Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.