Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.