Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Mihael Kozjek
Za radožive je bil kar pravšnji naslov včerajšnjega koncerta Orkestra Slovenske filharmonije, ki se je na 5. abonmajskem koncertu cikla FKK (Filharmonični klasični koncerti) predstavil s programom pretežno ameriške glasbe prve polovice 20. stoletja. Uvodna, s španskim koloritom prežeta Norčkova jutranjica Maurica Ravela, ki ga s preostalima skladateljema na sporedu lahko le bežno povežemo, je izzvenela kot nekakšno ogrevanje za visokooktansko nadaljevanje koncertnega večera.
Tega so napolnile privlačne melodije, ki sta jih Leonard Bernstein in George Gershwin mojstrsko vtkala v umetniško tehtne, večplastne, izvajalsko zahtevne partiture. Tokratni gostujoči dirigent Britanec Wayne Marshall je izjemen muzik in improvizator, kar je dokazal kot solist in dirigent v Gershwinovih Rapsodiji v modrem in Drugi rapsodiji za klavir in orkester. Že tako navdahnjenima, sočnima izvedbama je s pianistično igro v impresivnih kadencah improvizacijskega značaja podal briljanten predznak.
Karizmatični Marshall je s svojo energijo »okužil« glasbenike Orkestra Slovenske filharmonije, ki so se mu v vsej muzikantski razposajenosti rade volje pridružili. Igra orkestra je bila čvrsta, homogena. Posamični solisti – še zlasti trobilci in pihalci (izjemna trobentač Tibor Kerekeš in klarinetist Massimiliano Miani) – so bili tokrat res odlični, tako v že omenjenih delih, kot tudi v Bernsteinovih Treh plesnih variacijah za orkester Fancy Free in sklepni Gershwinovi simfonični sliki Porgy in Bess v priredbi Roberta Russella Bennetta. Nadvse homogena je bila tudi igra godal pod vodstvom koncertnega mojstra Mirana Kolbla.
Za piko na i koncertnemu večeru je poskrbela lepo napolnjena Gallusova dvorana. Bolj poredko se zgodi, da poslušalci orkester in glasbene goste na filharmoničnih abonmajskih koncertih nagradijo s stoječimi ovacijami. Tokrat so jih, in to povsem zasluženo.
Piše: Mihael Kozjek
Za radožive je bil kar pravšnji naslov včerajšnjega koncerta Orkestra Slovenske filharmonije, ki se je na 5. abonmajskem koncertu cikla FKK (Filharmonični klasični koncerti) predstavil s programom pretežno ameriške glasbe prve polovice 20. stoletja. Uvodna, s španskim koloritom prežeta Norčkova jutranjica Maurica Ravela, ki ga s preostalima skladateljema na sporedu lahko le bežno povežemo, je izzvenela kot nekakšno ogrevanje za visokooktansko nadaljevanje koncertnega večera.
Tega so napolnile privlačne melodije, ki sta jih Leonard Bernstein in George Gershwin mojstrsko vtkala v umetniško tehtne, večplastne, izvajalsko zahtevne partiture. Tokratni gostujoči dirigent Britanec Wayne Marshall je izjemen muzik in improvizator, kar je dokazal kot solist in dirigent v Gershwinovih Rapsodiji v modrem in Drugi rapsodiji za klavir in orkester. Že tako navdahnjenima, sočnima izvedbama je s pianistično igro v impresivnih kadencah improvizacijskega značaja podal briljanten predznak.
Karizmatični Marshall je s svojo energijo »okužil« glasbenike Orkestra Slovenske filharmonije, ki so se mu v vsej muzikantski razposajenosti rade volje pridružili. Igra orkestra je bila čvrsta, homogena. Posamični solisti – še zlasti trobilci in pihalci (izjemna trobentač Tibor Kerekeš in klarinetist Massimiliano Miani) – so bili tokrat res odlični, tako v že omenjenih delih, kot tudi v Bernsteinovih Treh plesnih variacijah za orkester Fancy Free in sklepni Gershwinovi simfonični sliki Porgy in Bess v priredbi Roberta Russella Bennetta. Nadvse homogena je bila tudi igra godal pod vodstvom koncertnega mojstra Mirana Kolbla.
Za piko na i koncertnemu večeru je poskrbela lepo napolnjena Gallusova dvorana. Bolj poredko se zgodi, da poslušalci orkester in glasbene goste na filharmoničnih abonmajskih koncertih nagradijo s stoječimi ovacijami. Tokrat so jih, in to povsem zasluženo.
Piše: Iztok Ilich Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Predstavitve življenja in dela Luize Pesjakove v slovenskih literarnozgodovinskih pregledih in drugi referenčni literaturi so si po skromnem obsegu in ponavljanju ugotovitev precej podobne. Sodobniki so jo upoštevali in spodbujali, poznejši literarni zgodovinarji pa ji večinoma niso bili naklonjeni. Anton Slodnjak, na primer, je njeno pisanje označil za poučno retoriko in vsebinsko prazno leporečenje. Toda po drugi znanstveni monografiji literarne zgodovinarke Urške Perenič Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja, ki je izšla tri leta po znanstvenokritični izdaji prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik iste avtorice, se bo ocena pomena njenega nedopustni pozabi izročenega dela, kolikor se že ni, morala spremeniti. Luiza Crobath, pri dvaindvajsetih letih poročena Pesjak, je bila v očetovi odvetniški pisarni deležna pouka in prijateljstva samega Franceta Prešerna. Vztrajna raziskovalka njene literarne zapuščine Urška Perenič je v svoji novi knjigi postavila v središče zanimanja enega najboljših segmentov njenega pesnjenja: pesmi, s katerimi je Luiza, kot poudarja Urška Perenič, »na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.« To bero avtorica imenuje »šopek krasnóvonjavih vijolic poezije, ki tako po izrazu kot po duhu pripadajo literarnemu bidermajerju«. Ob tem se sprašuje: »Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to«, ko je »pred očmi nosil(a) Strojevo bidermajersko oljno podobo rosno mlade Crobathove dame v prelepi beli obleki z bidermajersko urejeno pričesko«. In je mogoče, da »literarna zgodovina do danes ni zaznala prijetnega vonja vijolic /…/, ki so se razbohotile v dobi, ko se je že dovolj izkristaliziralo moderno občutenje otroštva in uveljavilo spoznanje, da otroci niso pomanjšani, majhni odrasli ...?« Urška Perenič odgovarja, da pesmi Pesjakove, nespregledljivo zaznamovane s specifiko slovenskih okoliščin »niso kak nebogljen potaknjenec, ampak zelo zavestna, izdelana in pristna inačica slovenskega (otroškega) literarnega bidermajerja«. Avtorica v nadaljevanju obširno obravnava različne vidike bidermajerskega videnja in urejanja življenja. Med drugim ugotavlja, da Pesjakova tej v slovenski literarni vedi splošno nesprejeti oznaki za srednjeevropski meščanski umetnostni slog pripada bolj kot druga literarna peresa njenega časa. Je pa ta slog z nekaj zamude pri nas lahko »vzniknil šele tedaj, ko so bili zanj ustvarjeni socialno-ekonomski pogoji«. K tej temi se je avtorica znova vrnila v sklepnem poglavju knjige. Luizino ustvarjalno pot naklonjeno spremlja v vseh obdobjih, od nemških začetkov do odločnega prestopa v slovenski jezik, v katerem je prepoznala lepoto in milino. »Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture«. Slovenščino je dala učiti tudi svoje hčere, vendar je sama še naprej hkrati pesnila v nemščini. Tako so se številne pesmi ohranile v obeh jezikih, ne da bi bilo vedno jasno, katera različica je bila prva. Luiza Pesjakova je svojo pripadnost slovenstvu v srednji dobi življenja poglabljala zlasti v sodelovanju z listom V(e)rtec in njegovim urednikom Ivanom Tomšičem. »Imela je srečo,« pripominja avtorica, »da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«. Vrhunec, kot še ugotavlja, je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice. Pesmi, urejene v tri razdelke – Obrazi iz prirode, Iz otročjega življenja in Srčni glasovi – so bile deležne pohvalnih ocen, založnik Milic pa je »lično tiskano in elegantno vezano knjigo slavnoznane pisateljice« ponujal kot posebej pripravno za mladino. Luiza Pesjakova je do Vijolic opravila pot od pisanja pesmi o svojih otrocih do pesmi za otroke in mladino. Urška Perenič temu razvoju, potem ko je prvo poglavje namenila pesničini biografiji, sledi v drugem poglavju, poezijo pa nato razvrsti v tri segmente. V umetniško najprepričljivejšem prvem, Narava, so zbrane jutranje in večerne pesmi, pesmi o letnih časih in pesmi o živalih, pri čemer narava nastopa v vlogi posrednice med človekom in Božjim stvarstvom. V drugi sklop, Družina, so uvrščeni žanrski prizori matere z otroki, podobe družinskega življenja in celo pesniške podobe mrtvih otrok. Pesmi v tretjem sklopu, Družba, pa je navdihnilo življenje med tihotnim domom in hrupnim svetom, igro in dolžnostjo. Barva cvetočih vijolic ne prevladuje le v opremi knjige in avtorica se nanjo ne sklicuje zgolj v besedilu, temveč si z njo pomaga tudi pri različnih poudarkih, na primer v naslovih poglavij in razdelkov ter v citatih in odlomkih – kot bi bila priča prizorom, ki jih slika. Na primer: »Vidim jo, kako sedi ob pisni mizi pri oknu …« Ali: »Vidim jo, kako se spušča po stopnicah Lukmanove hiše in hiti vzdolž šolskega vrta …« Dokler se nazadnje ne poslovi s prizorom: »Na Križevniški ulici so odprta vsa okna in vrata in na mizici z ogledalom leži posušen šopek vijolic.«
Piše: Silvija Žnidar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Billy Collins, eden izmed najbolj priljubljenih ameriških pesnikov, ni nikoli poskušal skrivati svoje naklonjenosti oziroma zavezanosti otroškemu pogledu na svet. Njegova pesniška vizija je polna podob, slik, inscenacij in popisov raznoraznih komponent stvarnosti. Opazuje jih skozi prizmo osuplega, radovednega, čudečega se pogleda, ki v resne globine pronica skozi opne humorja. Za Collinsa je poezija način upočasnitve časa, je sredstvo, s katerim portretira človeško in nečloveško realnost v vseh njenih posamičnih pojavih, pri čemer si tudi najbolj vsakdanji, najbolj neopazni zaslužijo umetniško motrenje, izostritev v toku minevanja. Collinsove pesmi v zbirki Dan, namenjen kitom, prevedla jo je Miriam Drev, na površju delujejo skorajda preprosto in jasno, kot da je vse podano na dlani. Pesnik zaupa v red, urejenost govorice, ki jo proizvaja, stremi k osmislitvi vzorcev, ki jih zaznava, upira se razdiralnosti, kaosu: »Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?« V knjigi Dan, namenjen kitom torej ne bomo obtičali pred eksperimentalnim jezikom, neobičajno sintakso, pomensko zatemnjenostjo, hitrimi premenami pesniških registrov in podobja, poetični prijemi so rahli in subtilni. Collins pravzaprav stavi na lirično pripovednost, prefinjeno opisnost, na domala pogovorni, vedri ton pisanja. Fokus pesmi je pripet na individualen, konkreten dogodek, spomin ali dejanje iz pesnikovega življenja, na kak prizor, ki mu je bil priča, duhovito domislico … Osnova pisave so tako povsem vsakdanje reči in srečanja – z marsikom in marsičim –, ki pa se prelevijo v platformo za dodatne asociacije, pretresanje lastnega položaja, manjša in večja razodetja, drobne filozofije vseprisotne eksistence ter slavljenje ljubezni in sobivanja. Collinsove stvaritve v tem okviru črpajo poseben draž in dodano vrednost iz skorajda kalejdoskopskega, večperspektivičnega tolmačenja enega ali več fenomenov. Snov skrbno motri iz več gledišč, pri čemer zmoti samoumevna umeščenost subjekta v svet, sprašuje se, kaj sploh vemo o naravi stvari, o drugih bitjih, normalnost postavlja na glavo. Življenje in njegovi deležniki dobijo različne obraze in izraze, ali pa so postavljeni v domiselne kontekste: podoba Irske na zemljevidu postane radoživ zajček, opice, ki lupijo banane, sprožijo revolucijo v pesnikovem razmišljanju, omedlevanje tennesseejskih koz postane precej bolj kompleksno, udeležba na masaži je hkrati polna zadreg in razsvetljenj, ljubezen se zdi vsak dan drugačna. Prav tako Collinsova besedila v humornem tonu reflektirajo že ustvarjene umetnine, brišejo njihovo numinozno in resnobno držo, razkrivajo temeljno igrivost in zgodbenost za njimi. Marsikatera pesem zablesti v svoji anahronističnosti, v nenavadni neprisiljeni, spontani sopostavitvi motivov, subjektov iz različnih časovnic in kategorij. V eni pesmi se nanizajo Beatrix Potter, Cezanne in Zajček Dolgoušček, v drugi John Muir in Charlotte Brönte. Ne preostane drugega, kot da se vdamo coleridgevski »prostovoljni ukinitvi nejevere« in dopustimo, da bitnosti in situacije zažarijo v novi luči, v svoji unikatnosti. Ravno tu se nahaja ena izmed velikih vrlin poezije, namreč da v partikularnosti beleži različne odtenke, vidi raznotere potenciale, da v samem bivanju najde neštete čudeže in razgalja osupljiva naključja, ki razbijajo enostaven tok obstoja. Ali kot pravi Billy Collins: »Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«. Nič drugače ni v Dnevu, namenjenem kitom z naziranjem minevanja in smrti, ki se tukaj vztrajno pojavljata. Collins teh pojavov ne želi zapisati oteženi turobnosti, hkrati pa jima noče odreči resnosti, preizkuša različne izvirne in čuječe pristope k tema topikama. Svojo smrt si vizualizira s hudomušno lahkotnostjo, z vajo v ponižnosti in reduciranjem človeške objestnosti glede lastne mogočnosti, pokojne prijatelje pa priklicuje v spomin z občutljivo melanholijo, tenkočutnim uprizarjanjem izginjanja. Ob tem dokazuje, da je v pesmih o smrti prostor tudi za življenje: zaradi bližine smrti je življenje tako dragoceno, intenzivno. Dan, namenjen kitom morda ne izstopa iz avtorjevega opusa ali renovira njegove poetike, vendarle pa je Collinsu uspelo znova napisati »ljubezensko pismo« svetu. To je poezija, ki pripozna, da je vredno biti priča najbolj minornim dogodkom in prepoznati njihovo presežnost, da je vredno negovati vsako misel, ki se širi navzven, k drugim. Tu najdemo pesniški glas, ki se želi družiti z vsemi in z vsem ter se spontano spojiti z okoljem, ki nikoli ne zapada hromeči nostalgiji ali melanholiji, temveč radovedno opazuje, se odpira izkustvom.
V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so premierno uprizorili predstavo z naslovom Ikigai; gre za kolektivno avtorsko delo, vendar je koncept in scenarij zasnovala Varja Hrvatin, edina gledališka ustvarjalka pri nas, ki razvija in raziskuje gledališče v odnosu do virtualnega sveta. Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin Avtorji Varja Hrvatin, Maša Grošelj, Aljoša Koltak, Anja Romih, Lea Culetto, Jurij Smrke, Jure Anžiček, Sebastijan Geč, Živa Čebulj Scenografka in oblikovalka videa Anja Romih Kostumografka Lea Culetto Avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve Jure Anžiček Avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke Koreograf Sebastijan Geč Lektorica Živa Čebulj Igralca Maša Grošelj Aljoša Koltak Premiera 6. aprila 2023 Na fotografiji: Maša Grošelj, Aljoša Koltak Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Ocena filma Izvirni naslov: Jezdeca Režiser: Dominik Mencej Nastopajo: Timon Šturbej, Petja Labović, Anja Novak, Nikola Kojo, Peter Musevski Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Jezdeca je dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dominika Menceja, ki je pred devetimi leti s študentskim kratkim filmom Prespana pomlad na Festivalu slovenskega filma odnesel kar devet nagrad vesna. Zgodba Jezdecev se osredotoča na Tomaža in Antona, ki se po ogledu filma Goli v sedlu iz rodne Prlekije na predelanih Tomosovih mopedih odpravita v Ljubljano in nato naprej proti morju. Gre za klasičen film ceste, v katerem skozi spreminjajočo se krajino spremljamo spreminjanje junakov: njuno odraščanje. Na poti se jima najprej pridruži Ana, njuna vrstnica, ki je ugotovila, da samostansko življenje ni zanjo, in do katere fanta eden za drugim razvijeta romantična čustva. Nato srečajo še motorista Petra, v katerem Anton kljub prvotni sovražni nastrojenosti sčasoma najde nadomestek za očeta, ki ga nikoli ni spoznal. Mencej z režiserskimi prijemi in montažo zgodbo nadgradi z vpogledi v mentalni svet protagonistov, predvsem Tomaža, pri katerem globok vpliv katolicizma postopoma zamenjuje zaljubljenost. Film to predstavi s preskoki na spomine, na sanje in religiozne oziroma psihedelične vizije, ki se gladko vklopijo v splošno naracijo in tempo dogajanja. To je v omejenem obsegu podoben pristop, kot ga je ubral v Prespani pomladi, ki je sicer precej bolj eksperimentalen film, saj prikazuje duševno stanje najstnice v obdobju krize. Tukaj ta montažna tehnika omogoča dodaten vpogled v čustveno stanje junaka, ki nadgradi že tako odlično igro Timona Šturbeja. Navdušita tudi Petja Labović in Anja Novak, saj se trije mladi igralci povsem kosajo s prekaljenim srbskim zvezdnikom Nikolo Kojem. Jezdeca je film o odraščanju, a skozi zgodbo nagovarja tudi nekatera družbena vprašanja. Postavitev začetka dogajanja v Prlekijo na prelomu tisočletja ustvari nostalgični patos ter potencira razkorak med podeželskim okoljem vasi in urbano Ljubljano. Kljub temu obe lokaciji prikaže kot zaplankani in nerazumevajoči do junakov, nasprotje in odrešitev pa predstavlja sama cesta. S tem izpostavi, da je pečat, ki ga je na junakih pustilo okolje, mogoče tudi izbrisati, ali vsaj dovolj omiliti, da si lahko ti mladi ljudje vzpostavijo nova, neobremenjena življenja. Še en zanimiv vidik je močna prisotnost katoliške simbolike. Tako kot premiera filma se tudi dogajanje namreč začne v velikonočnem tednu in Tomaž na pot s seboj odnese žegen. Med scenami na vasi je jasno prikazana prepletenost verskih obredov z vsakdanjim življenjem, ko se fanta oddaljujeta od doma, pa je tudi Cerkev vse manj prisotna. Kljub temu ne izgine, saj vsako prelomnico zgodbe, ki nekako predstavlja obred prehoda, zaznamuje duhovnik ali kak verski simbol. Posledično religija in njena vloga v življenju v Jezdecih ni prikazana ne v negativni ne v pozitivni luči, temveč kot stvar osebne izbire. Kar je v razklanem slovenskem kulturnem prostoru dobrodošla sprememba.
Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše V času hitrega zaslonskega branja – če sploh kakšnega branja –, ki postopoma zavzema stoletni prostor bolj zbranega, listajočega použivanja natisnjenih vsebin, nemški pisatelj Carsten Henn z romanom Sprehajalec knjig prinaša privržencem slednjega nekaj dobrodejnega oddiha. Skoraj pravljico, ki se začne z »Nekoč je bilo …« Bralcem predstavlja večidel že pozabljene oblike odnosov do knjig, ki so bile od iznajdbe tiska, ko so postale dostopnejše, pol tisočletja prevladujoči medij za posredovanje verskih, umetniških, znanstvenih in drugih vsebin. O knjigah je tekla beseda v gradovih in samostanih, nato na vse številnejših univerzah in v meščanskih salonih. Zlasti v 19. stoletju romantike in realizma so se omikani ljudje pogosto pogovarjali o knjigah in njihovih avtorjih. Otrokom so dajali imena literarnih junakov in kdor je želel kaj veljati, je moral poznati njihove srčne bolečine in junaška dejanja. V takšnem, že napol minulem svetu se v romanu Carstena Henna giblje Carl Kallhoff, raznašalec knjig starejšim, osamljenim, po malem čudaškim kupcem, ki nočejo ali ne morejo sami priti v knjigarno Pri mestnih vratih. Carl pozna poti do njih na vseh koncih starega mesta in tudi bralski okus vsakogar posebej. Ne da bi se zavedal vsako knjigo, preden jo spravi v nahrbtnik, poboža, skrbno zavije v ovojni papir in poveže s pentljo iz vrvice. Nato jih raznosi do kupcev – jih sprehodi do njih, kot pravi – in z vsakim tudi malce poklepeta. Po navadi, ki mu je ostala iz otroštva, jih pri sebi imenuje po osebah iz knjig, tudi če so živeli v povsem drugih časih in v deželah daleč proč. Še najlažje si jih zapomni po imenih znamenitih literarnih junakov. Skrivnostni Christian von Hohenesch, na primer, postane Fitzwilliam Darcy, njegova vila pa dvorec Pemberley iz Prevzetnosti in pristranosti Jane Austin. Med kupci se znajdejo tudi kapitan Ahab, ki ga obseda orjaški krt na njegovem vrtu, mestni policaj pa postane Sherlock Holmes. Zaradi prezgodnje poroke nesrečna Andrea Cremmen, ki naroča zgolj knjige o tragičnih ženskih usodah, v Carlovih očeh postane Effie Briest, medtem ko upokojena učiteljica z vzdevkom Gospa Nogavička sega le po lahkotnejšem čtivu. Posebnež je še Bralec, imenovan po junaku Schlinkovega romana, ki v tovarni cigar delavkam bere iz knjig, da bi dvignil njihovo storilnost, kot naj bi bilo v navadi na Kubi. Carl z leti spozna življenjske zgodbe in zasebne skrivnosti teh in drugih strank, tako da jim, kot da jim bere misli, priporoča zanje najprimernejše knjige. Toda v resnici si le domišlja, da jih razume in jim dobro svetuje. Tega se zave šele, ko se mu na poti pridruži bistra in navihana devetletna deklica Šaša. Pisatelj na koncu pojasni, da je v radoživi spremljevalki, ki bi se je Carl sprva najraje otresel, saj ga neprenehoma usmerja iz ustaljene rutine, pravzaprav upodobil svojo mlajšo hčer Charlotte. Ob dekličinih vrtajočih vprašanjih in nepričakovanih predlogih podvomi, da njegove stranke v resnici potrebujejo branje, ki jim ga prinaša. Šaša, ki jo sošolci zmerjajo s knjižnim moljem, ima drugačne, bolj utrgane ideje, kaj početi s knjigami, da bodo bolje služile svojemu namenu. Na primer ustanovitev bralskega kluba, kjer bi bile dostopne vsem. Odločitev nove lastnica knjigarne, da Carla odpusti, saj da njegovih uslug ne potrebuje nihče več, je pretres, ki nenadoma sproži razreševanje vrste težav, ki jim je bil sprehajalec knjig priča med svojimi obhodi. Ko ga ljubosumni Šašin oče prebuta, da se znajde v bolnišnici, se kmalu pokaže, da ni bil tako neznaten in nepomemben, kot si misli, ko se sam, zaklenjen v stanovanju, že poslavlja od življenja. Mnogi ga pogrešajo in ko Šaša s skesanim očetom organizira iskanje ter ga na veselje prijateljev reši, lahko napoči tako rekoč happy end. Carl nadaljuje svoje poslanstvo z raznašanjem knjig iz antikvariata in tudi vsi drugi so poplačani po svojih zaslugah. A ta moralka vendarle ne izzveni ceneno. Bolj ostaja v ospredju, da je Carsten Henn, sicer uspešen avtor kriminalk ter knjig o vinarstvu, vinu in dobri hrani, s Sprehajalcem knjig ustvaril svojevrsten slavospev knjigam in branju. Samotno, a prijetno odzvanjajoč tudi v našem času.
Piše: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman Roman Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom ima vse, kar bralec pričakuje od dobrega romana: zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi. Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije. Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: „Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini.“ Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del. Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest. Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pisateljski začetki Franja Frančiča segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je proslavil s knjigo kratkih zgodb Egotrip in romanom Domovina, bleda mati, za katerega je prejel številne nagrade. Od takrat je izdal okrog petdeset knjižnih del, poleg proze tudi pesniške zbirke in pravljice za otroke. Čeprav se dela Franja Frančiča tematsko gledano sučejo okrog vedno istih tem, kot so obujanje spominov na travmatično otroštvo in odraščanje, marginalizirani posamezniki, ki bijejo svoj don kihotovski boj na obrobju družbe, kritika političnega in kulturnega establišmenta ter erotizirani pogled na smrt in odnose med spoloma, lahko ob prebiranju romana Vojno stanje sklenemo, da Frančič v svojem značilnem lirično-verističnem stilu povzema vse omenjene teme in jim dodaja tesnobno občutje, ki je zaznamovalo življenja številnih ljudi v času covida, ko so bila potovanja in druženja močno okrnjena. Vendar pa se naslov romana ne nanaša na kaotično vojno stanje v družbi, temveč na notranje bitke, ki jih pisatelj bojuje s samim sabo že od otroštva naprej. Že na začetku romana skozi dialog s samim sabo opiše strah, s katerim se v različnih oblikah sooča vse življenje: “Kot da ne bi sam opazil, da sem na verigi. Da je vedno krajša in krajša. / Seveda se dogaja vse to prej. Kje se dogaja? V človeku. / Kaj je spomin? / Neka čudežna skrinja, ki hrani vse te podobe. / Mar ni to vse tisto breme, ki bi se ga rad odrešil? / Pozabil! / Obraz mame, ki krvava v solzah leži na kuhinjskih tleh!/ Očetova pest, ki potuje k tvojemu obrazu? / Strah, večni strah, ki se levi v nemir. / Občutje, da je vse pod kontrolo. Program je napisan. To občutje, kot da bi se spustil z nekega drugega planeta. Tujost.” Frančič se v knjigi nenehno vrača k podobam iz preteklosti – ko se na primer usede v avto ali na klopco pred hišo, ko se loteva vsakdanjih opravil ali ko se odpravlja spat, se zraven njega znajdeta pretepena mati in alkoholiziran oče, s katerima se nenehno spušča v spopade. Na več mestih z grenkim priokusom zapiše, da ju ima že desetletja priklenjena z verigo v kleti, od koder jima vsakič znova uspe pobegniti, ter dodaja: “Vsa ta leta ju ubijam, pa vedno znova preživita. Dajem jima strup v hrano, spustim plin iz jeklenke, režem ju in režem, pa prekleto preživita.” Prav zato, ker jima ne more odpustiti, saj je zaradi njunih nenehnih pretepov ostal praktično brez otroštva, ju obuja od mrtvih in obračunava z njima na vedno nove načine. Pri tem se ne sklicuje na vlogo žrtve, saj se ima za borca, ki je preživel s pomočjo številnih obrambnih mehanizmov in zapovedanih pravil, čeprav si priznava, da ga strah pred smrtjo vsakič znova postavi v novo spiralo neskončnega obračunavanja s samim sabo. Tudi ljubezenska razmerja s ga osrečujejo le kratkotrajno, v njih namreč vidi le neuspešne poskuse premagovanja strahu pred smrtjo. Na nekem mestu celo zapiše: “Moški varajo ženske, ker jih je strah smrti. Orgazmi so male smrti.” V četrtem poglavju knjige Vojno stanje Frančič obuja spomine iz obdobja odraščanja in jih skozi verigo neprekinjenih asociacij niza enega za drugim kot v kakšnem na pol dokumentarnem, pol eksperimentalnem filmu, pri tem pa določene besede izpostavlja z velikimi tiskanimi črkami. V poznejših poglavjih postaja glavni junak vse bolj anksiozen, psihotičen in celo dementen, kar doživlja kot nekakšen blagoslov, stavki pa postajajo čedalje krajši in razdeljeni na posamezne ekstatične vzklike: “Ne ostane ti veliko! / Lahko zblazniš! / Lahko storiš enako kot ona! / Lahko zboliš, vso to bolečino obrneš proti sebi! / In lahko pozabiš! / Dokončno! / Do popolnega izbrisa! / Da se ne spominjaš preteklega časa! / Da se ne spominjaš, kaj se je zgodilo deset minut pred točko, kjer si se ustavil! / Da se ne spominjaš ničesar več! / Kdo si in kam greš! / In to je edina odrešitev! / Vi veste in jaz vem! / Časa ni!” V šestem poglavju protagonist doživi filozofski uvid v brezčasnost, tik za tem pa pade v psihotično stanje, v katerem tava po mestu ter išče mamo in deklico z zlatimi lasmi, pri tem pa povsem pozabi, da je že dvajset let poročen in da ga doma čaka otrok, s katerim naj bi ponavljal ulomke. Zadnja poglavja preveva poetičen slog, tako da ima bralec vtis, kot da bere dolgo pesem v prozi, hkrati pa ima občutek, da je nekatere odlomke že prebral v prvem delu knjige, saj se posamezni odstavki ponavljajo, spet drugi pa so vzeti iz nekaterih prejšnjih romanov. Dolge, metaforično obarvane povedi odstopajo prostor kratkim čustveno obarvanim vzklikom, naturalistični opisi borbe s starši in policaji pa se prepletajo s poetičnimi uvidi v minljivost življenja. Franjo Frančič je brez dvoma pisatelj, ki tako umetelno izpelje prehode med različnimi psihičnimi stanji in realnostmi, da dobimo občutek, kot da gledamo barvito ekspresionistično sliko ali znanstvenofantastični film – vsak obujen spomin, vsaka bežna bolečina podkrepi lucidno vizijo, ki jo pretvori v nadvse subtilen jezik: “Bele kosti, ki se bleščijo v noči. Koleno, ki v počasnem posnetku potuje k obrazu. Razpokane ustnice noči. Fotografija mrtve punčke. Koraki. Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti. Prijatelji se ves čas iščejo. Mesto je velika žival.” Na trenutke se zdi, kot da je pred nami večdimenzionalni literarni kolaž, ki razkriva cel spekter pisateljevih občutij, s katerimi se bralec do neke mere zlahka poistoveti, zato lahko na koncu sklenemo, da je branje romana Vojno stanje enako terapevtsko, kot je bilo pisanje. Nekaj besed na to temo lahko preberemo v spremni besedi Denisa Poniža in tudi na začetku romana, v katerem je Frančič izpisal najbolj zabavne citate Sigmunda Freuda. A njegova največja vrednost je v tem, da kljub temu, da “si sposoja” od drugih in da se vsebinsko nenehno ponavlja, pri bralcu ustvarja občutek. kot da prebira nekaj unikatnega, prvinskega in katarzičnega. In za to doživetje, ki ga lahko ubesedi samo nekdo, ki je sam šel čez vseh devet krogov Dantejevega pekla, smo mu res lahko hvaležni.
Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pred dobrim desetletjem so bile v ospredju zbirke pesmi Andraža Poliča Hoja pomembne osebne ekspresije in hkrati realne podobe Ljubljane in Prage, kjer pesnik biva in ustvarja. Realno in imaginarno je navzoče tudi v zbirki Ladje in otoki. Pesmi so impresije, brez določenih pravil, neenakih dolžin, v prostih verzih, a s premočrtno zamišljeno vsebino. Kot so bili pri Hoji to mestne vedute, je tokratna zgodba vezana na Jadransko morje. Življenje ob morju je torej dar, ki si ga pesnik občasno dovoli s počitnikovanjem na Jadranu, in iz njega izzove izbrane, lirično ubrane pesniške ubeseditve svojih notranjih stanj, spraševanj in spoznanj. Tako se vsaj zdi. Andraž Polič komunicira po eni strani v simbolnih podobah, po drugi je njegova govorica neposredna, celo vsakdanja. Ton zbirke je izrazito oseben, pri čemer je pesnikov notranji svet občutno poudarjen, tako da bralcu omogoča povezanost z besedilom. Kadar se bralec na pesmi zaupno odzove, jih ne doživlja kot skrivnost, ampak kot nekaj, kar mu je blizu. Pesmi, s katerimi se zlahka identificira, so najtišji in najbolj iskreni samogovori lirskega govorca, erudita jadranskih otokov, obmorskih krajev in potovanj po mirnem ali viharnem morju. Kot da nikjer drugje ne bi bil raje. Zbirka je razdeljeno na dva dela, vstopanje vanju vpeljujeta kratka citata. Osemnajst pesmi v prvem delu, ki ima jasen naslov Ladje, napoveduje citat Vitomila Zupana »Ladje, ladje … plavajoči vodni svet …« Lirski subjekt stopa na široko morje v obzorje spomina kot mornar, ki je doma kamorkoli gre, in svojo samoto vpisuje v svoj dnevnik s pesmimi, ki hočejo biti luč. Premika se s široko odprtimi očmi in dovoljuje tudi svetlobi v labirintu zavedanja zgodovine, da v njem živi. »Pesniki na vaškem pokopališču imajo imena padlih angelov – / za časa mojega deda so padli za svobodo. / Zdaj vstajajo iz pepela kot tihe gazele.« A večina s pesniško govorico opisanih dni je preprostih, celo optimističnih. Z lepoto večernega miru, ko lahko lirski govorec kot Apolon v rajski samoti na figov list zapiše pesem o tihi mali jadrnici, k z vetrom pluje proti sončnemu zahodu. V drugem delu, ki ima naslov Otoki, je enaindvajset pesmi. Vstopni citat je verz Srečka Kosovela: »Jutri, čez teden, čez leto mogoče odplavam …« Lirski subjekt ni več mornar, ampak ribič, čeprav na dopustu, otrok, ki je poskusil jastoga, a ga danes ne bi, in pesnik, ki v mirnem sinjem zalivu še vedno lovi sanje: »Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.« Cikla se v bistvu ne razlikujeta ne po zunanji obliki v prostih verzih ne po tematiki, ki je pri obeh vezana na morje. V doslej edini Poličevi pesniški zbirki za otroke Čarodejni palčki rastlin pesnik mlade bralce vodi, umirja, razburja in jih z lahkotnimi, igrivimi in pravljičnimi verzi žene v čudežnost narave, polne obilja, v kateri je vse, kar je potrebno za življenje. Realno in imaginarno, čeprav seveda na povsem drugačen način, se razkriva tudi v zbirki Ladje in otoki kot pesnikovo najgloblje dojemanje čarobnosti poezije, tokrat navidezno neobremenjene z vsakdanjimi problemi. Pesnik mehko, spokojno in milo pluje na ladji spominov po otokih lastnega življenja. Ne beži proč od sebe, ampak spomine shranjuje, »ko presunjen lebdi nad čarno pokrajino«. Ob tem se mu porajajo spoznanja, ki mu lajšajo in bogatijo življenje. Kajti zanj je vse pomembno. Tudi vsaka minuta, ki jo prebije z drugimi, vsak nasmeh in vsaka solza. In tudi »ko vsi molčijo, ker je preprosto lepo«. Čeprav so pesmi oblikovno in vsebinsko raznolike, saj vznikajo kot posledica srečanj lirskega govorca predvsem s samim seboj, pa se že slutijo zametki njegove skoraj sočasno izdane zbirke Kirka na Jadranu, v kateri Andraž Polič neidealizirano slika obmorsko življenje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ga primerja z današnjim. Zadnji verzi zbirke Ladje in otoki nedvoumno napovedujejo pesnikov kritični pogled na politiko, na tedanji čas in na sedanjost. »Spomine lahko delim / le z redkimi, a nimam jih več kam / umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija / borcev, ko so se zmage izjalovile …« Zavedanje protislovja med nekdanjostjo in tukajšnjostjo, preteklostjo in sedanjostjo, je jasno podčrtano (predvsem) v sklepni pesmi Novi časi. Ni presenetljivo, da je v zbirki veliko prostora namenjenega prav spominjanju, kot da bi preteklo doživljanje morske idile porodilo razmišljanje tudi o njenem koncu. Pesniške zbirke Ladje in otoki zato ni mogoče brati le kot poetično refleksijo lagodnega obmorskega življenja, kot izpoved, izpisano le v intimni legi, temveč ji je treba priznati tudi angažiran oziroma družbenokritičen pridih.
Piše: Milan Vogel Bere: Jure Franko Zadnja leta, še posebej ob stoti obletnici prve svetovne vojne, so pri nas in tudi v tujini nastale številne monografije in strokovni članki o bojih na soški fronti, manj pa se je pisalo o življenju in preživetju civilnega prebivalstva. Eno od študij, namenjenih prav tej temi, je pod naslovom “Srce se mi trga od žalosti” in podnaslovom Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno prispeval zgodovinar in arhivist Jernej Komac. Avtor izhaja s stališča, da je bila velika vojna totalna, saj sovražniki niso bili le nasprotnikovi vojaki, marveč tudi prebivalstvo. Velika vojna naj bi bila, kot je zapisal italijanski zgodovinar Enzo Traverso, le začetek evropske državljanske vojne, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne, zanjo pa je bila značilna “mešanica totalnih vojn, revolucij, državljanskih vojn in genocidov”. Komac se na uvodnih straneh ukvarja z zgodovinopisjem in zgodovinjenjem velike vojne in navaja nekatera pomembnejša dela, ki so nastala predvsem od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Izraz zgodovinjenje izhaja iz nemškega zgodovinopisja in pomeni proces, s katerim “zgodovinar pozabljene dele preteklosti postavi v zgodovino in jih predstavi v strnjeni in jasni obliki”. Tako lahko razumemo tudi Komčevo delo, pri čemer je imel avtor še dodatne težave zaradi pomanjkanja virov. Veliko jih je bilo uničenih, zato se je moral opirati na korespondenco, predvsem pa na časopise, v katerih so bila poleg poročil z vojnega območja objavljena tudi poizvedovanja o svojcih in drugih pogrešanih. Komac je snov razdelil na tri večje sklope z več poglavji. Prvi zajema prvo leto vojne in priprave nanjo, drugi dogajanje med letoma 1915 in 1917, ko je divjala vojna in je prišlo do begunstva tako na avstro-ogrski kot na italijanski strani, piše pa tudi o dogajanju v zaledju fronte, v tretjem sklopu pa obravnava čas po veliki nemško-avstroogrski ofenzivi konec oktobra 1917, ko se je bojna črta premaknila v notranjost Italije, in prva lete po koncu vojne. Na podlagi redkih virov je raziskoval življenje beguncev. Z avstro-ogrske strani so se naselili na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem, veliko pa se jih je morala umakniti na avstrijsko Štajersko in celo do Dunaja. Kdor si ni mogel najti nastanitve pri domačinih, je moral v težke razmere v taborišča. Takih je bilo konec leta 1917 okrog deset odstotkov. Leta 1918 je bilo samo v taborišču Buch 4827 ljudi z Goriškega. Ponekod so imeli tudi versko in šolsko oskrbo, saj je več duhovnikov šlo v pregnanstvo skupaj z ljudstvom. Tako tam kot tudi v Italiji, kjer je bilo deset do dvanajst tisoč beguncev raztresenih po vsej državi, jih domačini niso povsod dobro sprejeli. Iz spodnjeavstrijskih občin so prihajala poročila, ki so begunce opisovala kot delomrzneže in umazance, ki negativno vplivajo na domače prebivalstvo, so nevarni za zdravje in seveda kradejo. Kakšna podobnost z današnjim časom! Množično vračanje domov v začetku leta 1918 dolgo ni bilo mogoče, po vrnitvi pa so se morali nekateri spet naseliti v barakah. O tem in vzpostavljanju normalnega življenja torej Komac piše v tretjem poglavju., v katerem obravnava tudi delovanje državnih uradnikov in pomoč ljudem v obliki denarnih podpor, vojaških posojil in razdeljevnju hrane ter drugih potrebščin, interakcijo med prebivalstvom in vojsko, pri kateri je šlo za skupna delo, pa tudi tesnejše stike s prostitucijo vred. Ta je še posebej motila redke duhovnike, ki so o tem poročali goriškemu nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, ki je imel v teh letih zelo pomembno vlogo. Piše pa tudi o odstranjevanju posledic nastanitve vojske na najboljših kmetijskih površinah, zlasti o pripravi njiv za oranje in pašnikov za pašo, saj je bila preskrba s hrano zelo slaba. Zaledje v času fronte se je namreč zelo spremenilo. Zgrajeni sta bili cesta čez Vršič in tovorna žičnica ter razširjene druge ceste, zaradi namestitve vojske pa je bilo veliko pomanjkanje krme in se je morala spremeniti živinoreja, saj je bila količina krme omejena, zato je morala celo vojska zmanjšati število konj. Posebno pozornost Jernej Komac namenja ženskam, ki so morale zaradi mobilizacije moških poleg skrbi za ostarele in otroke poskrbeti še za preživetje, otroci pa so opravljali tudi razna karitativna dela.
Junak filma Šazam! Bes bogov ni klasičen superjunak, ampak najstnik, ki ni dorasel nalogi, ki mu je dodeljena. Svet naj bi namreč rešil pred mogočnimi grškimi boginjami. V teku filma sicer mora sprejeti nekatere odgovornosti, tako da bi lahko zgodbo razumeli tudi kot skoraj klasično zgodbo o odraščanju. Oceno filma je pripravil Igor Harb. Bere Renato Horvat.
Festival žanrskega filma Kurja polt letos obeležuje svoj 10. jubilej - odvijal se bo sicer med 17. in 23. aprilom v Slovenski kinoteki in v Kinodvoru v Ljubljani. V Kinodvoru pa so že ta teden naredili uverturo v festival z odštekano komedijo Kajenje povzroča kašelj filmskega ekscentrika Quentina Dupieuxa, v kateri srečamo superjunake, ki precej odstopajo od klasičnih superherojev. Imajo tudi zanimivega vodjo. Več o novem delu avtorja, ki ga poznamo med drugim po filmu Mandibule, v katerem nastopa velikanska muha, pa v besedilu Gaje Pöschl. Bere Maja Moll.
NAPOVED: Sinoči se je v Prešernovem gledališču Kranj začel 53. Teden slovenske drame s podelitvijo nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije in krstno uprizoritvijo drame Deževen dan v Gurlitschu dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića v režiji Sebastijana Horvata. Tandém je v preteklosti že podpisal izjemno uspešne odrske dogodke, tako tudi sinočnjo krstno uprizoritev, ki prav na začetku Tedna slovenske drame pokaže, česa vsega je sposoben slovenski teater, tokrat v koprodukciji gledališč iz Kranja in Ptuja, poroča Tadeja Krečič. Režiser Sebastijan Horvat Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Drago Ivanuša Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistentka dramaturga Lučka Neža Peterlin Asistentka scenografa Jera Topolovec Asistentka kostumografinje Bojana Fornazarič Igrajo Peter Aljoša Ternovšek Ingrid Vesna Pernarčič David/Uli Miha Nemec k. g. Sofi/Dekle v baru Živa Selan Jockel/Urednik/Starejši policist Borut Veselko Maruša/Marta Darja Reichman Petrova mama Vesna Slapar Detektiv/Glas/Petrov oče/Mlad policist/Fant v baru Miha Rodman Inšpektor/Natakar/Čefur/Lovec/Ahmed/Prodajalec/Micke Blaž Setnikar
Piše: Silvija Žnidar Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1703 je na Japonskem prišlo do odmevnega zgodovinskega dogodka: razžaljeni fevdalni gospod oziroma knez Asano Naganori je napadel cesarskega odposlanca, zaradi česar je bil obsojen na seppuku, obredni samomor. Njegovih sedeminštirideset samurajev, oziroma po smrti gospodarja roninov, se je odločilo za skrbno načrtovano maščevanje. Krvava in brutalna zgodba je skozi čas našla pot v številna in raznorodna umetniška dela, v literaturi jo je na primer v svojo Splošno zgodovino podlosti umestil Jorge Luis Borges. V precej bolj minimalizirani in »nespektakelski« maniri pa ta zgodba napaja lirično jedro najnovejše pesniške zbirke pesnika, glasbenika in prevajalca Davida Bandlja Ronin. Historični epizodi je v tem delu odvzet njen epski »potencial«, fokus je prestavljen na introspektivno doživljanje enega ronina, tistega, ki je preživel, da bi pripovedoval, pri čemer je njegov glas toliko razosebljen in anonimen, da bi lahko pripadal kateremukoli od »zavrženih« samurajev. Samo dogajanje, ki ga je sprožilo maščevanje, ni zares v ospredju zbirke: začetno pojasnilo deluje zgolj kot smerokaz, napotilo za kontemplacijo o napisanem. Kar to poezijo najbolj odlikuje, je pretanjeno upodabljanje oziroma subtilno skrčeno izrekanje psihomahije, preizkušnje človekove duše in volje v nekem ključnem, izrednem momentu, od katerega je odvisno samo življenje. Pričujočega subjekta morda res zaznamuje bushido, kodeks bojevnika, a njegovi vzgibi in doživetja so »univerzalni«. Izza besed pronicajo v ospredje pojmi časti, lojalnosti, neuklonljivosti, hkrati z njimi pa interni, prikriti dvomi in zlomi, ki jih ti prinašajo s sabo. Natančno odmerjena formalna struktura Ronina s petimi razdelki, nanašajoča se na samurajsko izročilo, že na prvi pogled »izdaja« pesnikovo zavzeto ravnanje s to tradicijo, ob podrobnejšem branju in razbiranju vsebine pa zaznamo tudi poznavanje določenega japonskega pesništva. Izpiljena, izčiščena, skorajda skromna pisava, ki jo tukaj kreira Bandelj, nas v asociacijah ponese vse tja do mojstrov haikuja in tanke, nanje nas spominja tudi raba nekaterih značilnih tropov in motivov, izposojenih predvsem iz imaginarija narave. Izreka Ronina je prav tako sugestivna, dvoumna in skrivnostna, subjekt v brezčasni sedanjosti kriptično in z zamolki »upoveduje« svojo izpoved: ne govori naravnost, neposredno, pač pa se oglaša iz metaforično podkrepljenega podobja, abstraktnih filozofskih drobcev, pesniških meditacij in refleksij. Paradoksalno pesmi pri tem delujejo zračno in preprosto v svoji kračini, hkrati pa se skozi ostrine kot z mečem razrezanih verzov plastijo pomensko obtežene, zagonetne topike pripadnosti, usode, eksistenčnega smotra, neizogibnega minevanja. Roninovo motrenje svoje poti na rahlo začrtani narativni liniji se stopnjuje do čiste ogoljenosti lastne biti, prebija se do samih temeljev svojega obstoja in ga voljno predaja gospodarju, končno nečemu presežnemu. Insceniranje te vseprežemajoče izkušnje vključuje skorajda mazohistično, obsesivno piljenje lastne trdnosti in vztrajnosti, odvračanje od vsega zunanjega in tistega, kar ni namenjeno izpolnitvi cilja, a pod vsem tem železnim samurajskim oklepom se skrivajo drobna razodetja nemoči, krhkosti, neizprosne teže odločitev in nasilnih dejanj, preizpraševanje svojega poslanstva. Zdi se tudi, kot da se subjekt spopada z različnimi prazninami – s temi, ki so posledica odsotnosti gospodarja, ter tistimi, ki nastopijo po nasilnem dejanju, ko je cilj dosežen, in ostajajo zgolj pogorišča, težko ulovljivi spomini, ki jih je treba pretopiti v besede. Ronin mora iz konsekvenc in učinkov kataklizmičnega dejanja ujeti svetlobo, osmisliti rane, izboriti prostor v večnosti zase in za tovariše. Minevanje, »klasična« komponenta zen budizma z vsemi svojimi podtoni prehodnosti in hipnostmi, kateremu so bili povečini zavezani tudi samuraji, je v pogledu od daleč tudi eden izmed določevalcev atmosfere Bandljeve lirike. Ne gre zgolj za to, da so bili samuraji s svojim kredom nenehno zapisani smrti – celotna zbirka Ronin je nekakšna vaja v minevanju, v iskanju častne, plemenite izpeljave, izteka življenja. Zadnje poglavje v zbirki, komponirano iz rabe haikujev, je demonstrativno naslovljeno Sepukku, in dejansko bi ga lahko brali kot proces smrti, umiranja oziroma prehoda v neki drugi cikel, stanje. Subjekt je dosegel svojo končno destinacijo, izpolnil svoj in kolektivni namen, zdaj lahko sleče svoje življenje in se preobrazi v drugo stanje zavesti, bitnosti – na koncu stoji nekakšno prerajanje, večen preplet izginjanja in porajanja. Etične zaveze, ki opomenjajo življenje, bi lahko prišteli k relevantnim sestavinam pričujočega Bandljevega dela, ki se s svojo izbiro tematike in sporočilnosti morda umešča nekoliko izven trenutnega časa in prostora. Kar pa lahko beremo tudi kot specifično upornost relativizmu vrednot in zapis duhovni tradiciji, ki pomaga k iskanju reda v vse bolj kaotičnem svetu.
Piše: Ana Lorger Bere: Jure Franko Vse pogostejši in popularnejši fenomen avtobiografske literature, ki iz osebne perspektive posameznic in posameznikov kritično zre na razredno, rasno in spolno neenakost v družbi, dopolnjuje tudi bookerjeva nagrajenka Bernardine Evaristo. V delu Manifest: nikdar odnehati, s katerim se na žanrsko-vsebinski ravni postavlja ob bok prevodom Ta-Nehisija Coatesa, Eduarda Louisa pa tudi delu slovenske pisateljice Dijane Matković. Bernardine Evaristo je v našem literarnem prostoru vzbudila pozornost s svojim najodmevnejšim romanom, fuzijsko fikcijo z naslovom Dekle, ženska, druga_i. Čeprav lahko nekatere dogodke ali osebe v romanu po prebranem Manifestu povežemo z avtoričinim življenjem, se prav ta primerjava izkaže za dober zaris meje med avtobiografskim pisanjem in fiktivnim svetom. Roman je poetično obarvan, eksperimentalno zasnovan in slogovno barvit, avtobiografija pa veliko bolj monotona, faktografska in manj poetična. Avtorica začenja svojo pripoved pri družinskih koreninah, ki po očetovi strani segajo v Nigerijo, s katero pa med odraščanjem ni imela veliko stika. Kot ena izmed osmih otrok belopolte Angležinje iz delavskega razreda in temnopoltega priseljenca neposredno zre na rasistično in seksistično okolje, v katerem je odraščala. Njeno delo je hkrati pogled v Anglijo v sedemdesetih letih, ko je bila kot mladostnica soočena z družbo, ki je krivdo za posilstva in nasilje nad ženskami v javnih prostorih valila na njihova neprimerna oblačila in vedenje. Navsezadnje je bilo to obdobje velikih protestov, na katerih so protestnice jasno zahtevale avtonomijo do lastnega telesa, svobodno oblačenje, ponočevanje in pohajkovanje v javnih prostorih, česar pa se pisateljica sicer le bežno dotakne. V Manifestu pred nami razprostira kontradikcije, krivice in prepreke, s katerimi se je pisateljica morala osebno spopasti, da je uspela kot igralka, soustanoviteljica Gledališča črnih žensk in pozneje še kot pesnica in pisateljica. V romanih namreč tematizira tudi lezbična razmerja, odkrivanje lastne spolne identitete pa se v Manifestu kaže kot emancipatorno prav v njeni neoprijemljivosti in fluidnosti. Poleg tega v delu razvija klobčič nerazrešenih patriarhalnih struktur, ki so močno vtkane v naše odnose. Avtorica sicer vsa ta opažanja popisuje predvsem na podlagi izkušenj, v tovrstne teme se ne poglablja in do njih ne zavzema aktivističnega, bolj analitičnega ali sociološko filozofskega stališča. Manifest v naslovu knjige ni pamfletno usmerjen navzven, kot bi bilo pri takšnem naslovu pričakovano. Avtobiografija je predvsem njen osebni manifest in samoizpraševanje, kot je to zapisala na začetku dela. Je predvsem pogovor same s sabo, predelava lastne preteklosti, ki pa je redkokdaj umeščena v zunanje politično dogajanje. Svoj aktivizem pisateljica vidi predvsem v lastnem ustvarjanju, svojo pripadnost pa umešča v skupnost nebelih oseb, delavskega porekla in starejših žensk. S tem ko v literaturi obravnava prav te teme, se deloma čuti kot soborko za enakopravnost manjšin, o katerih piše. Eksplicitno manifesten je zgolj zadnji del knjige, v katerem pisateljica ne poziva k političnemu in socialnemu boju, temveč izhaja iz postavke, da se v vsakem človeku skriva osebni, življenjski manifest. Prvi odstavki Evaristovskega manifesta, kakor se imenuje zadnje poglavje knjige, so zato namenjeni osebnim ambicijam, kot vrednoto pa izpostavlja trdo delo, izvirnost in neustavljivost. Čeprav pisateljica poudarja, da je ob individualnem napredku pomemben tudi družbeni kontekst, se postavlja predvsem v vlogo osebe, ki ji je v patriarhalnem, rasističnem in razslojenem sistemu kljub vsemu uspelo. Ali gre za rezultat individualnih ambicij, napako v sistemu, naključje, srečo ali kombinacijo vsega naštetega, pa po prebranem delu ostaja odprto, zagonetno vprašanje.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Eva Longyka Marušič Pisatelj in založnik Orlando Uršič je po romanu Tadejev dež in knjigi kratke proze Sadovnjak ustvaril romansirano kroniko družine Hutter z življenjskimi zgodbami najuspešnejšega industrialca v Mariboru med obema vojnama. Njegovo delo je bilo desetletja zamolčano in potisnjeno v pozabo, ime pa je vsa desetletja po vojni ohranjal Hutterjev blok. Kočevski Nemec Josef Hutter se je z družino leta 1922 priselil v Maribor in ustanovil sodobno tekstilno tovarno, ki je dajala kruh tisočem delavcem. Bil je uspešen podjetnik, pravičen in med delavci priljubljen delodajalec, naklonjen Slovencem. Njegova žena je bila Slovenka, v družini so govorili samo slovensko. Ugled si je ustvaril z vztrajnim delom in disciplino, prepričan, da je treba premoženje deliti, kapital pa vlagati v razvoj. Svojim zaposlenim je bil »krušni oče«. Ob začetku druge svetovne vojne je v središču mesta začel graditi stavbo s sto enainštiridesetimi stanovanji po najvišjih gradbenih standardih. Stanovanja naj bi bila namenjena njegovim delavcem, hkrati pa je zgradil tudi delavsko kolonijo enodružinskih hiš na Pobrežju. Pisatelj Orlando Uršič v romanu Krušni oče prikazuje zapletene življenjske zgodbe Hutterjeve družine in družinskega prijatelja, študenta na beograjski medicinski fakulteti in kasnejšega zdravnika Heriberta Zaveršnika v nizu krajših in daljših prizorov iz spominske perspektive posameznih oseb. V Prologu je prikazan kratek obisk stotnika Jugoslovanske ljudske armade pri prijatelju Josefu Hutterju v zaporu. Izrečena je bila sodba, da je Josip Hutter »zaradi veleizdaje in pomaganju okupatorju obsojen na zaplembo vsega premoženja in z zaporom za pet let.« Na odvzem premoženja je bila obsojena tudi njegova žena. Sodelovanje z okupatorjem je v resnici pomenilo, da si je nacistična oblast prilastila novozgrajeni blok in vanj vselila nemške oficirje, Hutterjeva tovarna je delovala tudi med vojno. Olajševalna okoliščina je bila po mnenju Vojnega sodišča, da je v času okupacije ves čas gmotno in denarno pomagal partizanom in njihovim družinam ter tako v velikem obsegu pomagal narodnoosvobodilnemu boju. Pisatelj v kratkih sekvencah upodablja politično napetost med Slovenci, Nemci in nemčurji. Prava kreatura je podoba mariborskega pomembneža Petriča, ki Hutterja nenehno izsiljuje. Obnaša se kot zaupni prijatelj, vdano služi nemškim oblastem, sodeluje s partizani in se za vsak primer povezuje s partijskimi funkcionarji. Kot burleska poteka slavnostno odprtje novega bloka in nacističnih ceremonij, ki se jih mora udeležiti vsa družina, čeprav je nemška oblast blok že podržavila. Nova ljudska oblast je Josipa Hutterja poslala na prisilno delo v taborišče Sterntal, žena Beti je sprva ostala sama v družinski vili, a tam so naselili tudi Upravo za državno varnost, kasneje pa ruske komisarje. Moža je nazadnje pričakala v majhnem stanovanju Hutterjevega bloka. Z besedami »konec vojne« se začenjajo štiri enote romana: Mali Pepko dirja na kolesu s prijateljem po cesti proti Viltušu, oče se zagovarja v sobi za zaslišanje, mama bedi ob umirajočem sinu in prijatelj, mladi zdravnik, mu skuša pomagati, vendar zaman. V Epilogu (ki je vsebinsko nadaljevanje Prologa) se na začudenje prisotnih prijavi zdravnik, odlikovani stotnik Jugoslovanske ljudske armade, in na sodišču priča v korist obtoženemu podjetniku in filantropu Josipu Hutterju. Sodni proces je vodil sodnik, ki je isto funkcijo opravljal tudi vsa leta okupacije, uglednega zdravnika pa so zaradi pričanja čakale hude posledice. Čeprav pisatelj nikjer čustveno ne potencira dogajanja, nas globoko pretrese nasprotje med dobrim in zlom, med pokončnostjo in prilagodljivostjo posameznikov, ki z lažnim prijateljstvom iščejo svoje koristi. Roman odpira tudi večno vprašanje o smislu nenehne dejavnosti, ustvarjanja, dobrodelnosti, ki se plačuje s kaznovanjem. Ko je prišla nova oblast, je Hutterjeva »najboljša tekstilna tovarna v Evropi« še delovala tudi v petdesetih letih, ko je nekdanji lastnik po odsluženi kazni brez moči, da bi spet začel na novo, za vedno zapuščal Maribor. Krušni oče je večplastna kronika mesta z narodnostnimi in političnimi navzkrižji, spomenik dobroti in delu plemenitega industrialca, ki je veliko naredil za Maribor. Uradna zgodovina ga je kaznovala z izničenjem in pozabo. Orlanda Uršiča so za pisanje navdihovali tudi osebni stiki s Hutterjevimi potomci in osebni spomini Heriberta Završnika. Roman pa lahko razumemo in občutimo kot ponavljajočo se zgodbo o minevanju.
Piše: Katarina Mahnič Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Roman Malik je poimenovan po skrivnostnem kipcu iz lojevca, ki ga je Alma Karlin leta 1920 kot star inkovski zaklad dobila v dar od enega svojih učencev v Peruju. Figura z zagonetnim izrazom – s polovico obraza smehljajoča se kot modrec in z drugo kot hudič – je popotnico očarala, da jo je šest let nosila s seboj na poti okoli sveta. Nanjo je bila zelo navezana in ji je pripisovala posebne moči, domov v Celje pa jo je poslala šele, ko so se nevšečnosti in nesreče, ki naj bi jih malik prinašal svojim lastnikom, preveč namnožile. Luknja v kipcu je bila dokaz, da je nekoč stal v nekem templju, ko pa je na Kitajskem srečala še znamenitega nemškega sinologa Ferdinanda Lessinga, ji je ta odkril, da je njegov izvor povsem drugačen, kot je mislila; da se imenuje Li Tieguai in predstavlja enega od osmih taoističnih nesmrtnikov. Vse to je Alma, skupaj s svojimi perujskimi in kitajskimi doživetji in dobrim poznavanjem inkovske civilizacije, pregnetla v kratkočasno, dih jemajočo pustolovščino. Zaradi enega osrednjih junakov – čudaškega profesorja Garfelda, učenega arheologa, ki ima raje mumije kot žive ljudi – roman Malik včasih prav filmično spominja na prigode Indiane Jonesa. Le da profesorjevo srce namesto ženske zaseda škotska ovčarka Diana in bi se mladenke, ki nenadejano potrka na njegova vrata, najraje takoj znebil. V sedemnajstletno Sigelinde Claudius, ki po smrti skrbnikov pripotuje v Peru poiskat svojega “strica” Garfelda, je Alma položila dobršen del sebe. Takšna je na primer že njena eterična pojava: »“Želite reči, da ste – dokončan človek?” jo vpraša stric, ko nejeverno strmi v nežno otroško postavo, ki ji nikoli ne bi bilo mogoče določiti prave starosti.« Dobrodušni trgovec Grosse in njegova nečimrna žena sta odsev Alminega prezgodaj umrlega očeta, s katerim se je odlično razumela, in čustveno odmaknjene in trdosrčne matere, s katero nista nikoli našli pravega stika. Roman pa je tudi svojevrstna, kar dvojna ljubezenska zgodba. V Sigelindini ljubezni do prepotentnega pesnika dona Maria Galdesa je Alma izživela svojo resnično zagledanost v perujskega pesnika Cesarja Augusta Rodrigueza Olcaya, čeprav gre v obeh primerih, kot piše, “za duhovni opoj, ne za sozvočje duš ne za hrepenenje teles”. Tudi Sigelinde je bilo, tako kot Almi, telesno izkazovanje ljubezni tuje, na trenutke že kar odbijajoče. Druga, veliko resničnejša, očitnejša in zelo posrečeno opisana ljubezen se dogaja med profesorjem Garfeldom in njegovo psičko Diano. Sigelinde ju opazuje z bolečim srcem, saj je bila to “ljubezen, ki je daleč presegala poljube dona Maria. V njegovem ognjenem stebru med nebom in zemljo se je dvignila samo vroča tropska kri od vrtinčastega vetra njegove domišljije in burnega hrepenenja, v njej pa je zoglenelo vse, kar se je približalo ognjenemu stebru; bilo nemilostno sežgano, da bi lahko nahranilo tuj plamen. Pri psu je ljubljeni sam utelešal nebo in zemljo … Biti človek je bilo precenjeno. Drugič v življenju je bila ljubosumna na psa.” Kot lahko preberemo v spremni besedi Jerneje Jezernik je Malik roman, na katerega je bila Alma najbolj navezana. Zanjo je bil kot zrcalo njene duše in verjela je, da ji je bilo v Peruju, deželi otrok Sonca, usojeno “odslužiti svojo usodo, razrešiti svojo karmično krivdo” ter skozi “ljubezen, trpljenje, strast in izgubo spoznati omejitve svojega življenja”. Napeta zgodba iz dveh različnih zgodovinskih obdobij in dveh različnih civilizacij, inkovske in kitajske, je razdeljena v tri knjige – Kamen, Krogi in Tok. Začenja se s krvavim dogodkom v predkolumbovskih časih ob jezeru Titikaka v Peruju; v drugem delu ostaja tam, a preskoči v trideseta leta preteklega stoletja; v tretjem pa se selimo na Kitajsko, kamor se po številnih nesrečah, zapletih, smrtih in odrekanjih končno vrne malik. Pisateljica je znala vse to vešče in posrečeno povezati po pravilu vzroka in posledice – v preteklosti se sprožijo nesreče, ki neusmiljeno odmevajo v sedanjosti, dokler se z vrnitvijo malika tja, kamor spada, duhovi na koncu ne pomirijo. Tako kot v svojem prvem romanu Moj kitajski ženin iz leta 1921, za katerega jo je navdihnila zaroka s Kitajcem Xu Youn Lunom, sinom premožnega mandarina, Alma tudi v Maliku navdih črpa iz lastnega življenja in čustvovanja, iz lastnih doživetij in odnosov z ljudmi. Tudi tukaj je enako spretno in polnokrvno pomešala avtobiografsko z izmišljenim; na okostje svojega zgodovinskega znanja, potovalnih izkušenj in preverjenih dejstev z živahnimi in dopadljivimi osebami (in enim psom) ter zagonetnim zapletom je naložil toliko sočnega fiktivnega mesa, da je okušanje vsake strani čisti užitek. Res da so čudoviti opisi včasih preobloženi s pridevniki, globoke misli znajo biti tu in tam precej naivne, pa tudi Sigelindina v usodo vdana, čista in odrekajoča se duša kdaj podraži bralčevo potrpljenje. Vendar Almin mojstrski nadzor nad celotnim dogajanjem, njen vselej prisotni smisel za humor in slog, s katerim kot s paleto slika daljna mesta in pokrajine, vse to je prav čarovniško potisnjeno v ozadje. Utapljamo se v zgodbi, v kateri ni nič prisiljenega, in je prav zaradi pisateljičine briljance nemogoče reči, kaj je res in kaj si je izmislila. Edina neizpodbitna trditev je, da ti ob branju nikoli ni dolgčas. Čeprav Malik razlagajo kot duhovni in teozofski roman, je tudi izrazito panteističen. Sigelinde se ves čas spogleduje z naravo in njenimi pojavi, hrepeni po zlitju s preprostimi stvarmi, poduhovljenim goram zavida brezčasen mir in se z njimi pogovarja molče, v najglobljem notranjem jeziku. “Oh, ko bi se mogla kot kamen srečati s trkajočimi leti, cveteti kot cvetlica, šumeti kot potok – kot ptica krožiti po nebu, cvrčati kot muren v travi! Ko le ne bi bila kot človek del načrta stvarjenja.” V tem vzkliku glavne junakinje zlahka prepoznamo Almo Karlin, v svojem času nerazumljeno posebnico, katere izjemnost se nam odstira šele zdaj, ko nam z vsakim novim prevedenim delom vzame sapo.
Ocena filma Izvirni naslov: Hækkum rána Režiser: Guðjón Ragnarsson Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj. Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter. Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek. Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma Izvirni naslov: Režiser: Louis Garrel Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab Piše: Muanis Sinanović Bere: Jure Franko Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take. Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva. Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo. Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa. Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije. Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša. Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pogosto je mogoče opaziti, da se pesnice in pesniki lotevajo pisanja esejev in so pri tem tudi ustrezno prodorni. Bržčas lahko to pripišemo značaju poezije same, ki pomen toliko zgosti in s tem povzema celoto, da se dotika neizrekljivega in se giblje na meji nerazumljivega. Esej nastopi kot tisti žanr, v katerem pesnica iz svoje samote komunicira s svetom, v katerem se izraža želja biti v nekem neposrednem dialogu. Grenko-sladki eros je klasična zbirka esejev, v kateri Anne Carson, tudi ugledna klasicistka, obravnava idejo erosa skozi poznavalsko interpretacijo starogrških tekstov. Rezultat njene interpretacije je pravzaprav kontrapunkt sodobni civilizaciji. Friedrich Nietzsche je napovedoval prihod zadnjih ljudi, ki izumijo recept za srečo. Ljudi, ki so pomirjeni z vsem, ki težijo k čimvečjemu udobju in so ga tudi sposobni zagotavljati. Danes udobje razumemo kot svojo osnovno pravico, ki presega vse druge dimenzije življenja, tudi za ceno funkcionalne družbe. Obsedeni smo z zdravim življenjem in ustrezanjem biopolitičnim predalčkom, ob tem pa se zdi, da smo že onkraj medlega miru, in – ob nemiru, ki ga spremlja shizofrenija sodobnega gospodarstva – besnimo, ker nas niti to izginjajoče udobje ne more zadovoljiti, še več, onesrečuje nas. Ne znamo se spoprijeti z razmerjem med hrepenenjem duha po vznemirjenju in privajenostjo na ugodje in varnost. Eros, kakor so ga razumeli Grki, pa ravno nasprotno. Je nekaj, kar nas sili iz varnih prostorov, stran od cone udobja, in prevprašuje meje našega jaza. Je nekaj, kar nas zajame, nam ne da miru, nas peha v pretrese, pa tudi v spoznanja in prej nedosegljiva stanja zavesti. Eros hkrati prevpraša Jaz in ga postavi. Podobno je s pisavo, ki izstopi iz časa, posega v navidezno večnost, razdeli glasove v črke in znotraj zavesti postavlja nove meje med zunanjim in notranjim. Postavi se vzporednica med vednostjo in ljubeznijo, obe združuje Eros, ki je dojet kot nekaj strašnega. To je v neposrednem nasprotju z današnjim dojemanjem erotike, ki temelji na bežni varnosti, nezavezanosti, pornografski estetizaciji, vsemu, kar se želi ogniti nevarnosti. Vendar je Sokrat, ta najmodrejši Grk, utemeljeval, da je prav v tem tudi smisel Erosa, ki nas skozi tegobe dviga v višave. Na tem mestu pa se moramo izogniti enačenju erosa z neoliberalno kulturo zasledovanja uspeha, s katero se hvalijo različni vplivneži, čeprav se od nje tudi ne smemo moralistično ločiti. Motivacija ima namreč velik vpliv na človekovo dojemanje svojega položaja, ameriški reveži so nemalokrat bolj optimistični od evropskih prav zaradi večinoma lažnih sanj o dosegljivem uspehu. Ločitev lahko izvedemo, če se spomnimo Sokratovega oziroma Platonovega spoznanja, da je ljubezen med ljubimcema samo zgodnja stopnička na poti do Enega. Skratka, prizadevati si je treba, da nas eros vodi k sublimnemu. Način pisanja Anne Carson ustreza vsebini. Daljši esej je sestavljen iz serije mikroesejev, ki so polni erosa, pogosto hlastajoči, včasih se nam zdi, da kaj preinterpretirajo. Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije. Jasno nas vodijo k določenemu cilju, skoraj so zgodba, vendar nam ne prinesejo vsega na pladnju. Istočasno so težko in prijetno branje. So sladko-grenki. V času, ko nas ves čas bombardirajo popreproščena besedila o “toksičnih odnosih”, o individualni sreči, ko nas z vseh strani napada kult jaza, ki se pretvarja, da je kult dobrote in milosti, gre pravzaprav za času neprimerno branje, namenjeno vsem, ki čutijo, da življenje ni zgolj serija kratkotrajnih epizod omrtvičenega udobja.
Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Izredno uspela pesniška zbirka Gregorja Podlogarja s pomenljivim naslovom Atlas nosi vso težo in lepoto obstoja, pa tudi raznovrstne kritike različnih vidikov. A poezija ostaja pri vsem tem zadržana. Tudi ko ubeseduje krutost ali lepoto vsakdanjosti. Pri tem ne gre spregledati prejšnjih Podlogarjevih zbirk, ki po eni strani odpirajo in po drugi zapirajo svet, pri tem pa puščajo bralstvo v varni kapsuli premišljevanja. V njih se namreč čuti željo po mirnem čudenju in zretju v prostranost in v svetovno leposlovje. S tem je Podlogar suvereno naselil, če parafraziram prvenec Naselitve iz leta 1997, slovenski literarni prostor. V nadaljevanju zahaja tudi v polemiziranje med starejšo in novo poezijo. Prav tako je zaznati materialne novosti, vseskozi je čutiti svet in njegove vplive. Pesnik se z njimi staplja, a vedno stoji trdno zasidran v naravi in umetnosti. Nič drugače ni v novi zbirki Atlas. Začne se s pesmijo Stavek, ki postavlja tudi moto zbirke. »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.« Vse je prepleteno, vse je del vesolja ali kot se konča pesem: »z vsem v vsem«. Podlogar izniči subjekt oziroma človeka, saj postane del ostalih bitij, ta pa so pomemben del kakršnega koli trenutka. Prav to je tudi poanta zbirke. Vse pesmi sestavljajo trenutek, hip, na katerega je treba biti pozoren. Pravzaprav na vse njih. Pesmi zato uspelo govorijo o naravi in vseh njenih mikrokozmosih ali, kot pravi avtor, mikrobih. Še posebej uspelo je to zaradi motivnih drobcev, ki jih subjekt sprehajalec opaža na poti, fizični ali mentalni. Ne gre prezreti, da Podlogarjeve pesmi postajajo vse boljši premisleki in pogledi v svet in v njem. »Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.« pravi v pesmi Povej, mesto. Prav ta pesem bi se lahko kdaj znašla v kateri od antologij, saj po estetskih kriterijih in po denimo splošnem vtisu deluje subtilno in tehnično dovršeno. Podobno se dogaja s pesmijo Zlate rože, v kateri je avtor pretanjeno in prefinjeno ubesedil razkošje vsakdanjosti in sprejetosti: »Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.« Pesmi Gregorja Podlogarja v zbirki Atlas so različno dolge, pri tem pa avtor skoraj vedno ohranja enako intenziteto. Ne smemo spregledati, da so zlasti daljše pesmi namenjene pomembnim umetnikom, kot so Georg Trakl, Gustav Mahler in Joseph Haydn. Prav tu se pesnik znova preigrava s potovanji, a jim pridaja različne razsežnosti in oblike. Jasno je, da pri tem ostaja pozoren tudi na zgodovinske okoliščine in na polje mogoče ali nemogoče svobode. Pri tem pa ne gre spregledati ideje o ustvarjanju dežel. Avtor ironično pravi, da je to povezano s poimenovanjem nečesa, z delom z besedami. Videti pa je, da ne gre za provociranje, ampak za premišljeno strukturo, kaj vse pomeni poimenovanje in verjetno tudi prilaščanje. Skorajda ponižno zaznavanje sveta, opazovanje sredi središča sobe, misli, vesolja in po drugi strani obrežja v zbirki Gregorja Podlogarja Atlas s pravo mero odpira vesolje vsakogar. Verjetno prav zato subjekt postaja vse bolj razblinjen, a hkrati nosi jasno in globoko sporočilnost. Vse je torej prepleteno in sobivajoče, največjo težo vsega pa nosi beseda.
Neveljaven email naslov