Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zdenko Kodrič: Ladja Maribor

25.03.2024

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.


Ocene

1941 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zdenko Kodrič: Ladja Maribor

25.03.2024

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.


15.09.2019

Goran Vojnović: Rajzefiber v Prešernovem gledališču Kranj

Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501


13.09.2019

Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec: Hevreka!

Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


09.09.2019

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Emil Filipčič: Moto

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


09.09.2019

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.09.2019

Umetnost je omara

Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


19.08.2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Sanja Pregl: Izgubljene dvojine

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Luiza Pesjak, Urška Perenič: Beatin dnevnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat.


Stran 80 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov