Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Peter Semolič,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov ob meji z Rusijo in je časovno umeščena v vojno med državama. Pesmi pripoveduje neznan ruski vojak. V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov
Zbirka je pisana v obliki dramatičnega monologa. Pesmi so do neke mere hermetične, k čemur prispevata prav dramatični monolog (za katerega je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, čemur sledi tudi Krištof Dovjak) ter pesnikova posebna obravnava soneta. V zbirki klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade, in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, torej doseže celo zunanjo, vizualno obliko pesmi. K njihovi fragmentaciji pripomoreta tudi različna tipologija črk in medbesedilnost, ki sega od aluzij in reminiscenc do uporabe dosežkov najdene poezije. Posamične pesmi beremo kot samostojne enote, vendar se občasno povežejo, in sicer velikokrat prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne končajo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub fragmentarnosti ustvarja neke vrste zgodbo.
Razstreljeni soneti se začnejo s kvartino, za katero je značilen umirjen, četudi temačen ton, ki pa proti koncu zbirke postaja vse bolj obupan, proseč, protagonist teh pesmi prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je namenil povedati, povedal do konca. "Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo"
Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajemajo različne svetove, od pesnikove družine (Dovjak je zbirko posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku) do politike, ter sega v različne čase – vse do Stare Grčije in njene mitologije in do prve svetovne vojne. Pesnik vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij« Toda »litij hira hitreje od železa« piše pesnik. Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne v preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto rusalke, bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko-ukrajinske vojne tako presega konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo, pa je narava, v pesmih imenovana »zelena knjiga«, ki je priča in žrtev človekove krutosti. Ob tem pa človeku vendarle predstavlja poslednjo mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi: »Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«
Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času sedanje vojne so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne ... Toda kljub naštetemu – podobno kot Dovjakovo prejšnjo zbirko Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi Bližnjega vzhoda – jo preveva globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrne na začetek, k posvetilu, in nagovori pesnikovega strica: "Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo"
Piše Peter Semolič,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov ob meji z Rusijo in je časovno umeščena v vojno med državama. Pesmi pripoveduje neznan ruski vojak. V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov
Zbirka je pisana v obliki dramatičnega monologa. Pesmi so do neke mere hermetične, k čemur prispevata prav dramatični monolog (za katerega je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, čemur sledi tudi Krištof Dovjak) ter pesnikova posebna obravnava soneta. V zbirki klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade, in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, torej doseže celo zunanjo, vizualno obliko pesmi. K njihovi fragmentaciji pripomoreta tudi različna tipologija črk in medbesedilnost, ki sega od aluzij in reminiscenc do uporabe dosežkov najdene poezije. Posamične pesmi beremo kot samostojne enote, vendar se občasno povežejo, in sicer velikokrat prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne končajo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub fragmentarnosti ustvarja neke vrste zgodbo.
Razstreljeni soneti se začnejo s kvartino, za katero je značilen umirjen, četudi temačen ton, ki pa proti koncu zbirke postaja vse bolj obupan, proseč, protagonist teh pesmi prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je namenil povedati, povedal do konca. "Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo"
Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajemajo različne svetove, od pesnikove družine (Dovjak je zbirko posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku) do politike, ter sega v različne čase – vse do Stare Grčije in njene mitologije in do prve svetovne vojne. Pesnik vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij« Toda »litij hira hitreje od železa« piše pesnik. Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne v preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto rusalke, bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko-ukrajinske vojne tako presega konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo, pa je narava, v pesmih imenovana »zelena knjiga«, ki je priča in žrtev človekove krutosti. Ob tem pa človeku vendarle predstavlja poslednjo mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi: »Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«
Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času sedanje vojne so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne ... Toda kljub naštetemu – podobno kot Dovjakovo prejšnjo zbirko Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi Bližnjega vzhoda – jo preveva globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrne na začetek, k posvetilu, in nagovori pesnikovega strica: "Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo"
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov