Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine
Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala.
A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet.
Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Ocena filma
Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine
Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala.
A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet.
Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Lutkovno gledališče Ljubljana Svetlana Makarovič: Sovica Oka Premiera 17. maj Veliki oder LGL Režiser Brane Vižintin Avtorica likovne podobe Suzi Bricelj Dramaturginja Nuša Kalanj Scenograf Damir Leventić Avtorja glasbe Svetlana Makarovič, Jože Šalej Lutkovni tehnolog Mitja Ritmanič Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Igrajo Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever k. g. NAPOVED: Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so sinoči premierno uprizorili Sovico Oko, znano pravljico Svetlane Makarovič, v režiji Braneta Vižintina. Marionetno predstavo si je ogledala tudi Simona Kopinšek. Foto Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/739-Sovica-Oka#.WxZhKvmuxaQ
Lutkovno gledališče Ljubljana Anja Štefan: Zajčkova hišica Premiera 10. maj 2018 Režiserka Martina Maurič Lazar Avtorica likovne podobe Hana Stupica Dramaturginja Jera Ivanc Avtor glasbe Milko Lazar Lutkovni tehnolog Žiga Lebar Oblikovalka svetlobe Maša Avsec V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj za najmlajše premierno uprizorili Lutkovno predstavo Zajčkova hišica, za katero so moči združili pravljičarka Anja Štefan, avtorica likovne podobe Hana Stupica, avtor glasbe Milko Lazar in režiserka Martina Maurič Lazar. Predstavo si je ogledala Magda Tušar. Foto: Jaka Varmuž http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/743-Zajckova-hisica#.WxZXBfmuxaQ
Slovensko ljudsko gledališče Celje Nebojša Pop-Tasić: Onjegin Po motivih romana Aleksandra Sergejeviča Puškina Jevgenij Onjegin Drama Krstna uprizoritev Premiera 10. maj 2018 Režija Yulia Roschina Dramaturgija Alja Predan Scenografija in kostumografija Vasilija Fišer Avtor glasbe Branko Rožman Avtor video projekcije in oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Svetovalca za odrski gib Natalia in Ravil Sultanov Svetovalec za ples Matjaž Farič Igrajo Vojko Belšak, Tanja Potočnik, Aljoša Koltak, Minca Lorenci V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so včeraj premierno odigrali predstavo Onjegin. Besedilo, ki ga je po motivih znamenitega Puškinovega romana napisal Nebojša Pop-Tasić, je na velikem odru uprizorila režiserka Yulia Roschina. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik http://www.slg-ce.si/domov/ostalo/seznam-iger/onjegin
Drama SNG Maribor Ödön von Horváth: Kazimir in Karolina Premiera 11. maj 2018, Stara dvorana Po prevodu Boruta Trekmana Režija Eduard Miler Dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Avtor videa in oblikovalec svetlobe Atej Tutta Kostumografinja Jelena Proković Koreograf Sergiu Moga Igrajo Petja Labović, Ana Urbanc, Davor Herga, Timon Šturbej, Nika Rozman, Kristijan Ostanek, Gorazd Žilavec, Mojca Simonič, Maša Žilavec, Žan Koprivnik, Matija Stipanič Ljubezen Kazimirja in Karoline se zamaje v trenutku, ko Kazimir izgubi delo taksista. S tem trenutkom se je v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor sinoči tudi začela premierno uprizorjena gledališka predstava Kazimir in Karolina. V režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske je nastala po besedilu avstrijsko-madžarskega avtorja Edmunda Josefa von Horvátha, znanega tudi z imenom Ödön von Horváth. Predstavo Kazimir in Karolina si je ogledala Simona Kopinšek. Foto Damjan Švarc https://www.sng-mb.si/predstave-drama/kazimir-in-karolina/
Sinoči se je z nastopom skupine Čompe na ploščadi pred ljubljansko Dramo končal peti Drama festival. Pred tem je bila v Mali drami premiera – monodrama Polone Vetrih z naslovom Ne pozabite na rože. Spremljala jo je čelistka Lara Bešić, predstavo je režirala Ivana Djilas ob dramaturgiji Ane Duša. Avtor glasbe je Boštjan Gombač, lektorica Tatjana Stanič. Na premieri in krstni izvedbi je bila tudi Tadeja Krečič. Scenografinja Sara Slivnik je za igralsko izpoved Polone Vetrih oblikovala trikotni prostor, ki ga v ozadju zamejujeta črna stena z odprtimi vrati, skozi katere vdira na prizorišče kup šopkov rož, ter transparentnim črnim ogrodjem. Skozenj Vetrihova na prizorišče pride in odide, da pove svojo življenjsko zgodbo dramske igralke, ki se vmešča k vsem bolj ali manj tragičnim usodam igralcev, tudi tistih, ki jih imamo danes za ikone. Rože iz naslova (tudi igralka je oblečena v rožasto obleko kostumografinje Jelene Proković) so tisti simbolni element, ki pomenijo za igralko potrditev, občudovanje, pohvalo, pozornost, občutek slave in smisla ustvarjanja. So nekaj konkretno otipljivega, ko zastor pade in predstave ni več in govorijo o tem, da je bila. Polona Vetrih, sicer upokojenka, a še vedno v dobri kondiciji, pripoveduje z veliko mero samoironije, pa mogoče le s senco grenkobe, o temeljni tragiki igralskega poklica, ki je čudovit na mnogo načinov, hkrati pa težak. Usoden celo. Zapisan v deklico, ki recitira na »kolm kišti« in hoče k cirkusu, tako kot še prenekatera druga igralka pred njo. V spominih na velika imena slovenskega odra, s katerimi je Polona Vetrih nastopala, pa tistih, ki jih pozna prek zapisov, z veliko mero humorja prehaja v svoji predstavi od ranih let do upokojitve, s katero nima kaj početi. Igralci vendar umirajo na odru! Stoje. Ne pozabite na rože je predstava, ki ob ironični avtobiografskosti tako v besedilu kot v interpretaciji kaže, kdo Polona Vetrih je in kako vidi samo sebe. In kar bo verjetno želel videti še marsikateri gledalec.
Sinoči se je začel peti Drama festival s predstavo Grobnica za Borisa Davidovića novosadskega gledališča na velikem odru, v Mali drami pa je bila premiera in krstna uprizoritev. Gledali smo dramo Deklica s strunami Marjana Néčaka in Maje Hrgović. Predstava je nastala v koprodukciji z Moving Music Theatre iz Bitole in je na repertoarju prihodnje sezone v Mali drami. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. »Skladatelj Marjan Nečak, sicer zaposlen v Narodnem gledališču v Bitoli, podpisuje tudi avtorstvo glasbe in scenografijo, med tem ko je verze napisala Ana Bunteska, celoto pa prevedla Darja Dominkuš in bila tudi dramaturginja predstave. Deklica s strunami je drama, ki s prvo besedo, ki jo slišimo z odra, brez okolišenja postavi pred gledalca osnovno temo: problem, ki je sodoben in žgoč, nikakor pa ne nov ali nepoznan: tujstvo in iskanje boljšega življenja daleč od doma. Za deklico, nadarjeno violinistko, je bil dom prostor pomanjkanja in egoističnega očeta, cilj potovanja z vlakom pa je zahodna Evropa, prepredena z železniškimi tiri, vendar tudi z mejami, ksenofobijo, birokratskimi omejitvami, poniževanji. Na temnem odru gledamo ves čas predstave Barbaro Cerar, nesrečno večno popotnico, ki se bori, morda bolj kot s sedanjo eksistenčno stisko, s preteklostjo, v kateri ima osrednjo vlogo oče - Uroš Fürst. Njeno ahasferstvo podčrtuje video posnetek z železniških postaj in ulic evropskih mest, kjer deklica s strunami igra mimoidočim in tako tudi ostari. Gledamo torej življenje violinistke, ki je preplet sedanjosti in preteklosti, doma in tujine ter različnih jezikov, osmišlja pa ga predvsem glasba. In ta v veliki meri napolnjuje tudi predstavo. Uglasbeno poezijo Ane Bunteske interpretirata protagonista, tako, da lahko Deklico s strunami opredelimo kot dramsko predstavo z vložki različnih sodobnih glasbenih zvrsti.«
Kolektiv Nova pošta: Male kraje Produkcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska, Ljubljana Premiera: 24.5.2018 V okviru projekta Nova pošta, ki ga soustvarjata Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, Ljubljana, sokot zadnjo etapo uprizorili predstavo z naslovom Male kraje. V duhu eksperimenta so se gledalci z igralskim kolektivom srečali v študijski sobi Stare pošte. Med gledalci je bila tudi Petra Tanko.
Giuseppe Verdi: Macbeth Premiera: 17.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana 1. ponovitev: 18.05.2018, SNG Opera in balet Ljubljana Ocena iz oddaje Glasbeni utrip Na odru ljubljanske opere so prejšnji četrtek uprizorili Verdijevega »Macbetha« – četrto, zadnjo premiero v letošnji sezoni. Po besedah režiserja Jerneja Lorencija sta Shakespearjeva tragedija in Verdijeva glasba podobni »vlaku smrti«, saj »kot družba preveč zlahka nasedemo floskulam in populizmom, v nas je še preveč škodoželjnih in maščevalnih nagonov«. Komentar po četrtkovi premieri in petkovi ponovitveni predstavi je pripravil Dejan Juravić. Slika: SNG opera in balet Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Neveljaven email naslov