Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za premiero tedna smo izbrali Pošast japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, avtorja, ki je za Tatiče leta 2018 v Cannesu prejel zlato palmo. Koreeda se rad posveča družinskim zgodbam in predvsem perspektivam najranljivejših družinskih članov, otrok. Tako je tudi v Pošasti, ki spada med njegove vrhunske stvaritve. Yuji Sakamoto je za Pošast prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Oceno je pripravil Urban Tarman.
Za premiero tedna smo izbrali Pošast japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, avtorja, ki je za Tatiče leta 2018 v Cannesu prejel zlato palmo. Koreeda se rad posveča družinskim zgodbam in predvsem perspektivam najranljivejših družinskih članov, otrok. Tako je tudi v Pošasti, ki spada med njegove vrhunske stvaritve. Yuji Sakamoto je za Pošast prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Oceno je pripravil Urban Tarman.
Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Književni prvenec Tine Perić je v več ozirih neulovljivo delo. Najprej gre za zvrstno uvrstitev. Če po eni strani naslov zbirke namiguje na nekoliko pozabljeno obliko kratke proze, nas spremni besedi, zapis v cobissu in založbina spletna stran, vztrajno prepričujejo, da gre za roman. Seveda je zvrst romana že praktično od njegovega nastanka razumljena dovolj svobodno, da tej oznaki ni oporekati, a kljub temu velja opozoriti, da se Ćrtice Tine Perić s kratkimi, izrazito zaokroženimi in pogosto problemsko osrediščenimi poglavji, pogosto približajo esejistiki, z nekaj udarnosti včasih celo kolumnistiki. In prav tako se z zgoščenimi zapisi o dogodkih, pogosto zabeljenimi s popisom čustvenega sveta pripovedovalke, približujejo prav črticam. O določeni neulovljivosti je mogoče govoriti pri vprašanju problemskega fokusa knjige. Omenjeni zapisi nas zapeljejo v pričakovanje besedila, ki bo nekakšen tour de force obravnave vprašanja izbrisanih. A v problematizirajočo plat knjige so že kaj hitro potegnjena vprašanja spola in spolne usmerjenosti, razreda in nenormativnega telesnega videza, v okviru intimnih vprašanj pa še vsaj odraščanja, samopodobe in družine oz. družinskega življenja, medtem ko je vprašanje izbrisanih, predvsem ob liku pripovedovalkinega očeta, ki ima t. i. »probleme s papirji«, prisotno od začetka do konca knjige, a se zna tudi za več poglavij potuhniti v ozadje. Eksplicitneje je prisotno ob stresnosti situacije za oba starša, nezmožnosti prehajanja meje, to pa je posledično vodilo tudi v bistvene spremembe v slogu odraščanja in družinskega življenja. Tu velja omeniti še pretečo grožnjo: tudi, če se ne najhujše uresniči, se lahko skriva že za naslednjim vogalom. S tovrstno prestavitvijo fokusa je avtorica v resnici dosegla pomemben premik v razumevanju, kako obravnavati neko travmatično vprašanje, ki hkrati pomeni tudi politični zločin: tovrsten dogodek ne odpira zgolj pustih političnih vprašanj, za njim se skrivajo odtisi vsakodnevnih življenjskih situacij. Izbris ne pomeni, da osebe, ki trpijo njegove posledice, niso podvržene razredni deprivilegiranosti, vanjo lahko izbris celo vodi ali denimo v seksizem. Še toliko bolj pa to velja za vprašanje nacionalizma oziroma iz njega izhajajoče ksenofobije, ki sta hkrati vzrok in posledica. Iz Ćrtic, ki razkrivajo izrazito odkrito in tudi bolj subtilno delovanje tovrstnih družbenih pojavov, je mogoče razbrati neapologetsko držo, ki se ne skuša poigravati z izbrisom kot nekakšnim birokratskim vprašanjem – birokracija je v resnici zgolj metoda. Avtorica Tina Perić simbolno intervenira že z naslovom in domiselno zamenjavo t. i. trdega č-ja z mehkim ć-jem, ki je v zadnjih letih posebej s spomenikom pred ljubljanskim Centrom Rog dobil dimenzijo simbola izbrisanih. Črtica, ki se v okviru k domoljubju usmerjenega pouka književnosti v osnovnih in srednjih šolah pri nas, po zaslugi denimo Cankarja, Voranca ali Kersnika, moških avtorjev, jasno, zdi eden od umetniških stebrov slovenstva, tako dobi nekakšno opozorilo. Še drugače: tudi najvišja kultura ne more biti izvzeta s seznama tarč kritike. Ob tem je knjiga posejana s posledicami pozornega opazovanja okolice, njenih mikroagresij, subtilnih namigov, samo navideznih enakopravnih obravnav, najsi gre za odziv in pričakovanja ljudi, ko zaslišijo priimek z mehkim ć-jem, presenečene odzive na osebo, ki ima v odnosu do normativnega pojmovanja telesa previsoko težo, a kljub temu pozitiven odnos do lastnega videza, ali pa za ugotovitev, da je slovenski učni načrt izločil pisatelje in pisateljice (čeprav so slednje izločene tudi brez nacionalistične dimenzije) iz drugih republik socialistične Jugoslavije, medtem ko denimo srbski tega ni storil. Vendar pa se ob branju dela pojavi tudi nekaj zagat. Če so nekatera vprašanja obravnavana natančneje in večplastno, takšen je denimo daljši razmislek o jeziku, se za nekatera druga zdi, da so zgolj načeta, kot so recimo nekateri nastavki za razmislek o sistemskih problemih, ki vodijo v ksenofobijo. Prav tako se na trenutke zazdi, da knjigi, ki sicer sopostavlja zgodbene, literarne pasuse z izrazito mnenjskimi, ne uspeva vedno najbolje meandrirati med različnimi načini ubesedovanja. Tako se zdi, da delo, ki sicer ponuja pretresljive in ganljive zgodbe, kot je recimo opis družinskega odhoda na morje, ko pripovedovalkin oče, že daleč v njeno odraslost, končno »dobi papirje«, včasih ne izrabi priložnosti, da bi svoje poante izrazilo v zgodbah. Seveda je zvrstni hibrid legitimen in prinaša nekatere dodane vrednosti, a mestoma se zazdi, da bi se knjiga lahko bolj umaknila od diskurzivnih tehnik, ki jih poznamo denimo iz medijev. Ćrtice Tine Perić so tako delo, ki odpira več ključnih družbenih vprašanj, s čimer pomembno stopa na področje intersekcijske obravnave, kar je še toliko bolj bistveno pri problematiki, ki se še vedno odvija. Po drugi strani pa se zdi, da ostaja še nekaj neizkoriščenega prostora za dodatno literarizacijo, razširitev in poglobitev nekaterih elementov.
Piše Leonora Flis, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Nikogaršnji čas Klemna Kordeža je zajetno branje, obsega skoraj petsto strani in z naslovom morda nakazuje, da je dogajanje, ki ga pisatelj opisuje v štirih razdelkih (Skoraj ljubezen, Sandra, Kolaži ter Stopnice (tragikomedija)) lahko čas kogarkoli ali pa nikogar. Zdi se, da gre vendar bolj za prvo možnost, saj je knjiga s svojo prostorsko umeščenostjo v ljubljansko okolje in v časovne koordinate, ki govorijo o sodobnem času, dovolj aktualna in oprijemljiva, da lahko vsak v njej najde nekaj, na kar se lahko nasloni, bodisi v obliki spomina, občutja ali doživetja. Ali pa morda zgolj v smislu nečesa, kar je nekje slišal, prebral, bežno opazil. V romanu, ki je Kordeževa druga knjiga (njegov prvi roman Hladna veriga je bil nominiran za književni prvenec leta 2021) sledimo seriji likov, ki prihajajo iz različnih življenjskih okolij – gre za mlade ljudi, ki se, povedano preprosto, iščejo. Nekatere izmed njih zasledimo v več razdelkih in tako skozi zgodbo sestavljamo sliko njihovih življenj. Razdelki niso linearne pripovedne linije, temveč nam avtor skozi celoten roman počasi približuje tudi ozadje oziroma zgodovino nekaterih glavnih protagonistov. Prvi del Skoraj ljubezen je časovno pravzaprav zadnji, tretji del z naslovom Kolaži pa se zdi najmanj povezan s celoto. Pisatelj je v nekem intervjuju povedal, da je to namerna poteza, ki naj bi bralca ali bralko odvračala od pričakovanega nadaljevanja ali strukture romana. Razložil je tudi, da je med pisanjem hitro ugotovil, da bo med deli potreboval močnejšo vezivo kot le nekaj likov. Za navdih se je obrnil k starim Grkom, konkretneje k atiški tragediji (k tako imenovani trilogiji), in prav zato je knjigo zaključil s komedijo. V prvem delu sledimo skupini mladih (v ospredju sta Samir in Tamara), ki v stanju nekakšnega brezdelja in obče naveličanosti iščejo razvedrilo in obenem tudi izhod iz življenjih situacij, v katerih se ne počutijo več dobro. Nasploh je Kordež zelo natančen opisovalec dogajanja, interakcij in občutij protagonistov in jim ustrezno pripisuje tudi način govora. Opazne so razlike med socialnimi sloji (najbolj je v ospredju nižji srednji sloj) in tudi osebnimi, življenjskimi motivacijami in ozadji likov, ki se kažejo v govoru. V drugem delu z naslovom Sandra se v obliki predzgodbe razkrije Tamarina preteklost. Tretji del, ki je najmanj povezan z liki, s katerimi se roman začne in konča (se pa v njem pojavi recimo Sandra oziroma Tamara), je najbolj usmerjen v opisovanje ljubljanskega študentskega in uličnega miljeja. Kordež, ki je diplomiral iz filozofije in magistriral iz primerjane književnosti, v roman – zlasti v tretjem delu – vpleta veliko referenc na literarna dela in njihove avtorje. V tem razdelku se v maniri metafikcije tudi vpiše v zgodbo – gre za kratko omembo v kontekstu primerjave z neuspelim delom slovenskega pesnika Nikolaja Klovnarja. Štefan, ki se druži z Andrejem in Tomažem, študentoma književnosti, ki imata v tem poglavju kar veliko vlogo, Klovnarjevo plitkost in epigonstvo primerja s “Kordeževim neuspelim romanom Hladna veriga, ki si je za vzor vzel Michela Houellebequa”. V tretjem delu avtor natrosi precejšnjo število pisateljskih imen, naslovov knjig in literarnih revij ter z nekoliko satiričnim, humornim tonom opisuje slovensko literarno prizorišče. Veliko je razpravljanja o pomenu umetnosti, umetniških vrednotah in smislu pisanja: “Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.” Zadnji del z naslovom Stopnice (tragikomedija) je predvsem Samirjeva predzgodba. Gre za prikaz življenja najstnikov, katerih starši prihajajo večinoma iz dežel bivše Jugoslavije. Kordež je dobro ujel način govora in avanture (ki se včasih razrastejo v kriminalna dejanja) mladostnikov, ki se želijo dokazati pred starejšimi kolegi ali pa pred dekleti. Njihova dejanja so večkrat prestopniška in avtor želi najbrž opozoriti tudi na to, kako nepovratna je lahko takšna mladostniška nepremišljenost in objestnost. Ena napačna poteza in življenje se lahko hudo zaplete. Kordež ne moralizira, ampak nam, bralcem in bralkam, dopušča lastno sodbo oziroma bolje: presojo. Roman Klemna Kordeža Nikogaršnji čas je pravzaprav zgodba o času vseh nas, v naboru vseh plasti in nians je zlahka prepoznati vsaj nekatere od opisanih usod. Je obsežno delo, ki prinaša tako težke kot lahkotnejše epizode in preobrate in se na koncu odloči za spodbuden zaključek. Samir s prijateljem Darkom sedi na stopnicah pred blokom in zdi se jima “da noben gib ni naključen in da je vse na svetu ravno prav urejeno”.
Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Najnovejša zbirka pesnice in pisateljice filozofinje Marije Švajncer Vesele pesmi je hvalnica življenju, vendar prikazuje tudi temnejše odtenke bivanja in sobivanja, prebranega in opazovanja. Postavlja se po robu vsemu težkemu, oholosti in družbeni togost. Pri tem sledi konceptu avtoričinih zbirk Sive pesmi, Pisane pesmi in Kamnite pesmi. Vsak naslov oz. barva ali stanje ob njih se ujema z vsebino in temami pesmi. Vendar se tudi v veselju lahko skrivata trpljenje in bolečina – zato je poanta teh pesmi prav volja in strast do življenja, ki seva iz njih. Ena od pesmi je poimenovana Veselje do življenja in podoben je tudi naslov avtoričine monografije Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Marija Švajncer se pogosto loteva tem bolezni in smrti, tokrat pa se njen izraz ironično posmehne že v prvi pesmi. Da, te pesmi so drobne radosti in stremijo k polnosti življenja. Že njena pesniška zbirka Samogotovost se obrača k lepoti in upanju, v tej zbirki pa to še izpolnjuje. Stremi k dobremu, k bližini in lepoti – to je lahko najti v naravi, glasbi in prijaznosti. Svetli del zbirke je kot verza iz pesmi Darilo: »Pijem tvoja sporočila, / zaužijem tvoj obstoj.« Pesmi bližine so namreč tudi pesmi o spominih, o daljavi, ki pa je pomemben del pesniškega jaza. Avtorica se izraža jasno, neposredno. Izpisani verzi so kot vtisi, spoštljivi do vsega doživetega in čutnega. Poslušanje glasbe – najsi bo skupina Šukar, Rudi Bučar ali opera – se prepričljivo preigrava z vrednostjo življenja in umetnostjo. Tudi njeni zbirki Igralca in Zrcalo Hinka Smrekarja dokazujeta avtoričino veliko poznavanje in spoštovanje (slovenskih) umetnikov. Zbirka Vesele pesmi se upira družbi, ki deluje in želi prej slábo kot koristno in plemenito. Pri tem je pomembno, da pesnica kritično poudarja negativno moč medijev in tistih, ki to podpirajo. Pesmi govorijo tudi o problematiki beguncev, raznovrstnemu nasilju in lažni predstavi o boljših časih v preteklosti. Pesnica se je izognila moraliziranju, da je zdajšnjost napačna, izkrivljena: kot filozofinja celo ovrže Aristotelovo misel, da slabega človeka ne smeš več ljubiti: »Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.« S poezijo se Marija Švajncer dviga nad vse temno in se whitmansko prikloni dobremu. Z drznimi verzi ne kloni pred povprečnostjo in stereotipi. Poudarja, kako pomembni sta starost in soočenje z njo. Je ena redkih avtoric pri nas, ki o tem govori odkrito. V tem kontekstu je pomemben motiv telo, ki skozi zbirke postaja lajtmotiv. Vsesplošna ideologija mladosti, ki naj ne bi poznala staranja, je porušena, prav tako podoba večnih idealov. Občasno lahko avtorico primerjam s poljsko pesnico Anno Świrsczyńsko, ki tudi obravnava bolezensko razžiranje. Švajncerjeva na poseben, skorajda lahkoten način podaja doživljanje bolečine in razmišljanje o njej: »Nočem, / da se posušiš / in kloniš.« Vesele pesmi Marije Švajncer so resda naslovljene skromno, a se v njih skriva mnogo več. V njih je veliko upanja, volje, prefinjene ostrine in tudi humorja. S prečiščenim jezikom in erudicijo nas vabijo v bogat svet in razmišljanje o vseh razponih in oddaljitvah v življenju o svetu in intimi. Ne nazadnje tudi o polemikah: »Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.« To je poezija za življenje in vabilo k življenju, naj bo kakršno koli.
Uprizoritev o zgodovini deinstitucionalizacije italijanskih psihiatričnih bolnišnic se na svojevrsten in ganljiv način poklanja stoti obletnici rojstva italijanskega psihiatra in nevrologa Franca Basaglie, ki se je v zgodovino zapisal kot pionir demokratične oskrbe bolnikov z duševnimi motnjami. Večer v Španskih borcih je pripravil Italijanski inštitut za kulturo v sodelovanju z GO!2025 in društvom Accademia della Follia. Režija: Antonella Carlucci Dramaturgija in raziskovanje: Angela Pianca in Antonella Carlucci Koreografija: Sarah Taylor Glasba: Mario Rui Glas: Alice Gherzil Scenografija: Strambo – La Collina coop.soc. Igrajo: Gabriele Palmano, Marzia Ritossa, Pavel Berdon, Carmela Bevilacqua, Giuseppe Feminiano, Paola Di Florio, Franco Cedolin, Monica Perozzi, Giordano Vascotto
Tin Grabnar in Ajda Rooss premiera: sobota, 9. november ponedeljek, 11. november, Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila v soboto premierna uprizoritev predstave Odhod, ki po prvi iz serije z naslovom Tovor, nadaljuje niz šestih predstav mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa s skupnim naslovnim izhodiščem Transport. Avtorja uprizoritvenega koncepta, ki predstavlja različne samostojne izseke iz globalne prepletenosti sveta, presprašujeta podnebno krizo in človekovo poseganje v naravo ter njegovo odgovornost in vrednost v nebrzdani logiki kapitalizma, sta režiser Tin Grabnar in dramaturginja Ajda Rooss. Na platnu razmislekov o možnih načinih v vzpostavljanja ravnovesja med ekonomskim determinizmom in ohranjanjem narave, tako prva kot druga miniaturna postavitev z veristično scenografijo, z maketami in drobcenimi lutkami iz 3d tiska, uvajata principe trajnostne ustvarjalne gledališke prakse, saj bo celotna scenografija po različnih prizoriščih potovala z javnim prevozom in javnimi poštnimi storitvami … O uprizoritvi Odhod, ki neposredno obravnava zgodbo družine Fužir iz Prevalj, ki je v poplavah izgubila dom, več Magda Tušar
Odrska zgodba s komičnimi elementi spregovori o razkrhanih družinskih vezeh, pri tem pa se poigrava z (ne)razumevanjem jezika in zanesljivostjo spomina. Drugi del trilogije Nezmožni umreti, ki nastaja v koprodukciji z Mittelfestom in v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorizia, tako tematsko nadaljuje raziskovanje obmejnega prostora in njegove zgodovine. Režiser: Janusz Kica Prevajalka v italijanščino: Patrizia Raveggi Dramaturginja: Martina Mrhar Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan Oblikovalec zvoka: Gašper Torkar Asistent režiserja: Jure Srdinšek Asistentka scenografinje: Katarina Prislan Igralska zasedba: Radoš Bolčina, Francesco Borchi k.g., Urška Taufer, Aleš Valič k.g., Vesna Pernarčič k.g., Matic Valič k.g., Lara Fortuna, Gorazd Jakomini
Protagonistka prvega filma, ki ga je Mirjana Karanović podpisala tudi kot režiserka, Dobra žena, je naslov filma poosebljala delno ironično: Milena, ki živi lagodno življenje srednjih let, odkrije, da je njen mož odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini; liku tradicionalne "dobre zakonske žene", ki svojemu možu stoji ob strani ne glede na vse, se s svojim uporom izneveri – hkrati pa prav s tem postane dobra "žena" – ženska, človek, saj namesto lažje poti ubere odgovorno in moralno. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Kot jo komično netaktno pomiluje njena nekdanja tašča, je zdaj popolnoma sama: ni več žena, ker že dolgo nima več moža, in ni več mati, ker zdaj nima niti sina več – ostala je sama. Hkrati je vloga matere tista, ki protagonistko definira: Mara žaluje za sinom, žaluje zaradi stvari, ki jih o njem ni vedela, obenem pa se – namenoma ali ne – s svojim žalovanjem požvižga na konservativna družbena pričakovanja v zvezi z vlogo matere. Bodisi s tem, ko je ne vidijo jokati niti na pogrebu niti pozneje, bodisi s tem, ko se takoj po pogrebu vrne na delo; še posebno pa s tem, ko začne kmalu zatem spati z veliko mlajšim moškim, prijateljem svojega umrlega sina, in se hkrati poda po stopinjah zadnjega obdobja življenja svojega sina, ki ji je bilo do tedaj popolna neznanka. Ob ljubljanski premieri je Mirjana Karanović povedala: "Ko sem se začela ukvarjati z režijo, sem se hkrati odločila tudi, da bom pripovedovala zgodbe o ženskih likih – o ženskih dušah, ki so sorodne moji. To so ženske, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki niso več mlade, in ki se znajdejo v položajih, v katerih morajo sprejeti težke odločitve. Vse svoje življenje sem se otepala tega, da bi moje življenje postalo rutina. Na nek način si tudi kot režiserka in scenaristka želim, da bi s svojim delom iz rutinskega življenja, ki ga živijo, potegnila ženske svojih let. O ženskah, ki so starejše od 50 ali 60 let, ne posnamejo veliko filmov. Te ženske pa imajo vendarle svoja življenja, zanimiva življenja. Mislim, da jih bomo začeli zares odkrivati v prihodnjih desetletjih. Jaz sem torej ena izmed teh, ki ta trend začenjamo." In res – Mirjana Karanović se z likom Mare v filmu Mati Mara razgali, tako čustveno kot telesno. To, da je na velikem platnu skoraj osvežujoče videti starejšo žensko, ki ni samo mati, babica, ampak je ženska, ki sprejema svoje telo in seksualnost in to tudi živi, je opomnik, da smo vse preveč navajeni, da so vidna samo določena telesa, druga pa ostajajo nevidna, zakrita z normativno aseksualnostjo. Kot filmska pripoved pa Mati Mara ni povsem uspešna. Kljub obetavnemu začetku, ki uspešno združuje tragično in ironično, osrednji pripovedni lok kmalu po prvi četrtini filma razvodeni; s 96 minutami se film zdi daljši, kot je v resnici, in pripoved se – kljub temu da na papirju morda smiselno – izteče nekoliko mlačno.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V romanu September se Ana Schnabl loteva zahtevne in na žalost aktualne, vendar odrinjene, pogosto celo zanikane problematike družinskega nasilja in posledic, ki ga to pušča na žrtvah in pričah, večinoma ženskah in otrocih. Da je ta problematika še kako aktualna, je nedavno pokazala razstava šolskih omaric v Ljubljani pred parlamentom, omaric, v katerih so se skrivale avtentične izpovedi otrok in mladostnikov o nasilju v njihovih družinah in stiskah, ki jih doživljajo. Ana Schnabl se je teme lotila neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno. Postavila jo je v širok romaneskni okvir in s pomočjo protagonistov in različnih jezikovnih pristopov pokazala na nekatere vzroke in posledice prikrivane, a zato nič manj krute agresije v družini. Osvetlila je tudi različne reakcije nanjo, še posebej, ko resnica prebije zidove hiš, stanovanj in molka. Glavna oseba romana je bistra in občutljiva deklica Evelin, ki skozi pripoved pred očmi bralcev odrašča in odraste, relativno nepoškodovana, v mlado in uspešno žensko, pisateljico, sposobno krmariti skozi življenje na razumskem in ustvarjalnem, ne pa tudi na čustvenem nivoju. Skozi stiske in probleme odraščanja se je ob neodločni materi dolgo prebijala večinoma sama, tudi s pomočjo izmišljij in sanjarjenjem. Nasilni oče, alkoholik, večkratni poraženec življenja, slabič, kot se navadno izkaže, se ni izživljal le nad materjo, temveč se je, čeprav samo enkrat, lotil tudi hčere. Kljub materini in hčerini veliki želji po pobegu, kljub kratkotrajnim izletom v svobodo, se ločitev nikoli ne uresniči v celoti, kot da bi v tako zastrupljeni družine delovala neka temna sila privlačnosti. Sčasoma jo je presekala Evelin, ki se je pri petnajstih vsaj simbolno preselila na svoje. Že kot deklica je veliko razmišljala o vzrokih in izbruhih nasilja med vrstniki, o vzorcih in danostih za takšno obliko vedenja, o vsem, kar doma sliši, a ne razume, o vsem, kar se dogaja okoli nje. Zdravilno je bilo zanjo prijateljevanje z neobremenjeno in vedro prijateljico Uno. Pisanje dnevnika in pozneje psihoterapevtska pomoč sta jo reševala iz čustvenega kaosa, zaradi katerega je stradala svoje telo. Še najbolj ji je bil v pomoč njej angel varuh, njen drugi jaz, njena tolažnica in zaupnica, pronicljiva in sočutna, vedno na distanci, a vendar tako blizu. Čeprav so ji težke izkušnje po eni strani pomagale zoreti, pa je niso mogle ustrezno opremiti za ljubeč, zaupljiv partnerski odnos, za razmerje, v katerem bi se počutila varno in sprejeto. Borisa, svojo dolgoletno ljubezen, s katerim je zaživela v skupnem stanovanju, odžene z žalitvami. Globoko v sebi si želi, da bi se vrnil in jo kaznoval z udarcem. Družinski pečat, ki ga ni mogoče sneti. Na vprašanje, kje je dom, odrasla Evelin odgovarja, dom je tam, kjer je bolečina. Borisova toplina je zgolj anomalija. Ana Schnabl je problematiko nasilja in travm v romanu September sijajno obdelala iz več zornih kotov, vključujoč terapevtske intervjuje, mladostniški žargon, digitalna sporočila. Jezikovne nianse obvlada do podrobnosti, čeprav se zdi, da krši pravopisna pravila. Jecljajoč govor, nedokončani, prekinjeni stavki so umeščeni natanko tja, kjer morajo biti. Z opisi, dialogi in notranjimi monologi nam približa svoje protagoniste v skoraj popolni fizični in psihični podobi, napetosti pred izbruhi pretepanja so tako nazorne, da stopnjujejo tudi bralčevo nelagodje in stisko. Materina starajoča se podoba proti koncu romana, njeno hlastajoče lovljenje zadnjih smislov življenja, je preslikana resničnost številnih žensk v zadnjem življenjskem obdobju, skozi povečavo, ki v ničemer ne izkrivlja realnosti, ne glede na življenje, ki so ga živele. Vez med očetom in hčerjo, ki bi jo Evelin silno rada „pregriznila, pretrgala, presekala, prestrigla – da bi oče v tistem delu, ki boli, padel stran,“ je neuresničljiva, spozna Evelin, „saj bi oče le še globlje padel vanjo.“
Piše Muanis Sinanović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Koršič je stopetindvajsetih kratkih pesmi v zbirki Ciprese poimenovala prav s tem imenom – ciprese. Gre za biblijski motiv, ki je naveden na začetku knjige. V tem pasusu je Bog primerjan s cipreso, iz katere zrastejo sadovi za ljudi. Pesniške ciprese bi lahko označili tudi formalno, četudi njihove lastnosti niso fiksne, vselej pa gre za krajšo pesem, pri kateri ena beseda, včasih s predlogom, predstavlja en verz. Večina pesmi ima eno ali dve kitici. Doživetje teh pesmi nekoliko spominja na občutke ob branju haikujev. Gre za nekakšno stopničasto, minimalistično grajenje podob, čemur sledi domišljijski preskok, v katerem se kristalizira kontemplativni smisel pesmi. To so na videz drobne, a zgoščene kontemplacije z unikatno mešanico teže in osvobajajoče lahkosti, ki jo lahko ponudi le poezija. Biblijski odlomek se nanaša na tematiko vojn in Petra Koršič je pesmi začela pisati po začetku invazije na Ukrajino. Vendar se številne pesmi vojne sploh ne dotikajo neposredno, prej gre za občutje sveta in časa, v katerem se dogajajo. Ne gre za apokaliptični čas, temveč za čas mrka. V temi besede ne pomagajo, položaj le zamegljujejo in povzročajo večji kaos. Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki se nahaja v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje. Ko se ugasnejo luči, pa je zaupanje mogoče vzpostaviti le z verovanjem v višjo instanco, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi, ki se med seboj ne morejo videti. Ciprese so balončki svetlobe. Ko pesem preberemo, počijo in za hip razsvetlijo okolico. Čeprav teme ne morejo odpraviti, pa opominjajo na obstoj svetlobe. Ne gre torej za aktivistične pesmi, ki bi si delale iluzije, da lahko v svetu karkoli spremenijo. Takšno upanje bi bilo še bolj iluzorno, ker poezija danes nima praktično nobene družbene vloge. Poezija tu predstavlja neko točko obstoja svetlobe, točko »kvantnega preskoka« človeškega duha, ki sam po sebi vzdržuje pomen v svetu, tudi, če le malo ljudi dostopa do njega. V zbirki najdemo tudi pesmi, ki skozi večpomensko sovpadanje širijo in pršijo področje tega pomenjenja. To je najbolje artikulirano v Cipresi LXXXIII: »dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.« Pomen lirike torej ni preprosta osebnoizpovednost ali umik v intimnost, temveč razkrivanje smisla največjih stvari v najmanjših oziroma kazanje na enotnost malega in velikega. V tej povezanosti vsega, ki jo razkriva pesniški pogled na svet, pa je mogoče sopostaviti vojno, ki poteka zunaj domovine, in vsakdanji, intimni življenjski prostor v okolju, kjer vlada precejšnja varnost. Pri tem se lahko spomnimo na znamenitega afroameriškega pesnika Amírija Barake, ki je pisal o tem, da rabimo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile. Je razlika med bolj aktivistično in militantno poezijo ter cipresami v doživetju, v neposredni vpetosti v dogajanje, torej v avtentičnosti izkustva? Gotovo je tako, vendar na tem mestu lahko ponovimo tezo, da moč poezije ni nujno v neposredni vsebini izrekanja, temveč v miselni in jezikovni zgostitvi znotraj dane forme, ki vase posrka in zgosti duha časa v celoti. Seveda, vsakič s partikularne, subjektivne pozicije, vendar ga zgolj nanjo ni mogoče reducirati. S tem tovrstna poezija ne jemlje glasu prvoosebnemu doživetju, temveč prispeva k simbolnemu svetu, v katerem se povezuje človeštvo. Vse Ciprese v zbirki Peter Koršič niso enako močne, kar tudi ne čudi, saj jih je, kot rečeno, sto petindvajset. Menimo, da bi zbirka kot celota delovala še bolje, če bi bila krajša za kako petino ali četrtino. Vse podobe in mnogopomenskosti niso izpisane z enako napetostjo in ostra meja med globino in banalnostjo, po kateri hodijo vsi pesniki in pesnice, se kdaj pretrga. Nasploh pa so ciprese, ti balončki svetlobe, zbirka, ki jo lahko beremo in vsrkavamo počasi, na poti ali v trenutkih prostega časa, iz njih hipoma vsrkavamo svetlobo in pustimo, da se kontemplativno poleže v našem duhu.
Piše Jera Krečič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja ljubljanske Drame in docentka za dramsko igro na AGRFT, svojo pisateljsko kariero po romanesknem prvencu Pretežno jasno nadaljuje z romanom Prod, triravninsko domišljijsko pripovedjo, v kateri odpira univerzalna vprašanja življenja in smrti, družine, spomina, svobode in človekove dobrote. Prva raven pripovedi so dogaja v nedoločnem arhaičnem času na podeželju. Glavna os, ki uokvirja celoten roman in povezuje vse tri ravni pripovedi, hkrati pa tudi ločuje in povezuje dve mesti iz prve ravni, Kyr in Lepp, je reka. Čez njo iz tiranskega mesta Kyr v svobodno mesto Lepp potujejo tako in drugače ranjeni »naplavljeni« ljudje, katerih usodo spoznavamo prek Torvalda, glavnega junaka tega prvega, arhaičnega dela pripovedi. Spremljamo zgodbo njegovega življenja in ljudi, ki jih, tako kot tudi drugi prebivalci mesta Lepp, sprejme v svoje skromno bivališče in jim priskrbi varen dom. Poglavja tretjeosebne pripovedi o Torvaldu, ki mlado Elin in njeno hčerko Ino sprejme v svoj dom, se prepletajo s poglavji o Ani, prav tako naplavljeni deklici, ki s Torvaldom začne živeti po Elinem odhodu. Čeprav čemeren in čustveno ranjen, je Torvald čudovit oče in skrbnik, ki svojim oskrbovankam in oskrbovancu Jakobu daje vse, kar zmore dati. Kljub grozodejstvom, ki se dogajajo v sosednjem mestu Kyr, in žalostnim usodam sirot in drugih mrtvih naplavljencev, se pripoved bere nekako kot podeželska idila z elementi pravljice, vendar v precej realističnem tonu, kar bralca pušča nekje vmes. Druga raven romana je prvoosebna pripoved neimenovane skoraj petdesetletne pripovedovalke, ki se potaplja v hišo svojega otroštva. Prek fragmentarnih zapisov, raznolikih in domiselnih v svoji obliki in vsebini – ganljivih, humornih in estetko polnih – počasi sestavljamo sliko pripovedovalkine družine, za katero ves čas oprezamo, kako je povezana z družino Torvalda ali drugih prebivalcev Leppa ali Kyra. Vendar očitnejših povezav, razen mizarskega poklica Torvaldovega varovanca Jakoba in pripovedovalkinega očeta, ni. Glavna junakinja teh poglavij je pravzaprav stara hiša, prek katere pripovedovalka v sebi odpira in reflektira svojo preteklost in otroštvo. »Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.« Nad vsemi zgodbami in osebami romana Barbare Cerar Prod pa je reka. Njej so posvečena vmesna poglavja, ki ustavljajo romaneskno dogajanje na drugih dveh ravneh in ga hkrati uokvirjajo. Ne le da so vsi liki zelo povezani z njo, saj je njihova zaupnica; reka je tudi spremljevalka in nema priča vsega, kar se dogaja v mestih ob njej. Vanjo se stekajo gnev, kri, bolečina, spomini. Predstavlja mejo in hkrati povezavo med ljudmi in njihovimi bivališči. Mori in daje življenje. Uničuje in očiščuje. Zdravi. Ravnovesje, tako krhko, se po hudi ujmi, ko reka ljudem odnese vse, znova vzpostavi le z ljubeznijo in dobroto. Roman je hvalnica slednjima.
Dramsko besedilo Sveta Ivana Klavniška je Bertolt Brecht napisal leta 1930, ko je izbruhnila velika ekonomska kriza, in igra se začne z zlomom newyorške borze, na takoimenovani »črni torek«. V njej avtor razgalja mehanizme borznega špekuliranja in uničujočih vplivov na množice delavcev, osrednji lik pa predstavlja Brechtovo različico Device Orleanske in njeno transformacijo. Lljubljansko premiero predstave, ki je nastala v soavtorstvu kolektiva ErosAntEros in skupine Laibach ter v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, si je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ogledala Petra Tanko. foto: Daniela Neri
Michaela Keatona smo si lahko pred kratkim ogledali v vlogi Beetlejuica v nadaljevanju istoimenskega filma Tima Burtona, zdaj pa je v slovenske kine prišel film Goodrich, v katerem je Keaton odigral podobno vlogo kot v filmu Mr. Mom iz 80. let. Podobno in vendar precej drugačno, kot poudarja Igor Harb. Bere Igor Velše.
Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.
Sinoči je bila v nadomestni stavbi ljubljanske Drame na Litostrojski ulici v Ljubljani druga premiera te sezone na velikem odru. Tokrat je Ivana Djilas ob dramaturškem vodstvu Roka Andresa postavila pred gledalce farso Hrup za odrom sodobnega angleškega pisatelja Michaela Frayna v prevodu Alje Predan. Na sceni Sare Slivnik nastopa osem igralcev ljubljanske Drame in gost Robert Korošec. Ekipo sestavljajo še lektor Arko, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, kostumografka Jelena Proković, oblikovalka maske Andrea Schmidt, skladatelj Boštjan Gombač, oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj, asistentka režiserke in scenografke Karin Knez in asistentka kostumografke Saša Dragaš. IGRAJO: Saša Pavček Uroš Fürst Jure Henigman Iva Babić Saša Mihelčič Robert Korošec k. g. Pia Zemljič Saša Tabaković Valter Dragan
Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu’ predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.
Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.
Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.
Neveljaven email naslov