Piše Marija Švajncer. bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Andrej Ule, eden najvidnejših sodobnih slovenskih filozofov, je velik erudit, saj je diplomiral iz tehnične matematike, doktoriral pa s temo iz sodobne logike. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je vrsto let predaval logiko, analitično filozofijo in teorijo znanosti ter pomembno vplival na vednost in miselno širino bodočih slovenskih filozofinj in filozofov. Ukvarja se z modalno in epistemološko logiko, analitično filozofijo jezika in logično kritiko argumentov, hkrati pa je velik poznavalec vzhodne filozofske tradicije, zlasti indijske in kitajske. V delu O naravi duha se vsebinsko in problemsko loteva vprašanj o naravi duha in se dokoplje tako do filozofskih kot do znanstveno utemeljenih ugotovitev. Čeprav v knjigi prevladujejo filozofski odgovori, bi jo bilo mogoče imeti za interdisciplinarno študijo, saj se teoretik ukvarja tudi z dognanji kvantne fizike, zanj temelja vsega naravoslovja. Pri tem je inovativen, saj na novo razmišlja o treh ravneh kvantnomehanske potencialnosti – latenci, potenci in aktualizaciji. Njegova metoda je takšna, da pri zastavljanju vprašanj in iskanju odgovorov opozarja na spoznanja pomembnih filozofov in drugih mislecev iz preteklosti in sedanjih proučevalcev problematike. Knjiga je vsebinsko in informativno tako bogata, da bi jo bilo mogoče uporabljati tudi kot študijsko gradivo. Avtor navaja, kako se posamezni pisci odzivajo drug na drugega, pri tem izraža lastno mnenje, strinjanje ali zavračanje, in spodbuja zanimanje za odprta in nerešena vprašanja. Je kritičen, vendar strpen in dobronameren. Na življenjska in družbena vprašanja aplicira bogato epistemološko in logično besedišče. Branje tega v lepem jeziku in izbranem slogu napisanega tehtnega dela zaradi zgoščenosti in nakopičenega védenja zahteva zbranost, primerno pozornost in najbrž tudi kar nekaj filozofske izobrazbe. Andrej Ule na začetku knjige O naravi duha sporoča, da v svoji želi ponuditi vpogled v nekatere zagate glede pojmovanja duha v sodobni zahodni kulturi in svojo osnovno zamisel o mogočem izhodu iz te zagate. Prepričan je, da je temeljna kvaliteta človeške bitnosti človeški duh, pojmovan kot nenehno razvijajoč se sklop potencialov za bivanje človeka kot zavestno in družbeno odgovornega bitja ter kot sklop pomenljivih udejanjanj teh potencialov. Filozof pravi: "Kakorkoli že, razmišljanje o naravi duha zame ni le teoretsko, pojmovno, jezikovnoanalitično početje, ampak me tudi osebno in eksistencialno prizadeva. Že odkar se dejavneje ukvarjam s filozofijo, to je dobrih petdeset let, me namreč spremlja posebna oblika zavedanja samega sebe in življenjskih okoliščin, ki me obenem usmerja v svet in samega sebe." Knjiga je nastala, priznava, kot neke vrste zapis s potovanja v globino in širino duha. Odgovori so vedno zelo prijazni, občuti jih celo kot ljubeče nežne. Čeprav so kdaj pa kdaj rahlo ironični, pripomni, se nikoli ne zgodi, da bi bili odrezavi. Avtor je terminološko nadvse natančen, njegove definicije pojmov so povedno zgovorne in koherentne. Pozornost namenja tudi etimološkim vidikom in pojasnitvam konceptov v različnih jezikih. Naslove in sintagme prevaja v slovenski jezik ter uporablja ženski in moški spol. Pozornost namenja tudi prispevkom nekaterih filozofinj, med njimi Susan Blackmore, Hilde D. Oakeley in Barbare Vetter. Ule se vedno znova vrača k Heglovi filozofiji, saj jo ima za teoretsko najbolj izdelano metafiziko duha, takšno, v kateri je duh razumljen kot nadosebni absolut, enotnost forme in vsebine ter enotnost možnosti in dejanskosti. A do Heglove filozofije seveda ohranja primerno kritičnost. Filozof opravi poglobljen historiat pojma duha – od antičnih časov in vzhodnih, se pravi indijskih in kitajskih filozofskih tradicij pa vse do današnjega premisleka o tem pojmu. Poglablja se v najnovejša dela v svetovni filozofski produkciji. Vznemirja ga Wittgensteinova filozofija, opozarja pa tudi na neustrezno razumevanje in interpretiranje tega filozofa. Preučuje stališča predstavnikov filozofije življenja, hermenevtike, novokantovstva, eksistencializma, pragmatizma, semiotike in fenomenologije ter izpeljave iz teh filozofskih smeri. Očiten je njegov humanizem. "Naš človeški »telos« vidim v tem, da skrbimo za to, da v naših življenjih, ravnanjih in odnosih prevladujejo pozitivni duhovni potenciali nad negativnimi, pa čeprav vem, da popolna zmaga ni mogoča, žal pa so mogoče razne oblike popolnega poraza." Po dolgem in filozofsko pronicljivem potovanju se avtor dokoplje do spoznanj, da vsakršna oblika duha, če le-ta omogoča in uokvirja določene oblike življenja, zavedanja in umevanja, predpostavlja preplet raznih ravni in oblik potencialnosti in aktualnosti Ta oblika duha pomeni življenjske prakse, v katerih živa bitja preplet potencialnosti in aktualnosti vztrajno in nenehno udejanjajo v svojem občutenju, vedênju in medsebojnih odnosih. Zavedamo se, poudarja avtor, ki na potovanju od nasprotja samemu sebi prihaja k polnemu zavedanju o samem sebi, "da smo ljudje, ki delimo življenje z drugimi ljudmi in smo soodgovorni za svoje in skupnostno udejanjenje duha v tekočem življenju." Ključni primeri dogajanj, ki nam dajejo ali jemljejo dih in duha, so rojstvo, ljubezen in smrt, se pravi prvi vdih, skupni dih in duh ter poslednji izdih. Ule je prepričan, da prvo vprašanje glede življenja in smrti ni to, ali lahko premagamo smrt, ampak ali in kako lahko premagamo nečloveške oblike in okoliščine v tostranskem življenju, ki mu mnogi odvzemajo smisel in duh. "Če uspemo v svojih odnosih z drugimi ljudmi poustvarjati ozračje žive človečnosti in sobitnosti, morda spoznamo, da je vsa človečnost prisotna že tu-in-zdaj in da je tudi smrt ne izbriše." Marsikaj je čisto preprosto. Andrej Ule pravi, da se življenje ogleduje le v življenju, človeško življenje je v odnosih, najvišji odnos pa je – ljubezen.