Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiser: Bradley Cooper
Nastopajo: Carey Mulligan, Bradley Cooper, Matt Bomer, Vincenzo Amato, Greg Hildreth
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Že po nekaj uvodnih prizorih je jasno, da je Bradley Cooper s svojim novim celovečernim filmom Maestro meril visoko, oskarjevsko visoko. Izvrstna igralska zasedba, kot nežen spomin predstavljena resnična ljubezenska zgodba, podprta z izbrano glasbeno podlago, čudovita fotografija, izpopolnjeni maska in kostumografija … vse kar kliče po največjih filmskih nagradah in priznanjih. A kaj, ko je film tako natančno izčiščen, tako pretirano dodelan, da je – popolnoma prazen. Pa ne vsebinsko – zgodba, ki temelji na bolj ali manj resničnih dogodkih iz življenja velikega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina, je narejena po vseh pravilih dobre filmske pripovedi. Umanjka tisti kanček presežnega, drznega, ki povprečen film dvigne v nadpovprečnega. Že res, da je Cooper postavil v žarišče predvsem ljubezensko plat Bernsteinovega življenja in ga njegov neverjetni glasbeni opus, v katerem je po svojih besedah ves čas prehajal med ustvarjalcem in izvajalcem, skoraj ne zanima, a tudi zakon z močno in odločno igralko Felicio Montealegre bržkone ni bil tako zelo pastelno mehkoben, kakor ga poskuša prikazati film. O tem priča že bežen prelet biografskih podatkov, ne nazadnje pa tak ne bi bil niti pretirano zanimiv za filmsko uprizoritev. Le še ena ljubezenska zgodba, polna odrekanja z ženske strani in nerazumevanja z moške, vse skupaj pa zavito v oblak absolutne ljubezni – popoln kliše. Nič kaj klišejsko pa se svoje vloge ni lotila Carey Mulligan kot Bernsteinova žena Felicia in priznati je treba, da ima Bradley Cooper res srečno roko pri izbiri soigralk, prav tako pa očitno nima nobenih težav s tem, če ga, v korist projekta seveda, na platnu zasenčijo. Mulliganina Felicia je namreč vse, kar filmu sicer manjka – odločna, drzna in pripravljena iti do konca. Ljubezen razume kot globljo povezanost dveh, kot nekaj, kar se ne ozira na družbene norme, spolno orientacijo ali govorice; moževa nezvestoba jo prizadene šele, ko je povezana s čustveno navezanostjo na drugo osebo. Carey Mulligan je vse to graciozno odigrala tako rekoč samo z obrazno mimiko, ki v prefinjenih odtenkih izraža vse boje v njeni notranjosti in tako popolno podpre svojega filmskega moža Bernsteina, ki ga, tudi zelo prepričljivo, igra Cooper sam.
Leonard Bernstein sodi med najpomembnejše dirigente svojega časa in velja za prvega ameriškega dirigenta, ki se je uveljavil v svetu. Kot skladatelj je ustvarjal v različnih žanrih, med bolj splošno znanimi so njegova broadwayska dela, na primer Zgodba zahodne strani. Posnetki njegovih intervjujev so vsi po vrsti navdihujoči. Zato si je res težko zamisliti, da bi bilo njegovo zasebno življenje tako zelo nezanimivo in zglajeno, kot ga žal vidimo v filmu Maestro.
Ocena filma
Režiser: Bradley Cooper
Nastopajo: Carey Mulligan, Bradley Cooper, Matt Bomer, Vincenzo Amato, Greg Hildreth
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Že po nekaj uvodnih prizorih je jasno, da je Bradley Cooper s svojim novim celovečernim filmom Maestro meril visoko, oskarjevsko visoko. Izvrstna igralska zasedba, kot nežen spomin predstavljena resnična ljubezenska zgodba, podprta z izbrano glasbeno podlago, čudovita fotografija, izpopolnjeni maska in kostumografija … vse kar kliče po največjih filmskih nagradah in priznanjih. A kaj, ko je film tako natančno izčiščen, tako pretirano dodelan, da je – popolnoma prazen. Pa ne vsebinsko – zgodba, ki temelji na bolj ali manj resničnih dogodkih iz življenja velikega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina, je narejena po vseh pravilih dobre filmske pripovedi. Umanjka tisti kanček presežnega, drznega, ki povprečen film dvigne v nadpovprečnega. Že res, da je Cooper postavil v žarišče predvsem ljubezensko plat Bernsteinovega življenja in ga njegov neverjetni glasbeni opus, v katerem je po svojih besedah ves čas prehajal med ustvarjalcem in izvajalcem, skoraj ne zanima, a tudi zakon z močno in odločno igralko Felicio Montealegre bržkone ni bil tako zelo pastelno mehkoben, kakor ga poskuša prikazati film. O tem priča že bežen prelet biografskih podatkov, ne nazadnje pa tak ne bi bil niti pretirano zanimiv za filmsko uprizoritev. Le še ena ljubezenska zgodba, polna odrekanja z ženske strani in nerazumevanja z moške, vse skupaj pa zavito v oblak absolutne ljubezni – popoln kliše. Nič kaj klišejsko pa se svoje vloge ni lotila Carey Mulligan kot Bernsteinova žena Felicia in priznati je treba, da ima Bradley Cooper res srečno roko pri izbiri soigralk, prav tako pa očitno nima nobenih težav s tem, če ga, v korist projekta seveda, na platnu zasenčijo. Mulliganina Felicia je namreč vse, kar filmu sicer manjka – odločna, drzna in pripravljena iti do konca. Ljubezen razume kot globljo povezanost dveh, kot nekaj, kar se ne ozira na družbene norme, spolno orientacijo ali govorice; moževa nezvestoba jo prizadene šele, ko je povezana s čustveno navezanostjo na drugo osebo. Carey Mulligan je vse to graciozno odigrala tako rekoč samo z obrazno mimiko, ki v prefinjenih odtenkih izraža vse boje v njeni notranjosti in tako popolno podpre svojega filmskega moža Bernsteina, ki ga, tudi zelo prepričljivo, igra Cooper sam.
Leonard Bernstein sodi med najpomembnejše dirigente svojega časa in velja za prvega ameriškega dirigenta, ki se je uveljavil v svetu. Kot skladatelj je ustvarjal v različnih žanrih, med bolj splošno znanimi so njegova broadwayska dela, na primer Zgodba zahodne strani. Posnetki njegovih intervjujev so vsi po vrsti navdihujoči. Zato si je res težko zamisliti, da bi bilo njegovo zasebno življenje tako zelo nezanimivo in zglajeno, kot ga žal vidimo v filmu Maestro.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Neveljaven email naslov