Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda.
Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“
Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero.
Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tiste, ki imajo srečo, da se jim vojne ni bilo treba ne udeležiti. Z izginevanjem ljudi v vojnah izginja tudi spomin na zgodbe, govorjeno in tudi pisano besedo; izgineva porabščina. V tem smislu je na knjižnem zavihku predstavljen tudi tisti Geza, ki je predvsem ljubiteljski zgodovinar, kar pomeni, da so njegove zgodbe oziroma pripovedi tisti vir za spomin, ki je sicer še najmanj natančen, a tudi zato še živ, še spremenljiv in s tem tudi sprejemljiv. Geza se pač spominja za prihodnost, za tisto prihodnost, v kateri naj ne bi bilo grozot preživetja iz trenutka v trenutek. In pripovedovalec Geza zastane ... in izgovori: „Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.“
Piše Andrej Lutman,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda.
Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“
Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero.
Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tiste, ki imajo srečo, da se jim vojne ni bilo treba ne udeležiti. Z izginevanjem ljudi v vojnah izginja tudi spomin na zgodbe, govorjeno in tudi pisano besedo; izgineva porabščina. V tem smislu je na knjižnem zavihku predstavljen tudi tisti Geza, ki je predvsem ljubiteljski zgodovinar, kar pomeni, da so njegove zgodbe oziroma pripovedi tisti vir za spomin, ki je sicer še najmanj natančen, a tudi zato še živ, še spremenljiv in s tem tudi sprejemljiv. Geza se pač spominja za prihodnost, za tisto prihodnost, v kateri naj ne bi bilo grozot preživetja iz trenutka v trenutek. In pripovedovalec Geza zastane ... in izgovori: „Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.“
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Maja Moll in Jure Franko Knjižni prvenec Nine Majer, z izzivalnim naslovom Roža za konfliktno osebo vsebuje devet kratkih zgodb. V na videz utečenem družinskem ali službenem okolju, kjer si dnevi sledijo po urniku in pričakovanjih, se nenadoma, s skoraj neopaznim dogodkom ali besedami v človeku zgodijo usodne spremembe. Literarne osebe, večinoma neprilagojene posameznice, živijo pod nadzorom elitne večine, ki si prilašča glavno besedo in edino sodbo o normalnem vedenju. Oder, na katerem nastopajo samooklicane pričevalke, je zbornica osnovne šole. Tu nastajajo tudi razne čenče, ki se širijo kot v Andersenovi pravljici o kokoši, ki je izgubila peresce; ta novica pa se razraste v tragično zgodbo. Pred prvomajskimi počitnicami doživlja slab dan brezhibno urejena učiteljica Dominika v zgodbi Jutri greva v Madrid. Nekega jutra ji dan pokvari zloben namig, češ da je gotovo ona kriva za kraje v zbornici, saj je sama kolegici priznala, da je že v vrtcu ukradla barbiko. Dokončno jo vrže s tira pripetljaj v trgovini, ko jo osumijo kraje kozmetike in jo pregleda varnostnik; dogodek pa opazujejo tudi njeni učenci. Žlička sadne kaše je notranji monolog vase zagledanega mlajšega moškega, ki je prepričan, da ima vedno prav. Zgodba je satirična psihološka podoba zelo samozadostnega moža, očeta, ki je prepričan, da je najboljši vzgojitelj žene in dojenčka. Ko ga hrani, nosi grižljaje tudi v svoja usta, da bi dojenčka naučil skromnosti. Celo zgražanje okolice jemlje za priznanje svojim vzgojnim ukrepom. In obsoja vse nesposobne starše, ki ne znajo vzgajati svojih otrok: »Vsa ta silna ljubezen do ljubih otročičkov, njihovih zlatih sončkov, ki jim bodo že čez nekaj let srali po glavi, potem pa bodo jokali in stokali ter iskali dežurnega krivca … Indigo pa zvezdni pa ne vem kakšni še otroci.« Mati odraslega sina se po težkem prebujenju v noči s ponedeljka na torek ne more sprijazniti, da je njen sin gej. A najbolj se boji, da ne bi za to izvedel njen odtujeni mož. Zelo razgibano besedilo Ste videli Ivana pripoveduje življenjsko zgodbo osamljene prodajalke čevljev, ki zaman čaka, da bi po desetih letih videla vnukinjo. Zaradi veliko vsebinsko raznorodnih prvin bi bilo bolje, če bi besedilo preraslo v daljšo pripoved o bolezenskih posledicah očetovih zlorab v otroštvu in morebitnem kriminalnem dejanju, umoru osovražene matere. V osrednji zgodbi Roža za konfliktno osebo je prikazana čudaška postarana učiteljica glasbe, ki je nihče ne mara, ona pa obožuje glasbo in cvetje. Kolegice jo prezirajo, učenci se norčujejo iz nje, jo žalijo z najhujšimi psovkami in izsiljujejo. Ko se ne more več obvladati, izgubi razsodnost in najhujšemu razgrajaču v razredu prisoli klofuto. Na ugledni šoli to povzroči obsedno stanje, ravnateljica skliče izredni roditeljski sestanek, ki poteka kot zasedanje porote po kaznivem dejanju. Razredničarka predvaja občinstvu telefonski posnetek šolske ure: »Ti tam ob oknu!« Glas učenke: Še imen si ne zapomni.« Druga učenka: »Mater je fuknjena.« Učiteljica povzdigne glas: »Zadnjič smo se pogovarjali …« Smeh, vpitje. Učiteljica:»…o enem največjih mojstrov. Kam pa greš? Usedi se, sem rekla! A kaj slišiš?« Učenec: »Kva sm pa naredu! A zdaj me boste kar zapisovala? Pol pa kr grem.« Učiteljica. »Usedi se! Nikamor ne greš!« Učenec: »Mrš, stara!« Učiteljica: »Kaj si rekel? Ponovi, če si upaš!« Učenec: »Pa nč nism reku, pizda ti materna …« V fiktivni sodni razpravi Ključ do greha spremljamo prenos zaslišanja obtožene poročene ženske, ki si je drznila sanjati o drugem moškem. Bizarnost razprave spominja na Kafkov Proces. Ironija, sarkazem, razbolelost, želja po človečnosti zvenijo iz zgodbe Želite še kaj, pravega eseja o »starizmu«. Malomaren odnos mlade prodajalke do starejše ženske, ki kupuje kopalke in je nekoliko preveč vsiljiva, ker si želi pogovora, spodbudi prvoosebno pripovedovalko, da zasnuje groteskni projekt poslovanja z BOO – biološko oviranimi osebami, največ dvajset sekund na stranko, s konstruktom določanja biološke starosti in nadzora z najsodobnejšimi prijemi marketinga. Zgodba Vdih-izdih metaforično govori o pandemiji, karanteni in drugih ukrepih proti covidu ter njihovih posledicah, osamljenosti in stiskah. Človek izgublja identiteto, ostaja brez imena: tako deluje, misli in čuti Ena. GLAS pa je avtoriteta, ki ukazuje. Izbrišeta se peti in šesti sklon: pri človeku, s človekom. Izgublja se dvojina, briše se tudi množina: pri ljudeh, z ljudmi. Karantena ne pozna izjem. Zoper nečlovečnost ni cepiva. Kratke zgodbe Nine Majer v knjigi Roža za konfliktno osebo odlikuje prepričljivost dogajanja in duševnih stisk posameznic; le v prvi nastopa prvoosebni »premišljevalec«, edini moški protagonist v knjigi. Liki čudaških, osamljenih žensk so pretresljivi, tragični, kot »smeh skozi solze« v Gogoljevih delih, kjer se satira povezuje s tragiko. Le da pri »konfliktnih osebah« Nina Majer izhaja iz naše, večkrat okrutne stvarnosti in prevlade razosebljenih pravil, po katerih je treba živeti.
Dva politika, prvi ekološko zaveden levičar, drugi izrazit desničar (to v javnosti seveda poskuša zamaskirati v desno sredino) se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času in v kočljivi, predvsem pa izrazito infantilni pozi ostaneta združena za vedno. Zlepljena, pravzaprav, in sicer s prav posebnim superlepilom, ki ga še bolj kot domnevna vesoljska tehnologija krepi sovraštvo radikalnih feministk, ki so ju speljale v past. Politika – levega igra večno otožno zmedeni Vincent Macaigne, desnega pa posrečeno oportunistični Jonathan Cohen – sprva obupana predvsem nad tem, »kaj bodo rekli ljudje«, seveda preizkusita vse mogoče načine, kako bi se ločila, a že kmalu ugotovita, da je samo usklajeno sodelovanje, tako v fizičnem kot političnem smislu, edini način za blaženje njunega trpljenja … Prva zamisel za film Za vedno skupaj, ki v izvirniku En meme temps sicer citira priljubljeno retorično frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se je ustvarjalcem – poleg Macaigna in Cohena sta to še scenarista in režiserja Benoît Delépine in Gustave Kervern – porodila, ko so po naključju skupaj čakali na taksi po lanski podelitvi nagrad cezar. Ob koncu leta 2021 so ga precej hitro posneli in še hitreje zmontirali, tako da je premiero ugledal tik pred francoskimi aprilskimi predsedniškimi volitvami. Ta naglica se žal filmu precej pozna. Ne le, da ne najde poti iz infantilnih in površinskih šal, ki sicer žgoče in aktualne politične probleme le ošvrknejo, čeprav bi bil ta burleskni tip komedije idealen za resno družbenopolitično kritiko; vsebinsko je zgodba tudi vse preveč vezana na krajevno, torej francosko politično ozračje in v »tujem« okolju ne zaživi popolnoma. Dobri poznavalci nedavnih predsedniških volitev v tej tretji največji evropski državi bodo tako verjetno lahko užili nekaj več francoske ironije in humorja, povprečnemu gledalcu pa preostane le precej razvlečeno spremljanje precej neduhovitih dogodivščin dveh na pol posrečenih likov, zlepljenih skupaj na intimnih predelih, in srednje histerično divjanje skupinice feministk, ki z neodstranljivim lepilom lepi družbenokritična gesla na spomeniške znamenitosti.
Britanski agent James Bond 007 je ponarodel že po vsem svetu, nekoliko manj ljudi pa pozna francosko vzporednico OSS 117, ki temelji na istoimenskem romanesknem izvirniku Jeana Brucea. Prvi roman je pravzaprav izšel že nekaj let pred prvim delom serije Iana Flemminga. Vendar pa francoska filmska različica temelji na parodiranju angleške. Če ji pridružimo še Le Magnifique iz 1973 z lani umrlim legendarnim Belmondojem v glavni vlogi, filmom, ki vsaj v prvi polovici ure sproža neponovljive salve smeha, bi lahko rekli, da gre skoraj za nekakšen žanr v francoski filmski zgodovini. Tudi tokrat je Tajni agent 117, ki ga igra Jean Dujardin, karikatura angleškega bratranca, ob pomoči te karikature pa se dokopljemo do uvida v vse, kar je s njim narobe. Je šovinist, navzven uglajen, a komaj prikrit rasist, ignorantski izvrševalec imperialistične in postkolonialne politike svoje dežele. Ravno sproščenost francoskega pristopa filmu omogoči brutalno kritiko francoskega odnosa do nekdanjih kolonij, ne da bi bilo vse skupaj pretirano moralistično, kot pogosto deluje pri debatah v anglosaškem svetu, katerih problem je, da jim manjka ravno ščepec humorja. Ob popolnoma dostopni, preprosti kinematografiji, ob zgodbi, v kateri je zabava v ospredju, najnovejšemu nadaljevanju uspe postaviti nekakšno malo šolo postkolonialnega položaja. Pokvarjeni in nastavljeni predsedniki, ideal izvožene demokracije, temelječe na režiranih volitvah in zahodnih tajnih službah, ki sabotirajo opozicijo, površni antikomunizem, vljudni rasizem, ki počiva na stoletjih orientalizma, za pročeljem pa skriva brutalne predsodke, vse to je predmet smešenja in hkrati izobraževanja gledalcev. Pri tem je film uspešen tudi zato, ker je dosleden in recimo Rusov ne prikazuje kot rešitelje, temveč kot alternativne imperialiste, ki Afriko izkoriščajo za boj proti Zahodu. Čeprav se zgodba dogaja leta 1981, pa je aktualizirana tudi z vpeljavo lika mlajšega agenta. Med mladim in starim lahko opazimo odnos, značilen za današnje mlajše generacije ter njihove očete in dede. Na eni strani konservativizem, ideal mačista, pokroviteljsko vsevedništvo, predsodki, a tudi impotentnost; na drugi spolna androginost, globalizem, boj proti predsodkom, vendar tudi histeričnost. Za hip se zdi, da smo priče pristranskosti, da je smešenje vendarle nekoliko neuravnoteženo, vendar se z razvojem zgodbe vse skupaj uravnoteži. Tajni agent 117 je tako eden redkih primerov današnje kulturne produkcije, ki mu uspe biti neobremenjen ter hkrati neusmiljeno kritičen. Je več kot primeren ogled za poletni večer, ponuja pa tudi dobro izhodišče za debato na pijači po ogledu.
Španski režiser Fernando León de Aranoa je v filmu Dobri šef, nekoliko presenetljivem dobitniku kar šestih španskih nacionalnih filmskih nagrad goya, znova združil moči z odličnim Javierjem Bardemom in svojo zgodbo osrediščil okrog lika gospoda Blanca, ki že dolga leta kraljuje na čelu uspešne tovarne tehtnic. Zdaj se mu nasmiha nova nagrada za poslovno uspešnost. Priprave na prihod komisije potekajo gladko, potem pa se pojavi napaka v sistemu: kot vulgaren grafit na sveže prepleskano steno se pred tovarno nariše pravkar odpuščeni delavec. Vkoplje se pred vhod in Blanca s svojo vztrajnostjo tako vrže s tira, da skozi njegovo prefinjeno fasado naposled udarijo prave barve. Gospod Blanco je tiste vrste človek, iz katerega kar buhtita šarm in karizma. Njegovi zaposleni mu zobajo z dlani, medtem ko se lahkotno suče po svoji proizvodni hali ter spretno in domačno kramlja z delavci, ne glede na njihov položaj na hierarhični vertikali. Na prvi pogled je videti, kot da je tovarna tehtnic Blanco redek zgled vsesplošnega dobrega počutja zaposlenih ter že kar malo sladkobnega sožitja med vodstvenim kadrom in delavci, a kaj hitro se izkaže, da Blancov empatičen pristop ni nič drugega kot nonšalantna manipulacija. Zdi se, da ima dobri šef popoln nadzor ne le nad delovnim procesom, ampak tudi nad zasebnimi življenji svojih delavcev. Ponuja se jim kot orakelj življenjske modrosti, ad hoc terapevt in deus ex machina, ki jih potegne iz prav vsake zagate. Svojim podrejenim prodaja privid velike, povezane družine, kjer vsi skrbijo za dobrobit drug drugega, v resnici pa je ves njegov napor usmerjen le v uspeh in ugled podjetja. Film sam po sebi ni kakšna nepozabna mojstrovina, je pa duhovita in pod plastjo lahkotnega humorja precej mračna slika krize odnosov v poznem kapitalizmu, kjer se izkoriščanje ne dogaja več vsem na očeh, ampak je skrito, zavito v celofan in prodano kot zgled dobrega poslovanja. Vse je zlagano, vse je videz, predstava, za sijočo kuliso pa kup gnoja, na katerem se petelini veliki vodja Blanco. Kar vam bo iz tega filma gotovo najbolj ostalo v spominu, je brezmadežna igra Javierja Bardema v zanj netipični vlogi uglajenega in prebrisanega poslovneža. Njegova precizna in večplastna interpretacija da filmu krila in poskrbi, da se gledalec niti za trenutek ne dolgočasi, pa čeprav se zgodba odvija v precej predvidljivem scenosledu. Bardemov lik ves čas niha med brezbrižnim psihopatom in sočutno dobričino. Uspe mu biti glavni filmski zlobec, a tak, ki mu gledalec kar ne more zameriti. Pravzaprav imajo v tem filmu vsi nekaj masla na glavi in vsi delajo le v svojo korist. Vsi so do kraja sebični, a niti ne tako zelo antipatični – morda zato, ker se nam zdijo tako znani, tako domači.
Dva politika, prvi ekološko zaveden levičar, drugi izrazit desničar (to v javnosti seveda poskuša zamaskirati v desno sredino) se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času in v kočljivi, predvsem pa izrazito infantilni pozi ostaneta združena za vedno. Zlepljena, pravzaprav, in sicer s prav posebnim superlepilom, ki ga še bolj kot domnevna vesoljska tehnologija krepi sovraštvo radikalnih feministk, ki so ju speljale v past. Politika – levega igra večno otožno zmedeni Vincent Macaigne, desnega pa posrečeno oportunistični Jonathan Cohen – sprva obupana predvsem nad tem, »kaj bodo rekli ljudje«, seveda preizkusita vse mogoče načine, kako bi se ločila, a že kmalu ugotovita, da je samo usklajeno sodelovanje, tako v fizičnem kot političnem smislu, edini način za blaženje njunega trpljenja … Prva zamisel za film Za vedno skupaj, ki v izvirniku En meme temps sicer citira priljubljeno retorično frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se je ustvarjalcem – poleg Macaigna in Cohena sta to še scenarista in režiserja Benoît Delépine in Gustave Kervern – porodila, ko so po naključju skupaj čakali na taksi po lanski podelitvi nagrad cezar. Ob koncu leta 2021 so ga precej hitro posneli in še hitreje zmontirali, tako da je premiero ugledal tik pred francoskimi aprilskimi predsedniškimi volitvami. Ta naglica se žal filmu precej pozna. Ne le, da ne najde poti iz infantilnih in površinskih šal, ki sicer žgoče in aktualne politične probleme le ošvrknejo, čeprav bi bil ta burleskni tip komedije idealen za resno družbenopolitično kritiko; vsebinsko je zgodba tudi vse preveč vezana na krajevno, torej francosko politično ozračje in v »tujem« okolju ne zaživi popolnoma. Dobri poznavalci nedavnih predsedniških volitev v tej tretji največji evropski državi bodo tako verjetno lahko užili nekaj več francoske ironije in humorja, povprečnemu gledalcu pa preostane le precej razvlečeno spremljanje precej neduhovitih dogodivščin dveh na pol posrečenih likov, zlepljenih skupaj na intimnih predelih, in srednje histerično divjanje skupinice feministk, ki z neodstranljivim lepilom lepi družbenokritična gesla na spomeniške znamenitosti.
Quentin Dupieux je eno najbolj zanimivih imen sodobne evropske popularne kulture. Sprva se je uveljavil kot ustvarjalec elektronske glasbe in prodornih videospotov z nadrealističnimi prvinami. Te je nato prenesel tudi v svojo filmsko kariero, v okviru katere je razvil povsem unikatno poetiko. Zdaj že kultni film Guma iz leta 2010 pripoveduje zgodbo o avtomobilski gumi, ki se odpravi na morilski pohod proti ljudem. V Semiš jakni se prav tako soočimo z naslovno junakinjo, resničnim kosom oblačila, ki svojega lastnika nagovarja k pobijanju. Mandibule nam predstavi pustolovščino dveh idiotov, ki nekega dne odkrijeta orjaško muho in z njo želita napraviti posel. V zadnjem filmu gre režiser v absurdnosti zgodbe še dlje. Imamo par, ki kupi hišo z lestvijo. Ko se po njej spustiš, te popelje dvanajst ur v času naprej, istočasno pa te naredi tri dni mlajšega. Njun prijatelj je šef z elektronskim penisom, nagnjenim k okvaram. Gledalec, kot smo tega sicer že navajeni, se znajde v popolnoma odtujenem svetu, kjer z liki ne more vzpostaviti nobenega čustvenega odnosa. Podvržen je nekakšni filmski psihološki torturi, ki ga popelje v blago psihedelična stanja zavesti. Režijski pristopi so tokrat radikalnejši, lotevajo se trasherskih prijemov, pri katerih včasih ne vemo, ali so plod tehnične napake v kinodvorani ali so že vgrajeni v film. Njegovo osnovno sporočilo je pri Neverjetno, a resnično dodatno izostreno in pripeljano do posebne jasnosti, ki se razjasni v zadnjem delu. Dupieux ves čas govori o popredmetenosti sveta, o stanju tako imenovanega poznega kapitalizma, kjer so vse vrednote že vključene v trg in kjer predmeti že v celoti določajo identiteto in obzorje smisla posameznikov. Brutalnost kritike je toliko večja, ker poetiko navzven zaznamuje popolna nezainteresiranost za človeške tegobe; liki so večinoma izrazito neumni, prazni in nevredni kakršnegakoli žalovanja. Dosledno vztrajanje pri komediji nam postavlja ogledalo in doseže vtis, da smo tudi ljudje sami navsezadnje postali samo predmeti. Vendar pri tem filmu vidimo tudi, kako sodobno stanje izkorišča najnižje, večne plasti človeka, ki jih danes ne zaščitijo več kakšne oprijemljive alternative. Film lucidno prikaže paradoksalnost želje bogatega dela sveta, da bi dosegel vedno višje meje dostavljenega ugodja, avtomatizacije, da bi navsezadnje premagal tudi minevanje. To prometejsko dojemanje življenja pa nazadnje vedno trči ob svoje meje, kar vodi v boleč padec in stanje množične norosti, ki lahko vodi tako v simbolno kot biološko smrt. Filma je samo štiriinsedemdeset minut, kar lahko razumemo, saj je tako estetsko kot psihološko toliko intenziven, da bi bilo več pravzaprav težko zdržati. Lahko bi rekli, da gre za vrhunec režiserjeve dozdajšnje produkcije in njegovo najbolj brezkompromisno kritiko vladajoče ideologije, ki nikoli ne izgubi svoje temne humorne ostrine. Ob vsej njegovi bizarnosti pa je eno njegovih ključnih sporočil tudi – dolgočasna normalnost je v norem svetu uporniška drža.
Osrednji lik romaneskne zgodbe najnovejšega celovečernega filma madžarske režiserke in scenaristke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene je kapitan Jakob Störr, zagrizen morski volk, ki se v trenutku frivolnosti odloči za poroko s prvo žensko, ki bo takrat vstopila v kavarno. Ima srečo – Lizzy je mlada, lepa in željna dogodivščin, zato v poroko tudi privoli in slab teden pozneje se njuna poročna pravljica že lahko začne … Z njo pa seveda tudi šele pravo spoznavanje, navajanje na skupno življenje, oteženo tudi zaradi Jakobovih dolgih morskih odsotnosti in, morda še bolj, Lizzyjine skrivnostne osebnosti, zaradi katere je možu hkrati zanimiva in ga spravlja ob pamet. Ko Jakob zasluti, da mu misteriozna žena ob njegovih odsotnostih najverjetneje ni povsem zvesta, iz ljubosumja povsem spremeni svoje življenje in pravljični začetek epske pripovedi vodi v nenehno preizpraševanje, nihanje med strastjo in obupom, v brezpogojno predanost, ki se že v naslednjem hipu spreobrne v popolno zavračanje. Vse to gledalec spremlja zgolj prek Jakobovega zornega kota, zato Lizzy s svojimi resnični občutki, željami in nameni ostane skrivnostna vse do konca, kar je bolj kot ne zgolj z obrazno mimiko in svojimi vedno rahlo priprtimi očmi odlično ujela francoska igralka Léa Seydoux. Nerazrešena uganka pa po svoje ostane tudi Jakob sam, saj mu že njegova stereotipna redkobesednost, ki naj bi bila značilna za prekaljenega morskega kapitana, nevajenega pravil družabnega življenja, preprečuje, da bi svojo živahno mlado ženo lahko boljše spoznal. Posebna odlika filma je njegova večjezičnost, značilna za prostor in čas, v katerem se odvija zgodba, posneta po istoimenskem romanu madžarskega pisatelja Milána Füsta, prevedenem tudi v slovenščino. Lizzy je Francozinja, Jakob, ki ga prav tako odlično igra Gijs Naber, je Nizozemec, njun skupni jezik pa angleščina, zato marsikaj ostane izgubljeno s prevodom, kar le še poveča prepad med njima in nerazumevanje. Zgodba moje žene je počasen in dramaturško predvsem v srednjem delu, polnem sicer fotografsko čudovitih, a predolgih in prepočasnih sekvenc, precej neposrečeno zasnovan film o ljubezni, ki ji kljub trudu in prizadevanju ni uspelo premagati vseh ovir in pravljičnega začetka preliti v pravljično srečen konec. Njegova glavna odlika je poleg čudovite igre obeh glavnih protagonistov predvsem vzdušje dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki sta ga režiserka in direktor fotografije Marcell Rév resnično dobro ujela – vključno z izključno moškim pripovednim lokom in številnimi prižganimi cigaretami, ki jih danes tako težko še opazimo na velikem platnu. Film, skratka, ki očara, čeprav bi bil lahko tudi nekoliko krajši.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko
Težko pričakovani tretji film britanskega režiserja in scenarista Alexa Garlanda je resda razočaranje, a ga postavlja ob bok kontroverznim kiksom, kot sta Antikrist Larsa von Trierja in Mati! Darrena Aronofskega. Tudi Moški je, tako kot omenjeni deli, vizualno dih jemajoč in tematsko bogat film z izvrstnimi igralskimi predstavami, ki mojstrsko gradi vzdušje groze in klavstrofobije. Žal je podobno zmeden in nedoločen na ravni metaforike, ki je ponekod banalna, ponekod nedosegljivo kompleksna in pogosto pretirana prek vsake meje in namenjena sama sebi. Moški je zgodba o ženski po imenu Harper, ki po tragičnem dogodku za dva tedna najame hišo na podeželju, da bi našla energijo za nov zagon. Kot postopoma izvemo iz hipnih prebliskov preteklosti, jo je mož čustveno izsiljeval in zlorabljal, nato pa tragično umrl, Harper pa grize krivda. Hišo najame od Geoffreyja, ki ga upodobi Rory Kinnear, njegov obraz pa nosijo tudi vsi ostali prebivalci te mirne vasice. Harper ne zazna te podobnosti, so pa prav vsi moški na tak ali drugačen način pokroviteljski, agresivno spogledljivi in vsak na svoj način sovražni do Harper, kar ji povzroča vse večjo preganjavico. Irska igralka in pevka Jesse Buckley je v glavni vlogi prepričljiva in gledalec zlahka začuti njeno nelagodje, tesnobo in paniko, ko ugotavlja, da nikjer ni več varna. A med zaključnimi nadrealističnimi scenami vseeno izgubi povezavo z junakinjo, saj njena zaprepadenost ob razrezanih rokah in serijskemu rojevanju daleč zaostaja za šokom, ki ga ob teh podobah doživi gledalec. Z Moškimi Garland komentira različne vrste agresij, ki so jih ženske deležne v vsakdanjem življenju in odkritega opravičevanja teh vedenj med moškimi. Čeprav je tema že sama po sebi kompleksna in si zasluži vso pozornost, jo Garland nadgradi s pogansko mitologijo Zelenega moža in keltskega simbola plodnosti, nato pa uvede še kloniranje in elemente telesne groze, ki na vse to izzvenijo v prazno. Tudi režiserjev prejšnji film, znanstvenofantastični triler Uničenje, je zgodbo končal z abstraktno sceno sodobnega plesa, a je v okviru bogatega simbolizma scena delovala, medtem ko Moški ne ponudi smiselnega zaključka. Ko so kritiki raztrgali film Mati!, je režiserju Aronofskemu v bran stopil Martin Scorsese, ki je izpostavil izpiljene in estetizirane elemente groze in izolacije. Te najdemo tudi v Moških in skupaj s fenomenalno igro se odlično vklopijo v dovršeno vizualno podobo, a kot celovito umetniško delo film žal ne prepriča.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bralca: Eva Longyka Marušič, Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič
Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Neveljaven email naslov