Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bere Igor Velše.
Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe?
Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel.
Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“
Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Piše Andrej Lutman,
bere Igor Velše.
Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe?
Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel.
Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“
Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov