Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda.
Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“
Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero.
Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tiste, ki imajo srečo, da se jim vojne ni bilo treba ne udeležiti. Z izginevanjem ljudi v vojnah izginja tudi spomin na zgodbe, govorjeno in tudi pisano besedo; izgineva porabščina. V tem smislu je na knjižnem zavihku predstavljen tudi tisti Geza, ki je predvsem ljubiteljski zgodovinar, kar pomeni, da so njegove zgodbe oziroma pripovedi tisti vir za spomin, ki je sicer še najmanj natančen, a tudi zato še živ, še spremenljiv in s tem tudi sprejemljiv. Geza se pač spominja za prihodnost, za tisto prihodnost, v kateri naj ne bi bilo grozot preživetja iz trenutka v trenutek. In pripovedovalec Geza zastane ... in izgovori: „Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.“
Piše Andrej Lutman,
bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda.
Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“
Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero.
Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tiste, ki imajo srečo, da se jim vojne ni bilo treba ne udeležiti. Z izginevanjem ljudi v vojnah izginja tudi spomin na zgodbe, govorjeno in tudi pisano besedo; izgineva porabščina. V tem smislu je na knjižnem zavihku predstavljen tudi tisti Geza, ki je predvsem ljubiteljski zgodovinar, kar pomeni, da so njegove zgodbe oziroma pripovedi tisti vir za spomin, ki je sicer še najmanj natančen, a tudi zato še živ, še spremenljiv in s tem tudi sprejemljiv. Geza se pač spominja za prihodnost, za tisto prihodnost, v kateri naj ne bi bilo grozot preživetja iz trenutka v trenutek. In pripovedovalec Geza zastane ... in izgovori: „Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.“
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Neveljaven email naslov