saj je bila Velma že kot punčka nepremišljena, odrasla pa je povzročala bizarne škandale, prijateljstvo je znala izrabljati za vzbujanje sočutja pri svojih težavah in s svojimi spletkami škoditi tudi najbližjim. Lizina prva ljubezenska zveza s študentom, košarkarjem Damirjem, ni bila posebno osrečujoča, saj je bil fant grob in nezanesljiv ljubimec in je na lepem izginil brez slovesa. Na videz bežna ljubezenska epizoda s študentom Kristjanom pa v Lizinem življenju pomeni prelomnico, ki osmisli vse njeno življenje, čeprav zveze nista nadaljevala. Po mnogih letih sta se naključno bežno srečala na letališču, ko sta čakala vsak na svoj let. Lizina hči Kim je v ljubljanskem domu preživljala prijazno, varno otroštvo z ljubečo mamo, dedkom in babico, pogrešala pa je očeta in ga kot otrok poskušala najti v raznih moških. Uporniška Kim je težko prenašala družinsko, zlasti materino zaščitniško ljubezen. Takoj po diplomi je mlada baletka odšla v London, da bi zaživela svobodno. Zamolčano skrivnost o njenem očetu je poznala samo Liza: ko pa jo je izpovedala, je bilo že prepozno. Romanje v preteklost in bivanje v deželah prednikov opisuje več poglavij: Angelika, Posušene češnje in Otok. Te zgodbe so obiski nekdanjih ljudi, zapuščenih hiš in pokrajin, ki se skoraj niso spreminjale. Vse tkivo pripovedi prevevajo globoki čustveni vzgibi, pretanjeni opisi detajlov, poetični orisi narave, odkrivanje najbolj skritih notranjih zaznav, empatija do bližnjih in celo tistih, ki ne ravnajo skladno z etičnimi načeli in znajo tudi raniti. Pripoved marsikje zazveni kot lirska pesem. »Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene,« piše. V romanu Polovica dvojine je več poglavij posvečenih bližnji ali oddaljeni preteklosti. Pisateljica Vanda Šega pa predstavlja tudi družbeno tematiko, s katero se človeštvo sooča danes: poroke istospolnih parov in njihovi potomci, oploditev z medicinsko pomočjo, pravni vidiki usode otrok, rojenih v teh zvezah, navidezni zakon, sklenjen z namenom, da partner v tuji državi dobi možnost za stalno zaposlitev. Roman v prvoosebni pripovedi pritegne k branju z razgibano življenjsko zgodbo, predstavitvijo različnih značajev in čustveno neposrednostjo. Osnovno sporočilo je tako, kot narekuje antična misel: dobro in lepo. Dramatičen razplet romana temelji na veri v usodo in usodnost medčloveških stikov, tudi nenamernih.
Neveljaven email naslov