Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Dejan Babosek
Nastopajo: Ali R. Taha, Darja Krhin, Jan Predan Zvonar, Katja Fašink, Lea Cok, Marko Plantan
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Ivan Lotrič
Jama, novi film Dejana Baboska, ki ga oglašujejo kot najbolj »utrgani« slovenski film leta, najbrž upraviči to oznako, vprašanje pa je, za kakšno ceno. Pove zelo preprosto zgodbo o ponesrečenem ropu, ki se spremeni v nejasno mešanico seksa, nasilja in psihedelije. V tem pogledu je zelo dosleden, saj razen v ironičnem prizoru zapeljevanja ne slišimo besed, ki bi presegale hrano, spolnost in ubijanje. Pri predstavitvi ida, po Freudu tistega dela človeške duševnosti, v katerem so ti goni, je nadvse dosleden in gre tako globoko, da predre opno, ki nas ločuje od demonskega in angelskega sveta. To imamo lahko za uspeh.
Prav tako je v drugem delu, ki se dogaja med pregonom v gozdu, zelo uspešen na vizualni in do neke mere tudi zvočni ravni; gre za prvi film na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je uporabljena tehnika dolby athmos. Uspeva mu svojevrstna erotičnost, ki zajema iz perverznega utemeljevanja na nasilju. Pri tem sicer brez pomislekov in dvomov uporablja mučeno žensko telo kot izvor privlačnosti, odkupi pa se mu klišejsko, ko tudi njemu pripiše sadizem. Pravzaprav gre za sadomazohistično dinamiko. Posrečena je tudi uporaba planov in tresoče se kamere, ki nas vrtoglavo popelje v zmes vseh teh dejavnikov, v katerih se užitek in gnus združita v slabosti.
Manj uspešen je film pri upravičenju lastne ideje. Gre za precej obrabljeno tematiko: v slovenski sodobni umetnosti se namreč pogosto pretvarjamo, da je Freud šele včeraj odkril nezavedno in da leto 1968 še ni prišlo. Predstavitev primitivnih mehanizmov se včasih opira na stereotipe, ki jih ne preseže niti s humorjem. Čeprav režiserju včasih z vizualnimi humornimi elementi uspe vnesti v dogajanje občutek nelagodja, pa mu to ne uspe na ravni besed.
In čeprav film temelji na minimalističnih potezah ‒ posamezni prizori se približajo stripovskim sličicam, pri tem pa se ogiba smiselnim vzročno-posledičnim povezavam in se naslanja na estetiko »trasha« ‒ v tem pogledu občasno zdrsne. Zdi se, da ne gre za namerno norčevanje iz pravil igre, temveč za pomoto. Tako recimo v prizoru seksa v avtu; ni nam najbolj jasno, zakaj sta potnika opravila vso pot do hiše, v kateri bi se lahko posvetila občevanju, temveč sta pred hišo parkirala, sedla na zadnje sedeže in začela seksati tam. Zdi se, da je razlog predvsem ta, da je bilo tako laže posneti prizor uboja.
Babosek tako potrjuje svoje režijske spretnosti in občutek za perverzno in nasilno, ki je v slovenskem filmu redek, vendar pa njegov izdelek nekako ostaja ujet v svoje idejne spone, ki se že desetletja ne spreminjajo in so trdno usidrane v kulturno zavest. Umetnost, posebno uprizoritvena, je razumljena kot ritualni prostor transgresije ritualov tradicionalne ideologije in se tako zavestno ali nezavedno vpisuje v politični boj med desnim in levim.
Ocena filma
Režiser: Dejan Babosek
Nastopajo: Ali R. Taha, Darja Krhin, Jan Predan Zvonar, Katja Fašink, Lea Cok, Marko Plantan
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Ivan Lotrič
Jama, novi film Dejana Baboska, ki ga oglašujejo kot najbolj »utrgani« slovenski film leta, najbrž upraviči to oznako, vprašanje pa je, za kakšno ceno. Pove zelo preprosto zgodbo o ponesrečenem ropu, ki se spremeni v nejasno mešanico seksa, nasilja in psihedelije. V tem pogledu je zelo dosleden, saj razen v ironičnem prizoru zapeljevanja ne slišimo besed, ki bi presegale hrano, spolnost in ubijanje. Pri predstavitvi ida, po Freudu tistega dela človeške duševnosti, v katerem so ti goni, je nadvse dosleden in gre tako globoko, da predre opno, ki nas ločuje od demonskega in angelskega sveta. To imamo lahko za uspeh.
Prav tako je v drugem delu, ki se dogaja med pregonom v gozdu, zelo uspešen na vizualni in do neke mere tudi zvočni ravni; gre za prvi film na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je uporabljena tehnika dolby athmos. Uspeva mu svojevrstna erotičnost, ki zajema iz perverznega utemeljevanja na nasilju. Pri tem sicer brez pomislekov in dvomov uporablja mučeno žensko telo kot izvor privlačnosti, odkupi pa se mu klišejsko, ko tudi njemu pripiše sadizem. Pravzaprav gre za sadomazohistično dinamiko. Posrečena je tudi uporaba planov in tresoče se kamere, ki nas vrtoglavo popelje v zmes vseh teh dejavnikov, v katerih se užitek in gnus združita v slabosti.
Manj uspešen je film pri upravičenju lastne ideje. Gre za precej obrabljeno tematiko: v slovenski sodobni umetnosti se namreč pogosto pretvarjamo, da je Freud šele včeraj odkril nezavedno in da leto 1968 še ni prišlo. Predstavitev primitivnih mehanizmov se včasih opira na stereotipe, ki jih ne preseže niti s humorjem. Čeprav režiserju včasih z vizualnimi humornimi elementi uspe vnesti v dogajanje občutek nelagodja, pa mu to ne uspe na ravni besed.
In čeprav film temelji na minimalističnih potezah ‒ posamezni prizori se približajo stripovskim sličicam, pri tem pa se ogiba smiselnim vzročno-posledičnim povezavam in se naslanja na estetiko »trasha« ‒ v tem pogledu občasno zdrsne. Zdi se, da ne gre za namerno norčevanje iz pravil igre, temveč za pomoto. Tako recimo v prizoru seksa v avtu; ni nam najbolj jasno, zakaj sta potnika opravila vso pot do hiše, v kateri bi se lahko posvetila občevanju, temveč sta pred hišo parkirala, sedla na zadnje sedeže in začela seksati tam. Zdi se, da je razlog predvsem ta, da je bilo tako laže posneti prizor uboja.
Babosek tako potrjuje svoje režijske spretnosti in občutek za perverzno in nasilno, ki je v slovenskem filmu redek, vendar pa njegov izdelek nekako ostaja ujet v svoje idejne spone, ki se že desetletja ne spreminjajo in so trdno usidrane v kulturno zavest. Umetnost, posebno uprizoritvena, je razumljena kot ritualni prostor transgresije ritualov tradicionalne ideologije in se tako zavestno ali nezavedno vpisuje v politični boj med desnim in levim.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Neveljaven email naslov