Piše Jera Krečič, bere Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Skozi šivankino uho 25-letne Erike Primc, študentke slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije, odstira notranji svet opazovalke, iskalke, spraševalke. Čeprav je sestavljen iz štirih delov, se prvi trije izrazito ločijo od četrtega, v katerem opazovalka, iskalka, spraševalka začne stopati po poteh Najdevanja, kakor je naslov četrtega, tudi po številu pesmi najdaljšega dela. Prvi sklop, sestavljen iz treh poglavij (Izlupinjanja, Brazgotinjanja in Iskanja), se v izrazito osebnoizpovednih formah postopoma pomensko vzpenja od doživljanja resničnosti zunanjega sveta do notranjega. Nenaslovljene pesmi prvega poglavja Izlupinjanja so impresije vsakdana, večinoma izpraznjenega, v katerem opazujemo položaj pesnice – opazovalke, ki motri življenje drugega in tudi sebe, čeprav se pozicija opazovalke na trenutke razume kot obsojajoča. Zadnja pesem prvega poglavja da slutiti pesničino pot iskanja iz izpraznjenega sveta, in sicer v presežnem. Drugo poglavje, Brazgotinjanja, v devetih prav tako nenaslovljenih pesmih postavlja v težišče pesničin notranji svet, v katerem prevladujejo občutja votlosti, omejenosti in tesnobe. Njeno notranje orožje proti temu so črke, prebrane ali napisane, ter iskanje zaupanja v preživelo svetlobo. Tretje poglavje z naslovom Iskanja nadaljuje odkrivanje smisla v izpraznjenem svetu, v katerem se pesnica otepa ničevosti in zlaganosti. Ob vprašanju, kaj je tisto, kar bo odrešilo svet, premišljuje, da sta to iskrena lepota ter hvaležna in ponižna drža do življenja. Pesmi četrtega poglavja Najdevanja se v marsičem razlikujejo od prejšnjih, in sicer najprej v odločnosti in polnosti, pa tudi v dolžini. Gre za dvajset nagovorov Bogu, ki bi jih lahko imenovali kar molitve, saj ga pesnica v njih neposredno nagovarja v drugi osebi ednine. V teh hvalnicah, prošnjah, molitvah, zahvalah razkriva lastno bolečino, ranljivost, nezaupanje in dvome – tako o Njem kot o svetu in sebi. V začetku četrtega poglavja pesmi pripovedujejo o procesu graditve vere in zaupanja. Ta je večkrat opisan s stopnjevanjem: od nevednosti, temine, razočaranja nad praznostjo sveta k vednosti, razumevanju, življenju in svetlobi, Bogu. Bog je v pesmih ljubeč oče, tolažnik, priprošnjik, predvsem pa sogovornik, ki mu pesnica prinaša svojo vsakdanjost – neolepšano, takšno, kot je. Nekatere pesmi premišljujejo citate iz Svetega pisma, ki jih pesnica interpretira iz svoje perspektive. Ta se na eni strani obrača navzven, na izpraznjen in grešen svet, in na drugi navznoter, vase – stičnost obojega, sveta in nje same, pa je v tem, da oba potrebujeta Božjo ljubezen, ki ozdravlja. Pesnica se čudi nedoumljivi in silni Božji ljubezni, poskuša jo razumeti. Išče jo v delčkih vsakdanjih predmetov, v človeškem dotiku, v sebi in v lastni ranljivosti. Iz nje se napaja, v njej najde uteho in se zanjo zahvaljuje. Pričujoče molitve so pravzaprav nihanja med prošnjami in zahvalami, kjer je kontemplativnost poudarjena s ponavljanjem – celega refrena, besed ali skladenjskih vzorcev. Religiozna poezija Erike Primc, kot jo je označil avtor spremne besede Andrej Lokar, je sveža in z iskreno izpovednostjo odstira notranji svet mlade kristjanke 21. stoletja, ki – tako kot sleherni, verni ali neverni – po svoje in poglobljeno išče pot k svetlobi in ljubezni.