Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine
Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala.
A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet.
Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Ocena filma
Režiserja: Mike Mitchell in Stephanie Stine
Sinhonizacija: Klemen Slakonja, Sara Gorše, Karin Komljanec, Pavel Ravnohrib, Iztok Valič, Primož Pirnat, Valter Dragan
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Maja Moll
Šestnajst let je že, kar se je Po, okrogel, neroden, ješč, a izredno simpatičen panda podal iz gnezda svojega očeta gosaka gospoda Pinga in mojstrstvo priprave kitajskih rezancev zamenjal za mojstrstvo borilnih veščin. Prvemu izredno posrečenemu filmu sta v razmiku osmih let sledili še dve enako uspešni nadaljevanji, v katerih je Po na svoj prikupno neroden način nadgrajeval svoje borilne, umske in čustvene sposobnosti, spoznal svojo primarno družino in koncept čija, osrednjega pojma kitajskih borilnih veščin. Po tretjem delu te animirane družinske pustolovščine, ki je poleg akcijskih prizorov ohranila tudi visoko raven humorja, se je tako zdelo, da je Pojeva zgodba orisala ves krog in se v pravem trenutku tudi končala.
A osem let pozneje je tu novo nadaljevanje in le mislimo si lahko, kaj je bila glavna motivacija za oživitev Pojeve že tako lepo in smiselno dokončane zgodbe. Sveža in izvirna vsebina vsekakor ne. Če je režiserka Jennifer Yuh Nelson v drugem in tretjem delu izvrstno sledila šarmu prvenca, se Miku Mitchellu s sorežiserko Stephanie Stine v filmu Kung fu Panda 4 to ni ravno najbolje posrečilo. Po se sicer poda na novo, napeto in akcije kar prepolno pustolovščino, v kateri se sooči z najmočnejšo nasprotnico doslej, s pretkano Kameleonko, a na tej poti v primerjavi s prejšnjimi deli v resnici ne spozna nič novega. Namesto pretanjeno in dramaturško dovršene kombinacije duhovne rasti in vedno boljšega obvladovanja borilnih veščin, ki je odlikovala prejšnje zgodbe, tokrat Po le nekako utrdi prejšnja spoznanja in nazadnje izbere svojega naslednika, novega zmajevega bojevnika, sam pa zavzame položaj duhovnega vodje. Simpatičen in duhovit humor zamenjajo že slišani in srednje posrečeni dovtipi, kompleksen odnos do nenadomestljivih Predrznih pet, ki so bili kot nekakšna prizemljena protiutež Pojevemu nalezljivemu optimizmu. Nova spremljevalka na pustolovščini, tatinska lisica Zhen, je sicer čisto simpatičen, a ne dovolj dovršen lik, da bi lahko nadgradil prej omenjenih Pet.
Kung fu panda 4 je film, ki bi bil kot samostojna enota čisto zanimiva in gledljiva, čeprav dokaj povprečna družinska pustolovščina, kot četrti del dovršene, duhovite in zelo uspešne franšize pa žal izzveni samo kot slab poskus kovanja novega dobička na krilih preteklega uspeha.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Neveljaven email naslov