Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Ifigenija Simonović,
bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič.
Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani.
S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno."
Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko."
Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.
Piše Ifigenija Simonović,
bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič.
Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani.
S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno."
Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko."
Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Neveljaven email naslov