Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bere Igor Velše.
Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe?
Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel.
Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“
Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Piše Andrej Lutman,
bere Igor Velše.
Eklekticizem, smer v najnovejši književnostni usmeritvi Leva Detele, v fantastični kriminalni zgodbi, kot jo pojmuje pisatelj, dosega svoj nesporni vrhunec. Eklekticizem, pisateljski način združevanja kar najrazličnejših zvrsti, slogov, žanrov, stilov, vplivov, influenc in drugih sinonimov za razrast tako imenovane umetne inteligence, ta eklekticizem je od sile. Že naslovnica romana Inštitut za vzporedne vede, likovna stvaritev Petra Dobaja, izpostavlja težaven prehod v umetnost inteligence, saj nazorno kaže neopredeljivo črnino, ki jo oklepa in s tem izpostavi razprt vogal inštituta. Izpostavljeni inštitut ni kar tako en vsakdanji inštitut, kjer se igračkajo manj ali bolj nadarjeni umi in izumljajo stvari, ki mejijo na čudeže tehnike ali pripomočkov, ki naj bi človeštvu lajšali bivanje. Knjižni ovitek ponuja tudi rahel pogled v pisarijo, ki je – verjetno ali ne – misleči stroj. In to ne kar kak vsakdanji stroj, ki se mu reče tudi računalnik s pritiklinami, kot so zaslon, spletne povezave, tipkovnica, mikrofoni, kamere vseh vrst in namenov ... Ne. Stroj se osmisli in začne razmišljati. A ker je omejene pameti, si tudi domišlja. Domisli pa si, da je absoluten, inteligenten in s tem globalen v smislu globusne, celo kozmične prevlade. A tak stroj se megalomanskosti ne domisli kar sam od sebe, pač pa zanjo poskrbi Maksimiljan Rakovec, ki že s svojim imenom in priimkom sporoča, da ni prav najmanjši in da mu ni tuje zajedanje. Maksimiljan Rakovec je tudi profesor, zasebnik in tako zelo povezan z naravo, da tej povezanosti nadene avreolo absolutnosti in tudi samozadostnosti. Kaj pa je plemenitejšega od mašine, ki proizvaja samo sebe?
Fantastična kriminalna zgodba je razdeljena na dele z naslovi Prihod, Zaplet, Odhod. Tako preprosto je to: pripovedni lok je ustaljen, že ničkolikokrat uporabljen, pri bralstvu domišljijskih umotvorov priljubljen in celo zaželen, saj prepoznavna struktura osnovnemu gradniku naracije omogoča priljubljenost in s tem zagotovi kar najširšo ciljno publiko. A fantastičnosti se pridružuje tudi kriminaliteta. Fantazmatskemu svetu sodobne prihodnosti je dodan skorajda ključen element, ki proizvaja deloma zgroženost, če ne tudi ogroženost, ko se spozna, da je prihodnosti namenjena skurjenost, segretost, nemara vulkanski izbruh kar Zemljine sredice, če že ne kaj hujšega. V področje kriminalitete je vključena teorija podnebnega segrevanja in posledično vseh mentalnih segregacij, ki pa jih tako imenovana umetna inteligenca spretno obide, ko sporoča, da je vse v najlepšem in tudi najboljšem redu. In ob tem nastopi še ena sestavina eklektičnega pristopa k izpisovanju: moralitetičnost, ki se pomensko rima tudi z besedo patetičnost. Pisatelj v ustvarjalni ihti in z obilno mero spekterskega vključevanja vseh možnih in še bolj komaj možnih situacij doseže preobilje v smislu razvoja breznadzornega početja zasebnega izumitelja. In tako sočasno doseže svojo kritično točko, obrat k naravi, ki ji ni mar za umetelnosti vseh vrst in porekel.
Skrivnostna oseba, ki je napisala knjižno spremno besedo z naslovom Vzporedni svet v paradoksu mislečega stroja izpostavlja: „Lev Detela z novim literarnim delom dokazuje svojo vsestransko nadarjenost za različne literarne žanre.“
Da ponovimo: eklekticizem, smer v razvoju vsestranske nadarjenosti, je sestavljen iz fantazije, kriminalnosti, moralnosti, megalomanije, konformističnega konstrukta in – najpomembneje – paralelnosti. Predvsem ob tem zadnjem pa fantastična kriminalna zgodba postane stvaritev, ob kateri tudi umetna inteligenca pobegne v ustanovo, kjer ji niti servisiranje več ne pomaga. Povedano drugače: na smetišču prihodnosti je že gneča, toliko je že odvrženih sestavin zasebnih posebnosti, da se samosežigi kar vrstijo; in človek sam sebi ni več kos, ko drsi v kaos lastnih pokvarjenosti, meječih na tolažbo z idejo, da narava pač ni udobna.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov