Piše Bojan Sedmak, bere Bernard Stramič. Založbino spletno oglaševanje romana Tereze Vuk Zakaj ima moj hudič krila se začne z uvodnim stavkom, da njegova avtorica nima življenjepisa. Glede na to, da prvoosebna pripovedovalka na tristo petdesetih straneh eksplicitno tke svojo preteklost, je trditev nekoliko nerodna. Več kot sedemdeset poglavij je namreč razporejenih v preverljive časovne in prostorske okvirje med odcepljeno in cepljeno domovino ter tujino s pretežno romanskim poreklom, iz analitičnega razporeda dogajanja pa je mogoče sintetično stkati koordinate pisateljičinega bivanja, vključno z implicitno rdečo nitjo kljubovanja običajnemu. Ta biografija sicer ne povezuje dejstev za kakšen hvalisavi 'circulus vitae', a potrjena izobrazba, na primer, je na bivanjski poti marsikdaj pač manj uporabna kot obvladovanje pol ducata tujih jezikov. Tereza Vuk se je rodila v prestolnici pred malodane pol stoletja v solidno situirano družino, ki pa od njenih najstniških turbulenc ob eksperimentiranju z drogami ni imela dovolj posluha za njeno posebnost. Staršema je parala živce s svojo neprilagojenostjo, ko sta jo v vzgojni dobri veri prenašala in prevažala od formalnih do življenjskih šol in jo začudena in nemočna postavljala iz stanovanja ter jo pošiljala na rehabilitacije v za to pripravne institucije. Besedilo posrečeno ne vsebuje pop psihologije o tem, kje so pravi nastavki neugnane odvisnosti od omamnih substanc in zakaj njene učinkovine ne ponehajo v zrelosti – tovrstne sledi bi najbrž vodile v protagonistkina najbolj zgodnja leta, o katerih pa avtorica ne razpreda dosti, čeprav sorodstvenim razmerjem posveča precej poglavij. Iz fragmentarnega razporeda motivov po čustveni globini izstopajo nasveti nečakinji, ob katerih ironizira zagledanost v genetske prirastke in s presunljivo šaljivostjo vplivnice brez otrok oživlja svoje mesto v familiji. Tamkajšnje zatrdline morda nazorno izpričujejo v celotnem besedilu ponavljajoči se stavki, kot so »objemi me, objemi me«, namenjeni večinoma fotru, kot ga dosledno imenuje. In poznejši nasprotni »ne me met rad, ne me met rad«, s katerimi v svojih prigodah odbija pribite nadležneže vseh sort. Takšnih se na njenih poteh po Portugalski in v Italiji, kjer použiva provizorične muke plačanih odvajalnih programov, pojavlja kar nekaj; med njimi tudi s partnerji, s katerimi kot nebrzdana dvajsetinvečletnica poskuša ohranjati svojo uporniško držo. In ko hkratnost nasprotujočih si čustev poskuša krmiliti s pospeški evforije, je tako akterki kot njenim sledilcem jasno, da ima naslovni hudič krila, ker je nenehno podkrepljen z hranili, kot so kokain, trava, tripi … Za dodatek ji med divjimi mentalnimi avtomatizmi nenehno prišepetava, naj laže, poleg tega pa jo uroči še z ljudskim rekom, da kdor laže, tudi krade. Ob izpadih, ki se jih sramuje, pisateljica večkrat izrecno pove, da ne more povedati vsega, čeprav je prav v iskreno povedanem privlačnost njenega pisanja. Odprto pušča ugibanje, ali so cenzurne blokade in etične pasti pri soočanju s seboj povezane z moškimi književni liki, s katerimi v romanu komunicira in opravlja s hitrostjo umetne inteligence. Najbrž bi podobno opravila tudi s tistimi pisci, ki v dandanašnjih aktualnih knjigah objavljajo izkušnje o tem, kako priti k sebi od delovne izgorelosti, pretiranih količin pira ali enigmatičnih ljubezenskih odnosov – slednje menda še najbolj zdravilno s hojo čez hribe in doline ter po žerjavici. Zdi se, da bi piska v tovrstnem besedovanju zabila v 'touch down' vsakogar, ki bi se je lotil z intelektualno domišljavostjo. Zakaj vročica iz knjižnega lonca à la Vuk uhaja izpod modne pokrovke avtofikcije? Zato ker gre v tej pretežno za avtorske performanse v razmerah vsesplošne mediatizacije, torej za bivanje v medijih, zunaj katerega je dejanskega življenja bolj malo, Tereze Vuk pa pač ni v tem klubu. V njenih klubih so prvenstveno ljudje na mesni dotik, slavni z zaslonov pa so le bežno omenjani, največkrat za potrebe nujno potrebnega sarkazma do obče plitkosti in neumnosti. Knjiga Zakaj ima moj hudič krila je zato bližje avtobiografiji, ki ne bi zgubila svoje privlačnosti, četudi bi bila protagonistka označena z drugim imenom kot personalna ali tretjeosebna. Se pravi v klasični razdelitvi pozicij med jazom in drugimi, kakršna je vzniknila v prvem modernem romanu z donkihotstvom. Po njem se pisci v svojih alter egih vidno cepijo na avtonomne norce, ki se jim meša od preobilja izmišljij, in na taiste, brez katerih ne more na pot nobena fikcija, da se lahko potovanje konča. Zatorej ni odveč, da je v romanu večkrat omenjena nuja pisanja, pretežno v navezi z imidžem, ki si ga je avtorica pridobila s svojimi blogi oziroma prvima knjigama Creepyatrija (2013) in Kolumniatrija (2016). Tereza Vuk na svoj način odganja raznolike vsiljivce z odločnostjo, češ 'dajte mi mir za pisat', ker se zaveda dobrobiti te sublimacije, pretvorbe sinaptičnih spreletov v družbeno čislano početje. In ker se tovrstna priznanja vrstijo, se bo morebiti kmalu pojavilo vprašanje o prevodu v katerega od obsežnejših jezikov. V tem primeru bi se zadeva morda nekoliko zapletla, kajti kar v pogovornem idiolektu deluje ne samo osvežilno provokativno, ampak besedilno dominanto, bi v prevodu najbrž izgubilo draž. Pretirano bi bilo reči, da kvaliteta tovrstnega slovstva stoji in pade z ljubljanščino, a če bi bil roman napisan v knjižnem jeziku, bi mogoče deloval samo kot eden med mnogimi, ki se ukvarjajo z iskanjem sebe med drugimi in drogami, vključno s covidom in njegovimi deliriji v neki blokovski soseski. Tako pa je v hudiču s krili ključen slog in slovenščina si zasluži čim več nonsensov, prilepljenih na čela svojih Butalcev, ter metafor v stilu črnohumornega 'wise crackinga', četudi se te neprevedljive v 'linguo franco'. K zapomnljivemu vtisu vsekakor veliko prispeva tudi duhovita prepirljivost, s katero Tereza Vuk odpira marsikateri problem in ga zaljša z brezmejnim bentenjem? Po naključni prosti asociaciji si je mogoče predstavljati, kako na primer s čezmejno hrvaško pisateljico Vedrano Rudan družno zaključujeta nacionalne mejne spore tako, da vse vpletene zdraharje pošiljata s tremi čistimi pikicami v njihovo lastno omejenost. Do ustvarjanja, ki se prepaja z mamili, je nekoliko zadržanosti lahko upravičene; ne v moralističnem smislu, ampak v povsem psihofizično preverljivem – istočasnost zadetosti, sredi katere naj bi se zadevale prave besede, je namreč idealno slepilo. Bukowski, ki se avtorici podtika pod nos, je mnoga pivska kolovratenja v sedanjikih popisoval mirno za nazaj, ko je relativno 'clean and sober' živel s svojo žensko, poslušal klasično glasbo in stavil na konjskih dirkah. In ne nazadnje je še naš največji romantik produkcijsko upadel, ko se je spravljal s svojo zasvojenostjo, saj zadnjih deset let ni napisal skoraj ničesar več pa še v zadnji pesniški briljanci ni mogel brez omembe dvignjenih kozarcev. Ranljivi vitalizem Tereze Vuk bo predvidoma na preizkušnji, ko bo svoj literarni zastavek kot mnogi, ki so se po premiernih uspešnicah znašli pred izzivom drugega izdelka, hotela potrditi z naslednjo odlično knjigo. Od kod torej zadovoljstvo v izpovedi, naslovljeni bolj z retoričnim kot vprašanjem za nadaljnjo razlago? Preprosto v predanosti prepričljivi pripovedi, sploh če se zraven posluša glasba, ki je vpeta v njena krila. Navsezadnje je ob izbornem rokenrolu fino brati pogovorne tekste in pisati svoje. S samosvojo sugestivno pisavo je Tereza Vuk roman Zakaj ima moj hudič krila vpisala med pomembno slovensko literaturo.