Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bere: Igor Velše.
Pisatelj Dušan Čater v svojem osmem romanu z naslovom Dežela ZOO opisuje življenje splavarjev, glavnina dogajanja je postavljena v Savinjsko dolino pred začetkom druge svetovne vojne. Roman ima tudi pojasnjevalno oznako: povest o dobrih in slabih ljudeh. Tej oznaki je mogoče dodati še eno, izhajajočo iz naslova in iz tematike: dežela zaostrenih osebnih odnosov. Celotno delo je namreč zgrajeno na osebnih zaostritvah, ki jim botrujejo značajske poteze likov, in pa na vseh vplivih, s katerimi karakterne lastnosti drastično izstopajo. Večinoma moška družba, ki si zagotavlja eksistenco s splavarjenjem lesa in preprodajo trgovskih artiklov, je namreč precej odvisna od vina in žganja. Takšna zmes povzroča, da se moškost, določena s fizično močjo, kar je seveda osnova za težaško delo, prelevi v moškost, ki presega nadzor. Soočita se dva načina druženja: govor, ki meji na preteče samogovore ali celo prehaja v šikaniranje, izzivanje, žaljenje in obračunavanje z udarci rok in nog. Predvsem zadnje je v knjigi povsem sprejemljiv način dokazovanja moških resnic, saj se orožniki ob pretepih sploh ne pojavljajo, pač pa tovrstne zadeve rešujejo bolj ali manj vešči zdravilci.
Surovost, ki je osnovni način medčloveških odnosov, se tvorno sprosti le ob potovanjih po reki. In v takšno moško druščino pride ženska, meščanka, izobraženka, ki naj bi se omožila z najbolj izstopajočim splavarjem, s starejšim potomcem osrednje splavarske rodbine. Zgodi se tudi, da njegov mlajši brat pride na vojaški dopust, pa se med bodočo svakinjo in njim zgodi tisto, kar načrtovano poroko onemogoči. Druga ženska oseba, ki je povezana z vojakom na dopustu, je pripadnica nomadskega romskega plemena, ki se je začasno naselilo na enem od posestev. Osrednja napetost v romanu se tako vzpostavi med bratoma. Prvi velja za nasilneža, drugi za mevžo. In da je napetost še globlja: vojak na dopustu se poroči z Romkinjo, naslednik splavarske tradicije pa ostane sam oziroma ga čakajo le še ženske, ki ob reki skrbijo za razbremenjevanje spolnih napetosti splavarjev.
Eden od izstopajočih ženskih likov je tudi mati Romkinje, ki se ukvarja z vsemi pregovornimi dejavnostmi: od zdravljenja z zelišči do uročanja. Napetosti, ki niso odvisne le od značajskih posebnosti osrednjih likov, sprožijo tudi tako imenovane višje sile, kot so novice o bližajoči se vojni in bolezen živali, ki naj bi tudi prišla od drugod, a se izkaže za lažno oziroma drugačno, ozdravljivo. V zaprtem krogu podeželja pravzaprav ni osebnega miru, so pač preteče vsakdanjosti, ki dajejo povesti kljub besedišču, s katerim pisatelj poustvarja občutje preteklosti, nadih brezčasovnosti. Še pomembnejša sestavina tega pisanja pa je oživljanje skoraj že pozabljenih izrazov za početja in predmete, povezane s splavarjenjem
Roman Dežela ZOO tankočutno poustvarja občutje, ki je prežemalo svet tik pred drastičnimi spremembami. Pisatelj Dušan Čater s svojim pristopom do zgodovine in tradicije pne napetosti tudi ob dojemanju resničnosti in objektivnosti. Resnica najmočnejšega pač ni vedno najboljša, saj s tem oblast izenačuje z vednostjo. Najmočnejši, najizkušenejši in najstarejši sin ni nosilec zaveze s ponovitvami početij, ki naj bi utrjevale edino možnost za preživetje. Ob tem načinu podajanja pisatelj poseže v domene neorealizma. V romanu ni izrecneje izpostavljen moralni imperativ, kljub okrutnosti ni izpostavljanja vesti ali obžalovanja. Na sublimni ravni romana se tako soočita dogodek in njegova interpretacija, toda v nekakšni pomiritvi je mogoče razbrati, da gre dogodek v pozabo, interpretacijo pa se pač preinterpretira, celo zanika. Zasebne resnice ostajajo na ravni čenč, tako imenovane objektivnosti pa tako rekoč ni. In spet k naslovu romana: tričrkje ZOO seveda najprej asociira na živalski vrt, na kletke ali vsaj omejen prostor za bivanje. Za slutnjo razbitja takšnega nespremenljivega stanja se izkaže nosečnost Romkinje, pridružita se še konotativnost in simbolnost reke in nomadstva. In pretočnost nadvlada nad začasnimi rešitvami in resnicami.
Piše Andrej Lutman,
bere: Igor Velše.
Pisatelj Dušan Čater v svojem osmem romanu z naslovom Dežela ZOO opisuje življenje splavarjev, glavnina dogajanja je postavljena v Savinjsko dolino pred začetkom druge svetovne vojne. Roman ima tudi pojasnjevalno oznako: povest o dobrih in slabih ljudeh. Tej oznaki je mogoče dodati še eno, izhajajočo iz naslova in iz tematike: dežela zaostrenih osebnih odnosov. Celotno delo je namreč zgrajeno na osebnih zaostritvah, ki jim botrujejo značajske poteze likov, in pa na vseh vplivih, s katerimi karakterne lastnosti drastično izstopajo. Večinoma moška družba, ki si zagotavlja eksistenco s splavarjenjem lesa in preprodajo trgovskih artiklov, je namreč precej odvisna od vina in žganja. Takšna zmes povzroča, da se moškost, določena s fizično močjo, kar je seveda osnova za težaško delo, prelevi v moškost, ki presega nadzor. Soočita se dva načina druženja: govor, ki meji na preteče samogovore ali celo prehaja v šikaniranje, izzivanje, žaljenje in obračunavanje z udarci rok in nog. Predvsem zadnje je v knjigi povsem sprejemljiv način dokazovanja moških resnic, saj se orožniki ob pretepih sploh ne pojavljajo, pač pa tovrstne zadeve rešujejo bolj ali manj vešči zdravilci.
Surovost, ki je osnovni način medčloveških odnosov, se tvorno sprosti le ob potovanjih po reki. In v takšno moško druščino pride ženska, meščanka, izobraženka, ki naj bi se omožila z najbolj izstopajočim splavarjem, s starejšim potomcem osrednje splavarske rodbine. Zgodi se tudi, da njegov mlajši brat pride na vojaški dopust, pa se med bodočo svakinjo in njim zgodi tisto, kar načrtovano poroko onemogoči. Druga ženska oseba, ki je povezana z vojakom na dopustu, je pripadnica nomadskega romskega plemena, ki se je začasno naselilo na enem od posestev. Osrednja napetost v romanu se tako vzpostavi med bratoma. Prvi velja za nasilneža, drugi za mevžo. In da je napetost še globlja: vojak na dopustu se poroči z Romkinjo, naslednik splavarske tradicije pa ostane sam oziroma ga čakajo le še ženske, ki ob reki skrbijo za razbremenjevanje spolnih napetosti splavarjev.
Eden od izstopajočih ženskih likov je tudi mati Romkinje, ki se ukvarja z vsemi pregovornimi dejavnostmi: od zdravljenja z zelišči do uročanja. Napetosti, ki niso odvisne le od značajskih posebnosti osrednjih likov, sprožijo tudi tako imenovane višje sile, kot so novice o bližajoči se vojni in bolezen živali, ki naj bi tudi prišla od drugod, a se izkaže za lažno oziroma drugačno, ozdravljivo. V zaprtem krogu podeželja pravzaprav ni osebnega miru, so pač preteče vsakdanjosti, ki dajejo povesti kljub besedišču, s katerim pisatelj poustvarja občutje preteklosti, nadih brezčasovnosti. Še pomembnejša sestavina tega pisanja pa je oživljanje skoraj že pozabljenih izrazov za početja in predmete, povezane s splavarjenjem
Roman Dežela ZOO tankočutno poustvarja občutje, ki je prežemalo svet tik pred drastičnimi spremembami. Pisatelj Dušan Čater s svojim pristopom do zgodovine in tradicije pne napetosti tudi ob dojemanju resničnosti in objektivnosti. Resnica najmočnejšega pač ni vedno najboljša, saj s tem oblast izenačuje z vednostjo. Najmočnejši, najizkušenejši in najstarejši sin ni nosilec zaveze s ponovitvami početij, ki naj bi utrjevale edino možnost za preživetje. Ob tem načinu podajanja pisatelj poseže v domene neorealizma. V romanu ni izrecneje izpostavljen moralni imperativ, kljub okrutnosti ni izpostavljanja vesti ali obžalovanja. Na sublimni ravni romana se tako soočita dogodek in njegova interpretacija, toda v nekakšni pomiritvi je mogoče razbrati, da gre dogodek v pozabo, interpretacijo pa se pač preinterpretira, celo zanika. Zasebne resnice ostajajo na ravni čenč, tako imenovane objektivnosti pa tako rekoč ni. In spet k naslovu romana: tričrkje ZOO seveda najprej asociira na živalski vrt, na kletke ali vsaj omejen prostor za bivanje. Za slutnjo razbitja takšnega nespremenljivega stanja se izkaže nosečnost Romkinje, pridružita se še konotativnost in simbolnost reke in nomadstva. In pretočnost nadvlada nad začasnimi rešitvami in resnicami.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov