Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Jože Štucin,
bere Igor Velše.
Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta.
Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako.
V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa.
Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom.
Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«.
V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem.
Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.
Piše Jože Štucin,
bere Igor Velše.
Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta.
Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako.
V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa.
Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom.
Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«.
V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem.
Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.
Piše Marko Golja Bere: Aleksander Golja Chamfort je bil subverzivnež par excellence – načelen, dosleden, pogumen, radikalen, brezkompromisen, samozavesten, in to v svetu, ki je bil zaradi svojega neizmernega egoizma obsojen na pospešeno razpadanje na smetišču zgodovine. Ja, Chamfort (1741–1794) je poznal francosko aristokracijo, najvišje plemstvo s kraljem na čelu in cerkev do obisti, seciral jih je pri živem telesu, niti malo pa ni prizanašal niti sebi. Tak človek, dosleden, intelektualno prenicljiv in svoboden, se je seveda odločil, da sodeluje v francoski revoluciji na strani revolucionark in revolucionarjev. Brez najmanjšega dvoma: Chamfort je vedel, da najboljši vseh svetov ni najboljši vseh svetov, zato se je z osupljivo prostodušnostjo vprašal, kakšna je v splošnem korist od (vzgojnih) knjig, če si ne prizadevamo za spremembe v zvezi z zakonodajo, cerkvijo in javnim mnenjem. Je torej Chamfort napovedal 11. tezo o Feuerbachu? Ali pa je »zgolj« intelektualec, opazovalec sveta, ki kritično opazuje gospodarje družbe, pa tudi ovce in sebe? Seveda je tudi preudaren mislec: če bi zgolj obsodil knjige o vzgoji, da vzgajajo konformiste, bi bil v hipu nekdo, ki zagovarja radikalne ideje. Ne, Chamfort je bolj prefrigan: vzgojne knjige pripravljajo otroško pamet na to, da se bo navzela prezira do cerkvenega, družbenega in zakonodajnega.Skratka, vzgojni konformizem ne vzgaja zgolj konformistov, ampak tudi ljudi, ki zaradi svojih izkušenj (tako kot Chamfort) na koncu prezirajo vse troje (in še kaj). Se je drzni avtor motil, se je skril za miselnim obratom ali kaj tretjega, ta hip ni pomembno. Pomembno pa je, da je v enem samem zamahu sesul vzgojni sistem in povedal, kako lahko končajo, kako bodo končali stebri družbe. Toda kdo je bil Chamfort, da si je drznil take ugotovitve? Ob branju njegovih Maksim in misli je očitno, da je nekatere ugotovitve znal zgoščeno ubesediti, na primer: Najboljša filozofska drža, ki jo lahko zavzamemo do sveta, je mešanica vedre zbadljivosti in prizanesljivega prezira. Skratka, Chamfort ne jamra, ne ponavlja Groza, groza, ne umika se v slonokoščeni stolp, ampak zapisuje svoje vrstice, kot da izreka poslednjo resnico, na primer Prevarant in bedak se laže prilagodita tokovom v družbi, kjer v splošnem vladata nepoštenost in neumnost. Je francoski moralist racionaliziral svoj družbeni položaj ali je zgolj ugotavljal stanje, je seveda retorično vprašanje. V tovrstnih ugotovitvah ne pušča krušnih drobtinic, ne ponuja bergel in ne nepozabnih sladic. Ponuja jasne, razumne in nevarne nasvete tipa Namesto da nasilnežem brez haska očitamo zavržna dejanja, je treba iz otopelosti predramiti ljudi, ki ta dejanja prenašajo. In tako naprej, dosledno, trmasto, pogumno, brezkompromisno. Naslov knjige je Maksime in misli. In če maksime predstavljajo avtorja kot nekoga, ki je misel domislil, jo maksimiral oziroma zgostil v minimum obratov, zlogov, poudarkov, pa misli pokažejo Chamforta na delu, pri mišljenju. Takrat njegovega premisleka ne sklene pika, ampak tripičje. Omenil sem že, da je bil Chamfort drzen, pogumen v svojih maksimah o družbi, na primer Revni ljudje so črni sužnji sodobne Evrope ali pa Jaz ¬– vse; drugi – nič: to je despotizem, plemstvo in njuni privrženci. Zdaj sem tudi drugi; drugi so tudi jaz: to je ljudska oblast in njeni somišljeniki. Odločite se sami. Dvojni aristokrat Nicholas Chamfort, aristokrat po socialnem položaju in aristokrat duha, se je odločil. Odločite se še vi, sami. Chamfort je z vami.
Piše: Katja Šifkovič Bere: Lidija Hartman Andreja Štepec, najprej pesnica in šele potem prevajalka, italijanistka, pedagoška delavka, učiteljica, je kot pesnica zelo zahtevna, nadarjena in nepredvidljiva in takšna je tudi njena druga pesniška zbirka Jesenožki (jst sm tok utrujena). Njen pristop k poeziji ni vzvišen in tudi sama se raje drži življenja v sivih industrijskih Jesenicah. Ni pesnica vejic in velikih začetnic, temveč pik. Kljub hitri ostrini njenega jezika, avtorica svojo poezijo nadzoruje. V Jesenožkih zato lahko beremo izražanje preko fluidnosti, preprostosti, prek univerzalnih resnic, ključnih stavkov in misli, ki nosijo rdečo nit zbirke. Lahko bi dejali, da se pojavlja kot inkubator nasilja sodobnega časa. »Spočeti v kripovaluti, položeni v kriptodepresijo, spali smo odprtih vek, v strahu za dušo,« je zapisala. Andreja Štepec na nek način piše o koncu, a se vrača v otroštvo, piše o ljubezni in boju za ljubezen, o nevarnosti in možnosti odrešitve. V svoj pesniški jezik je vpletla bolečino in utrujenost sodobne generacije. Ne ponuja poezije, v katero se je treba potapljati in dolgo iskati globlji pomen, ampak dovoli svobodo enkratnega branja. Avtorica zavrača tradicionalne pesniške strukture in izstopa iz akademskega in okornega pesniškega diskurza. Zbirko je odprla pogovorom s sabo in s svojim bralstvom. Ja, nas zanimata njena izkušnja in način, kako pesnica pove in zapiše bolečino in razočaranje. Zanima nas njen sfiltrirani in zdestilirani pogled na svet, nase, na žensko izkušnjo, na spominjanje. Andreja Štepec nam dovoli distrakcijo in potešitev obenem. Vsebina, tematike te zbirke so odmev vprašanj o smislu. In še pomembneje, se bomo kdaj zares spočili? Jesenožki so zbirka, ki se je bomo spominjali kot sodobne klasike. Nekaj dobrega je v tem, ko gledam skoraj prazno stran, na kateri s čisto majhnimi črkami piše: Izpraskati bolečino globoko kot neizrojenega otroka revolucija narašča v sentiment: Evtanazija za vse! Ta praznina je pogumna in pogumno je pustiti, da misel govori sama zase.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja Iztok Osojnik, vsestranski pisec, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist in prevajalec, je avgusta za pesniški opus – ta obsega več kot trideset pesniških zbirk – prejel Veronikin zlatnik poezije. Podeljevalci so v utemeljitvi zapisali, da gre za “učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih". Tudi v proznem delu Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa prepoznamo vse omenjene prvine. Ves čas jih podčrtava asociativni tok avtorjeve zavesti, ki nenehno niha med literarnim in filozofskim zapisom, zato dela ne moremo označiti ne za roman ne za zbirko kratkih zgodb ne za zbirko filozofskih esejev, saj se uspešno izogiba vsem literarnim klasifikacijam in žanrskim opredelitvam. Če bi sodili po naslovnici, ki je tudi produkt Osojnikove vsestranske umetniške nadarjenosti, bi zaslutili njeno avanturistično, pustolovsko, morebiti celo detektivsko in znanstvenofantastično podlago, a to je le kulisa za bogato introspekcijsko samoanalizo, ki v osmih zgodbah razodeva izredno lucidnega avtorja, svetovnega popotnika in ustvarjalca, ki doživlja pisanje kot celovit proces, neločljiv od branja, potovanja in vsakdanjega razmišljanja. Z enakim entuziazmom se loteva psihoanalitične obravnave nesrečne ljubezni, antropološkega seciranja zgodovinskih dogodkov, v katere so vpleteni domači in tuji umetniki, ter intuitivnih prebliskov na temo literature: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.” Ne glede na to, ali tone v trans med vožnjo po enolični avtocesti, ki vodi proti nekdanji jugoslovanski prestolnici, ali se prepušča podrhtavajočim refleksijam na vlaku sredi podeželja na Poljskem, ali pa sredi južne Amerike opreza za halucinogeno rastlino, ki bi ga navdala s temeljnim spoznanjem, ga prosti tok misli kot reko ponikalnico izmenično potiska v nezavedno iskanje povezav in v ostrenje lastne zavesti. Zato je po njegovem mnenju “treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.” Na tak način pojmuje tudi pisanje, ki ga doživlja kot boj za pravico do samoizražanja in kot nekaj organskega, kar prihaja od znotraj: “Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.” V vsaki izmed osmih besedil v knjigi Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa Osojnik postreže s strukturnim okvirjem oziroma specifično temo, ki sčasoma preraste začrtani okvir in bodisi pridobi nadrealistično ozadje bodisi se v popolnosti razbohoti v filozofsko razmišljanje, ki ima ontološke, fenomenološke in epistemološke prvine. V zgodbi z naslovom Empedokles predstavi fotoreporterja, ki se odloči, da bo postal svoja lastna umetnina, v zgodbi Pasja radost so v ospredju nenavadni krajani manjšega slovenskega mesta, ki se preizkušajo v tolmačenju latinščine. Zgodba Križanka je sestavljena iz pojmov, ki jih avtor nanaša vzporedno in navpično ter tako pokaže na prepletenost filozofskih tem, področij in doživetij, vseskozi pa spremljamo zgodbo menedžerja, ki v hrepenenju po svojem eksistencialnem nasprotju postane neke vrste zenovski pisatelj. V zgodbi mala lulu, ki predstavlja preplet psihoanalitičnih refleksij o ljubezni in nočnih sanjarij človeka, ki je prisiljen spati na klopci v parku, smo priča mozaiku zgodb, ki jih sestavlja govor neke nezavedne želje, podkrepljen z dolgimi stavki ter s popolno odsotnostjo velikih črk na začetku stavkov in imen: “... glede na to, da govori nezavedno, ki igra pomembno vlogo v registrih strasti, v pasivnem čakanju na umirajočo željo v nihanju užitka in bolesti, cela zadeva ne more biti nič sporadičnega, kot se reče, in je nekako skladna z željo.” V knjigi najbolj izstopa najdaljša in najbolj večplastna zgodba z naslovom Poskus, v katero so vključeni tudi življenjepisi in dela ustvarjalcev, kot so Jerzy Grotowski, Olga Tokarczuk, Doris Lessing, Simone Weil, Michel Houellebecq in Dejan Koban, v njej pa najdemo tudi zanimiva razmišljanja o ustroju ideološkega aparata krščanske cerkve in pisma državljanke Slonokoščene obale, ki zaradi smrtonosne bolezni prosi za denar. V Povsem preprosti zgodbi, ki se nahaja na koncu knjige, pa se Osojnik vrne k analizi nezavedne želje in gonov ter se osredotoči na postavljanje vzporednic med nesrečno ljubeznijo in pisanjem: “Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.” Ali je knjiga Iztoka Osojnika Nenavadne zgodbe Dona Jesusa Falcaa avtobiografski zapis ali izmišljena konstrukcija, je nenazadnje obrobnega pomena, prav tako spraševanje o tem, kdo je pravzaprav famozni Jesus Falcao, saj kot pove v zaključni besedi avtor sam, mita ne velja mešati s fabulo, čeprav je v pričujočih zgodbah zaradi prelivanja enega v drugo težko določiti, kje se eden konča in kje se začne druga ...
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili monodramo Shakespeare – gre za avtorski projekt Sebastiana Cavazze, za priredbo besedila Shakespearovi zlobneži, ki si ga je britanski igralec Steven Berkoff zamislil leta 1998. Zakaj Berkoff? Avtor uprizoritvene zamisli in priredbe, prevajalec in igralec Sebastian Cavazza pove, da se je z njegovo dramatiko, z njegovim načinom "teatra u fris" srečal na začetku 90-ih in ga je že kar nekaj časa vznemirjal njegov žanr, njegov pristop, njegovo dojemanje gledališča, ki temelji na igralskem métieru. Igro so prvič uprizorili na silvestrovo, premiero pa si je ogledala Staša Grahek. Shakespeare's Villains, 1998 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 7. januar 2023 Avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil in igralec Sebastian Cavazza Dramaturginja Eva Mahkovic Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Marimbistka Aleksandra Šuklar Izdelovalec lobanj Žiga Lebar Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/shakespeare/#gallery-1518-1
NAPOVED: Dimitrije Kokanov je sedemintridesetletni srbski dramatik in dramaturg in prav zdaj si lahko kar dve njegovi igri ogledamo na slovenskih odrih: v SNG Nova Gorica dramo Nenadoma, reka, od sinoči naprej pa v ljubljanski Cukrarni uprizoritev Gibanje s sporeda ljubljanske Male Drame v prevodu Aleksandre Rekar in v režiji mladega režiserja Juša Zidarja. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, koreografinja Bojana Robinson, scenograf Branko Hojnik. Na sinočnji predstavi je bila Tadeja Krečič Prva slovenska uprizoritev Premiera v Cukrarni: 5. 1. 2023 Prevajalka Aleksandra Rekar Režiser Juš Zidar Dramaturginja Eva Kraševec Koreografinja Bojana Robinson Scenograf Branko Hojnik Kostumograf Matjaž Plošinjak Avtor videa Atej Tutta Oblikovalec zvoka Jurij Alič Oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski Lektor Arko V uprizoritvi je uporabljena glasba zasedbe SBO. Igrajo Polona Juh Nejc Cijan Garlatti Benjamin Krnetić
Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem koncertnem klavirju, ki je zdelan, zaprašen in v pozabo potopljen tičal v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler ga med pripravami na uprizoritev neke radijske igre ni odkril skladatelj Gregor Strniša. Znamka Bösendorfer, model Grand Piano 225 s subkontra F, je pričala o njegovi ekskluzivnosti, saj gre za poseben model z razširjenim naborom tipk, zaradi katerih, kot v filmu pove eden od sogovornikov, zna ta klavir v določenih legah zazveneti bolj veličastno, »wagnerjansko«. O poreklu klavirja mu nihče na radiu ni znal povedati nič gotovega. Veličastna speča zver s črno-belimi tipkami je tako pritegnila Strniševo radovednost, da se je najprej zakopal v klavir, da bi našel njegovo serijsko številko, in potem še v arhive. Nazadnje je odkril, da je klavir leta 1937 kupil veliki predvojni industrialec Rado Hribar. Zgodbo o Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji poznamo iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, zdaj pa jo, po ovinku, dopolnjuje še Miha Vipotnik, ki je šel po Strniševih sledeh in pripoved o pozabljenem radijskem klavirju na zelo samosvoj, izviren način rekonstruiral še v filmu. Pošvedrani klavir ni klasičen dokumentarec, kjer bi v ospredje silila informativna funkcija, ampak je polnokrvno avtorsko delo enega najvidnejših domačih intermedijskih umetnikov, akademskega slikarja in videasta Mihe Vipotnika, ki se je filma lotil na precej eksperimentalen način. Pripoved je kompleksna in prepleta različne narativne niti, mešata se resničnost in fikcija, dokumentarni, igrani in animirani deli, v brezšivno celoto je zmontirano slikovno in video gradivo iz različnih vetrov in časovnih slojev, izmenjavajo se subjektivni in objektivni pogledi na obravnavano temo. Podobno kompleksna je tudi zvočna slika, dirigent, ki vse to raznoliko gradivo poveže v koherentno kompozicijo, pa je stripar Ciril Horjak alias dr. Horowitz, ki v kontaktni radijski oddaji v vlogi samega sebe s pomočjo svojih poslušalcev raziskuje, nadgrajuje in sproti izrisuje zamolčano zgodovino inštrumenta. Ciril Horjak se izkaže s tako naravno filmsko (pa tudi radijsko) prezenco, da bi bilo prav škoda, če ga ne bi še kdaj srečali na velikem platnu. Kljub svoji zapleteni, večplastni strukturi ima film, še zlasti v prvem delu, zelo lahkoten, igriv ton, ki postopoma dobiva temačnejši zven. Gledalec, ki ne pozna ozadja zgodbe, bo sicer težko ujel vse pomenske odtenke in povezal vse zgodbene niti, ki jih je avtor zavozlal okrog nesrečnega klavirja, saj je teh preprosto preveč, da bi jih v celoti doumeli že ob prvem ogledu. A to nima bistvenega vpliva na estetski užitek, ki ga film ponuja. Vipotnikov »vanta črn« klavir iz Studia 1 je črna luknja, ki zgosti čas, črvina, skozi katero zdrknemo po dramatični zgodovini 20. stoletja, njegov film pa sodobna, sveža in dinamična interpretacija dokumentarne forme.
Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu? Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje. V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov. A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja. Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.
Piše: Aljaž Krivec Bere: Igor Velše Kolumnist, pisatelj, računalnikar, scenarist in režiser Miha Mazzini je delo Osebno zastavil kot nekakšen hibrid aktualnega in zazrtega v preteklost. Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize ter obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov ter leta 2015 v romanu Otroštvo. Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko, znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah. Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico. Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet s dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom, se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Na ta način je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim. Iz povedanega je bržkone že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem oziru preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju poante, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako zaustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanja spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč. Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje zaključkov. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem oziru je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno poanto pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj. Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo in pogojno rečeno odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije. Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti njegove kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.
Piše: Ana Hancock Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka. Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto. Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi. Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …« Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Piše: Tonja Jelen Bere: Jasna Rodošek Pesnica, pisateljica, pravljičarka, literarna kritičarka, esejistka in filozofinja Marija Švajncer je v romanu Iskanje ljubezni prikazala vse tisto, kar lahko spremljamo v njeni poeziji in esejih. To je predvsem poanta, da je vredno upati in verjeti v dobro. Analitično-sintetična pripoved z liričnimi vnosi mozaično prikazuje celostno sliko protagonistke. To sicer ni klasičen ljubezenski roman, ki bi žanrsko zapletal ljubezen s poraženci in zmagovalcema. Je mnogo več, je temeljit razmislek, filozofska razprava o ljubezni z veliko humorja in rahle ironije. Delo prikazuje ljubezen v različnih odtenkih. Postavlja vprašanja o ljubezni sami in kaže, da je ljubezen oziroma neljubezen lahko podstat vsemu. A Marija Švajncer svoje junakinje kljub vsem njenim drobnim zapletom in zmagam nikoli ne idealizira. Razkraja jo v njenih mislih in telesu, jo raztelesi zaradi bolezni in skorajda razblini zaradi destruktivnosti. A nenehno jo sestavlja na novo; prav ta spretnost je ena od največjih odlik romana. Junakinjina življenjska zgodba se ves čas prepleta z zgodovinskimi okoliščinami, vse to pa pisateljica odlično prepleta z značaji likov in likinj. Dogodke v zgodbi preiskuje vzročno-posledično in jih umešča na humorno tragičen način. Tudi posamezni komentarji, na primer o vedenju ljudi na kulturnih prireditvah in nenehnem pitju iz bidonov, delujejo kot spretni feljtonski drobci. Vse ima namreč svoje bistvo in vse je mogoče pojasniti. Vendar – kaj pa ljubezen? Avtorica spretno operira z znanjem s področja filozofije, vendar njena protagonistka same ljubezni in njenih vzrokov in nevzrokov ne zmore najti in si jih pojasniti. Kaj šele vedno uresničiti. Čeprav tematika ni lahkotna, potek zgodbe ne vodi v patos ali samopomilovanje. Niti takrat, ko se zazdi, da se protagonistka že skorajda nagiba v usodno odločitev, vendar le zasijejo novi smisli. To je roman, iz katerega vejejo predvsem upanje, milina in modrost. Predvsem pa – protagonistka je vedno na strani pogumnih, četudi se mora postavljati po robu močnejšim. Poleg tega avtorica daje vedeti, da ljubezen lahko podarijo tudi mačka, pozdrav neznanca ali neznanke in topli pogledi. Ljubezen ni samo erotika, ta je samo del ljubezni. In to romanu daje še več teže in modrosti, tako značilne za literarna dela Marije Švajncer. Roman Iskanje ljubezni nas sooča tudi s pomembnimi spoznanji o uveljavljanju ženske v službi in v svetu znanosti. Videti je, da je bil svet patriarhata z vseh vidikov vedno močan in nenaklonjen ženski. Posebej pretresljiva sta mačizem in nasilje. Poskus polaščanja tudi otroškega, dekličinega telesa je avtorica boleče upovedila v popolnoma neposrednem jeziku in naturalističnem prikazu. To je pomembno za premislek o tem, kakšne rane prinašajo taki odnosi, ki so še kako vplivni tudi v poznejšem, odraslem življenju. Kaj šele toksični in hladni odnosi znotraj družin! Ne nazadnje roman temelji na gradnikih o ljubezni oziroma neljubezni. Skratka Iskanje ljubezni Marije Švajncer je roman, ki kaže življenje na različnih ravneh in ponuja veliko snovi za razmislek in odgovorov. Te je mogoče najti, če življenje predvsem živiš in ne zanemariš čustev in razuma.
Belgijski režiserski par Felix van Goreningen in Charlotte Vandermeersch je skoraj dve uri in pol dolgo gorsko sago o dveh dolgoletnih prijateljih zasnoval po knjižni uspešnici italijanskega avtorja Paola Cognettija iz leta 2016. V središču pripovedi je tiste vrste prijateljstvo, ki se, ko se enkrat splete, ohrani ne glede na količino skupaj preživetega časa ali različne življenjske poti. Film Osem gora ocenjuje Petra Meterc.
Italijanski režiser Emanuele Crialese v svojem filmu Neskončnost, ki si ga lahko ogledate v Cankarjevem domu v Ljubljani, razmišlja zunaj okvirov samoumevnega in z biologijo dodeljenega spola. Režiser je bil rojen kot deklica, pozneje je spremenil spol in postal moški. Oceno filma je pripravil Urban Tarman.
V Kinodvoru se je v okviru programa Kinobalon zavrtela animacija Faraon, divjak in princesa francoskega animatorja Michela Ocelota. Film, namenjen starejšim od 8 let, si je ogledala Gaja Pöschl.
Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Jure Franko Obsežno delo teologa, zdravnika, politika in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija Na poti iskanja vsebuje poljudne filozofske in teološke razmisleke o razumevanju sveta, sočloveka in samega sebe ter o iskanju smisla življenja. Razdeljeno je na šest poglavij, v njih pa so med drugim članki, ki jih je pisal že v sedemdesetih letih in jih je zdaj dopolnil. Po Cukjatijevem prepričanju je človek nenehno na poti iskanja. Prvo, kar išče, je drugi, je sočlovek, za to pa sta potrebna iskrena odprtost in dialog, ki omogoča pristen človeški stik, ki pa je ponavadi obremenjen s predsodki. Avtor se osredotoča na zakonsko ljubezen kot zakrament, v katerem se morata uveljaviti odmiranje sebičnosti in odpiranje srca, ki raste na skupnih temeljih oziroma interesih. Družina se izogne propadanju, le če se ne zapira, ampak komunicira z okoljem. Prava ljubezen je nesebičen dar, ki nosi v sebi zakonitost večnosti; s krepitvijo zaupanja ne zasužnjuje, marveč osvobaja. V poglavju Ko človek išče sebe Cukjati poudarja, da vsak človek v svojih globinah skriva svetlo in temno stran. Priznati svojo temno stran je za človeka najtežji korak v psihoterapevtskem procesu osebnega zorenja – pri tem avtor navaja Junga; v pastoralnem jeziku pa je srečanje z lastnim zlom klic k priznanju in spreobrnjenju. Kar se tiče spolnosti, se avtor slikovito izraža, češ da spolnost ne sodi v nebo in ne v pekel, ampak na zemljo. Spolnost je po njegovem moralno slabo dejanje le takrat, če nasprotuje načelu nesebične ljubezni. Cukjati ugotavlja, da je evropska misel razdelila človeka na dve počeli, na dušo in telo, zavrnila pa je duhovno počelo. Psihologija namreč spet odkriva, da človek ni le individualno in socialno bitje, ampak tudi religiozno, da človek ni le komunikacija s sočlovekom, ampak tudi s transcendenco. Človek je tridimenzionalno bitje: biološko, duševno in duhovno. Če zanemari eno od teh, degenerira. Sodobni človek je človek trpljenja in notranje stiske, ker ga bolj kot kdajkoli preganja občutek nesmisla. Ob tem pa Cukjati navaja Viktorja Frankla, ki trdi, da ima vsako človekovo trpljenje vendarle svoj smisel in pomen. Človek je zaradi preobilice informacij in številnih podob medijske industrije zbegan in nevrotično nemiren, ne prisluhne pa klicu svoje vesti. Po avtorjevem prepričanju najglobje stiske in konflikte razrešuje dialog z Bogom, ki pripomore k duševni uravnovešenosti. In kaj je človek, se sprašuje Cukjati? Človek je človek, kolikor sebe presega, transcendira in se ravna po treh zakonih življenja: živeti za druge, biti usmerjen v prihodnost in slediti zahtevam svoje vesti. Če je prvi del knjige posvečen vsakdanji izkušnji človeka in njegovi religiozni praksi, nam zadnji, manjši del nudi pogled v odnos znanosti do religije. Psihologija, pravi Cukjati, odkriva prepletenost vseh dimenzij človeka – biološke, psihološke in duhovne – in da človek ni le individualno, ampak tudi družbeno in religiozno bitje. Avtor ugotavlja, da je stari Freud svoje prvotne teze, da je religija otroška faza v evoluciji človeštva, kolektivna nevroza in sad Ojdipovega kompleksa, prerasel in da je v globinah svojega srca začutil nadprostorske in nadčasovne dimenzije svojega bitja. Cukjati poudarja, da je v središču novodobne eksistencialne filozofije in psihologije vprašanje o smislu bivanja. Frankl je v svoji logoterapiji izhajal iz Freuda, vendar v podzavesti ni videl le nagonskosti, ampak tudi duhovnost, in ni videl kolektivnih arhetipov kot Jung. Izhajal je iz analize eksistence in v logosu spoznal vključevanje smisla kot nekaj specifično človeškega. Naloga vseh eksistencialnih smeri psihologije je, po mnenju avtorja, pomagati najti smiselnost in polnost življenja in privesti človeka do odgovornega odnosa do življenja. Cukjati je ob tem kritičen do Cerkve in opozarja, da bo našla skupen jezik z novejšimi smermi psihoanalize in psihoterapije, le če bo pogosteje poudarjala vrednost in potrebo po zreli individualni vesti ter se izogibala slepemu vsiljevanju apriornega kataloga dobrih in grešnih dejanj, človeka pa postavila pred eksistencialno resnico in mu pomagala, da se odpre Bogu in ljudem, ter ga spodbudila, da se nauči svobodno in zrelo odločati med dobrim in zlom. Ob zaključku knjige pa je polemičen še do homoseksualnosti in teorij spolov ter se v dialogu različnih nazorov zavzema le za pogovor na podlagi znanstveno dokazljivih dejstev. Čeprav knjiga Franceta Cukjatija Na poti iskanja na prvi pogled ni konsistentna in je razpršenost člankov moteča, omogoča najširšemu krogu bralcev uvid in premislek o bivanjskih resnicah in medsebojnih odnosih.
Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni. Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“ In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod. Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo. Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi. Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.
Piše: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman Nobelova nagrajenka Sigrid Undset je z biografskim romanom Katarina Sienska izrisala izjemen portret o krščanski svetnici, ki naj bi s svojo močjo in umom premikala meje tako v dobroti kot milosti. Čeprav v današnjem času govorimo o odpiranju meja in svobodi ženske, ob tem pozabljamo na nekoč vplivne zgodovinske posameznice. Kakšna je bila njihova pot, sicer prežeta s poniževanjem in zatiranjem, je seveda drugi vidik. Ena od teh je zagotovo sveta Katarina Sienska, ki je živela med letoma 1347 in 1380. Biografski roman Katarina Sienska sicer ne vsebuje resnega kritičnega ali dvomljivega pogleda v življenje vidne dominikanke tretjega reda, kar pa ne preseneča, saj se je temu redu kot laikinja pridružila tudi Sigrid Undset, še prej pa je stopila v Katoliško cerkev. Hagiografija je napisana natančno, v celoti jo je mogoče brati kot kratko zgodovino tistega časa in kot zasebno življenje predstavljene svetnice. Tudi prevajalka Marija Zlatnar Moe uporablja izbrano besedišče, skladenjska struktura je sestavljena premišljeno in s posebnim občutkom. Nekateri pasusi so popolni fakti, po drugi strani pa so citati Katarine Sienske tehtne poetične modrosti. Življenje v Italiji in tudi drugod Evropi je bilo v tistem času polno nemirov, obenem nam skorajda poetičen prevod kaže odnose v posameznih mestih in družinah. Zlasti gospodarske razmere so vplivale na družino barvarjev Benincasa, v kateri je bila rojena Katarina. Avtorica prav zato na začetku portretnega romana poudarja obravnavanje ženske in njenih vlog v krščanstvu. Gre za pomemben razmislek o pomenu ženske in device Marije, pri čemer ne gre spregledati slabšega razumevanja latinskega jezika cerkvenih dostojanstvenikov. Prav to je najverjetneje vplivalo na večje podrejanje in zatiranje žensk na splošno in tudi na različne dovtipe in opazke, ki so še danes resne grožnje ženskam. Lahko rečem, da zlasti začetek romana prikrito govori o problematiki feminizma in pomembni vlogi žensk v krščanski verski skupnosti. Avtorica slikovito opisuje baje nadnaravno lepoto Katarine iz Siene. Pozorna je tudi na odnos njenih staršev do nje, pri čemer ji ne umanjka kritičnosti in opravičil. Lepotica je bila namreč materina in očetova ljubljenka. Njene trdne odločitve o zavezanosti Bogu nista odobravala niti je nista razumela, čeprav sta veljala za dobra kristjana. Katarina se je s sestro dvojčico Giovanno, ki je kmalu po rojstvu umrla, rodila kot triindvajseti otrok. Vse predstavljeno poraja nekaj dvomov, zlasti o pisanju ali nepismenosti dominikanke Katarine in vseh njenih čudežev. Katarina Sienska naj bi namreč kar nenadoma postala pismena in od takrat naj ne bi več narekovala drugim. A ne glede na to, ali je pisala sama ali narekovala, je veljala za izjemno filozofinjo, njeni razmisleki in pričevanja so globoki in kažejo na izjemen um. V prispodobi o pomaranči, na primer, ob nasprotju med grenko lupino in sladko notranjostjo primerja tuzemskost in onstranstvo. Tu in tam se v biografiji pojavljajo krajše zastranitve, a so preveč neotipljive in nepojasnjene. Kljub temu pa Sigrid Undset pojasnjuje takratno dojemanje in nepoznavanje ved o človeku in ga opravičuje. Zdi se, da delo niha med zgodovinskimi dejstvi in označevanjem osrednje protagonistke. Zasnova virov za ta roman je njen učenec in spovednik Raimondo Capuanski, veliko iz njenega otroštva pa mu je povedala njena mati Lapa. Hagiografija Katarina Sienska prikazuje življenje posameznice in razmer v Evropi v 14. stoletju. Videti je, da je obravnavana svetnica pomembno vplivala na odločitve takratne politike, obenem pa je bila vidna teologinja in filozofinja. Delo predstavlja svetničino življenje na podlagi zgodovinskih dejstev ter z veliko globine in poetike. Hkrati pa Sigrid Undset spaja realno življenje z duhovnim videnjem ter ga preslikava v razmišljanje drugih svetnikov, ki jih izjemno ceni. Pri tem umanjkajo drobci kritičnosti, s katerimi bi bil portret lahko bolj otipljiv.
Piše: Nada Breznik Bere: Lidija Hartman Romani, ki iz časovne distance govorijo o obdobju druge svetovne vojne in po njej, si zaslužijo vso pozornost. Takšen je tudi roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. To je pripoved o tem, kako je bilo živeti in preživeti v Ljubljani, ko so jo italijanski okupatorji obdali z bodečo žico; kako so skušali zatreti odkrit ali prikrit odpor Ljubljančanov in kako so na drugi strani delovali nosilci tega odpora. Avtor pri tem dokumentarno natančno in slikovito predstavlja osrednje prizorišče dogajanja: zgornjo in spodnjo Šiško z vsem, kar je tam bilo: tovorno železniško postajo, Centralno vinarno in kinom Šiška na Frankopanski, pivovarno Union, tovarno čevljev Kessler, hotelom Bellevue, gostilno Pri kamniti mizi in predvsem z gradom Jama s parkom, bajerjem in vrtnarijo, gradom z bogato zgodovino, o kateri je pisal tudi Valvasor, gradom, ki so ga obnovile in dozidale nune ter v njem ustanovile dekliško šolo z internatom. Tako je Lado Kralj zgodbo svojega romana vpel v trden okvir. Znotraj njega pa vre od dogajanja. Pravzaprav zgodba ni le ena, vzporedno ali prepletajoče se poteka več zgodb. Protagonisti prihajajo iz vseh slojev, njihovo življenje obvladujeta ali boj za golo preživetje ali boj za osvoboditev, medtem ko okupator na drugi strani izvaja genocid nad prebivalstvom in si poskuša kar najbolje postlati. V zgodbah romana se Lado Kralj prav virtuozno poigrava z ironijo in humornostjo, ki dajeta bralcu varljiv občutek brezbrižne lahkotnosti. Posmehljiva ost postane proti koncu romana trpka, usmerjena proti nerazumnim in škodljivim odločitvam povojnih oblastnikov, od katerih je Ivan pričakoval veliko, a so z nekaterimi stihijskimi ukrepi rušili in uničevali tudi tisto, kar je bilo vitalnega pomena za prebivalstvo. Grad Jama je skrivno prizorišče ljubezenske zgodbe vosovskega kurirja Ivana in lepe gojenke šole Eve Verdonik z Jezerskega. Glavni protagonist je iznajdljiv, radoveden, samostojen in samoiniciativen najstnik, ki kmalu dojame, da se mora strogo podrejati ukazom in načrtom poveljstva VOS in svojega zaščitnika, ki odrejata likvidacije pomembnih posameznikov, nasprotnikov odpora ali sodelavcev okupatorja. Grajski vrtovi in bajer, kjer so se poleti kopali, pozimi pa drsali, ter gostilna Pri kamniti mizi so bili zbirališča mladih, ki se tudi v vojnem času niso odrekli druženju in zabavam, vse dokler jih v to niso prisilile racije. Šele takrat je Ivan dojel, kako resna je bila prepoved zbiranja več kot desetih oseb, kako priročen izgovor je to bil, da so vse zajete, starejše od petnajstih let, ocenjeno kar na pamet, odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ali Rab, kjer jih je pogosto čakala smrt. „Ne bom se več drsal na bajerju“ si je kasneje ponavljal Ivan, prepaden od spoznanja, kako močno je ogrozil sebe in Evo, ker sta se tam dobivala. Ivanovo poznejšo življenjsko pot je delno začrtala njegova vloga kurirja, saj je po kapitulaciji Italije odšel v partizane, postal eden od komandantov ljubljanske brigade in 9. maja 1945 skupaj s hercegovsko divizijo vkorakal v osvobojeno mesto. Toda tukaj se njegova vojaška kariera, kljub drugačnim pričakovanjem, konča, po vojni so mu bile dodeljene manj pomembne, birokratske naloge. Varnostno-obveščevalna služba je bila razpuščena in Ivan, nekdanji vosovec, ki je branil Osvobodilno fronto in Partijo, žalostno ugotavlja: „Partija je huda mama: lahko te kaznuje, ker je nisi ubogal, lahko pa te tudi odrine, ker te nima več rada.“ Sprašuje se, ali je najbolj srečen trenutek svojega življenja doživel na dan osvoboditve Ljubljane, ko so mu solze sreče lile po licih med korakanjem pod vihrajočimi zastavami skozi navdušeno množico meščanov. Ne, Ivan globoko v sebi ve, da bo najbolj srečen takrat, ko bo ljubljeno Evo spet stisnil v objem.
V Slovenskem mladinskem gledališču so uprizorili najnovejše delo Simone Semenič: žbam!, nastalo prav za to uprizoritev, ki jo režijsko podpisuje Vito Taufer. V uspešnih igri v igri, premenah vlog in identitet ter spektakelskiih značilnostih uprizoritve je kot dramaturg sodeloval Emil Filipčič, vsi ti elementi pa so omogočili učinkovito posredovanje najbolj resnih tematik današnjega prostora in časa, razpetih med energetsko krizo in spolno nasilje. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, www.mladinsko.si, izsek
Ruski dramatik Ivan Viripajev sodi med najbolj zanimive sodobne ruske dramatike, ki ga veliko igrajo povsod po svetu. Tudi v Mestnem gledališču so že uprizorili več njegovih iger (Kisik, Iluzije, Pijani) – tokrat pa so na mali sceni premierno odigrali njegovo leta 2015 napisano igro Neznosno dolgi objemi. Prevedla jo je Tatjana Stanič, režiral pa Dorian Šilec Petek; ta o besedilu med drugim pove, da govori, "kako nemogoče oziroma na meji z nemogočim, radikalno in boleče je soočenje ravno s tem, za kar mislimo, da je res, in kako nezmožni in nepripravljeni smo sprejeti možnost tega, da obstaja drugačen način sobivanja, drugačen način bližine, drugačen način odnosa…" Premiero si je ogledala Staša Grahek. Unerträglich lange Umarmung, 2015 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 16. december 2022 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Tina Bonča Avtorja glasbe Laren Polič Zdravič In Luka Ipavec Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka lektorja Lara Jerkovič Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Klara Kuk k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznosno-dolgi-objemi/
Neveljaven email naslov