Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Muanis Sinanović,
bere Ivan Lotrič.
Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit.
Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta.
V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži.
Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino.
Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Piše Muanis Sinanović,
bere Ivan Lotrič.
Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit.
Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta.
V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži.
Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino.
Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Neveljaven email naslov