Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Andrej Lutman,
bere: Igor Velše.
Pisatelj Dušan Čater v svojem osmem romanu z naslovom Dežela ZOO opisuje življenje splavarjev, glavnina dogajanja je postavljena v Savinjsko dolino pred začetkom druge svetovne vojne. Roman ima tudi pojasnjevalno oznako: povest o dobrih in slabih ljudeh. Tej oznaki je mogoče dodati še eno, izhajajočo iz naslova in iz tematike: dežela zaostrenih osebnih odnosov. Celotno delo je namreč zgrajeno na osebnih zaostritvah, ki jim botrujejo značajske poteze likov, in pa na vseh vplivih, s katerimi karakterne lastnosti drastično izstopajo. Večinoma moška družba, ki si zagotavlja eksistenco s splavarjenjem lesa in preprodajo trgovskih artiklov, je namreč precej odvisna od vina in žganja. Takšna zmes povzroča, da se moškost, določena s fizično močjo, kar je seveda osnova za težaško delo, prelevi v moškost, ki presega nadzor. Soočita se dva načina druženja: govor, ki meji na preteče samogovore ali celo prehaja v šikaniranje, izzivanje, žaljenje in obračunavanje z udarci rok in nog. Predvsem zadnje je v knjigi povsem sprejemljiv način dokazovanja moških resnic, saj se orožniki ob pretepih sploh ne pojavljajo, pač pa tovrstne zadeve rešujejo bolj ali manj vešči zdravilci.
Surovost, ki je osnovni način medčloveških odnosov, se tvorno sprosti le ob potovanjih po reki. In v takšno moško druščino pride ženska, meščanka, izobraženka, ki naj bi se omožila z najbolj izstopajočim splavarjem, s starejšim potomcem osrednje splavarske rodbine. Zgodi se tudi, da njegov mlajši brat pride na vojaški dopust, pa se med bodočo svakinjo in njim zgodi tisto, kar načrtovano poroko onemogoči. Druga ženska oseba, ki je povezana z vojakom na dopustu, je pripadnica nomadskega romskega plemena, ki se je začasno naselilo na enem od posestev. Osrednja napetost v romanu se tako vzpostavi med bratoma. Prvi velja za nasilneža, drugi za mevžo. In da je napetost še globlja: vojak na dopustu se poroči z Romkinjo, naslednik splavarske tradicije pa ostane sam oziroma ga čakajo le še ženske, ki ob reki skrbijo za razbremenjevanje spolnih napetosti splavarjev.
Eden od izstopajočih ženskih likov je tudi mati Romkinje, ki se ukvarja z vsemi pregovornimi dejavnostmi: od zdravljenja z zelišči do uročanja. Napetosti, ki niso odvisne le od značajskih posebnosti osrednjih likov, sprožijo tudi tako imenovane višje sile, kot so novice o bližajoči se vojni in bolezen živali, ki naj bi tudi prišla od drugod, a se izkaže za lažno oziroma drugačno, ozdravljivo. V zaprtem krogu podeželja pravzaprav ni osebnega miru, so pač preteče vsakdanjosti, ki dajejo povesti kljub besedišču, s katerim pisatelj poustvarja občutje preteklosti, nadih brezčasovnosti. Še pomembnejša sestavina tega pisanja pa je oživljanje skoraj že pozabljenih izrazov za početja in predmete, povezane s splavarjenjem
Roman Dežela ZOO tankočutno poustvarja občutje, ki je prežemalo svet tik pred drastičnimi spremembami. Pisatelj Dušan Čater s svojim pristopom do zgodovine in tradicije pne napetosti tudi ob dojemanju resničnosti in objektivnosti. Resnica najmočnejšega pač ni vedno najboljša, saj s tem oblast izenačuje z vednostjo. Najmočnejši, najizkušenejši in najstarejši sin ni nosilec zaveze s ponovitvami početij, ki naj bi utrjevale edino možnost za preživetje. Ob tem načinu podajanja pisatelj poseže v domene neorealizma. V romanu ni izrecneje izpostavljen moralni imperativ, kljub okrutnosti ni izpostavljanja vesti ali obžalovanja. Na sublimni ravni romana se tako soočita dogodek in njegova interpretacija, toda v nekakšni pomiritvi je mogoče razbrati, da gre dogodek v pozabo, interpretacijo pa se pač preinterpretira, celo zanika. Zasebne resnice ostajajo na ravni čenč, tako imenovane objektivnosti pa tako rekoč ni. In spet k naslovu romana: tričrkje ZOO seveda najprej asociira na živalski vrt, na kletke ali vsaj omejen prostor za bivanje. Za slutnjo razbitja takšnega nespremenljivega stanja se izkaže nosečnost Romkinje, pridružita se še konotativnost in simbolnost reke in nomadstva. In pretočnost nadvlada nad začasnimi rešitvami in resnicami.
Piše Andrej Lutman,
bere: Igor Velše.
Pisatelj Dušan Čater v svojem osmem romanu z naslovom Dežela ZOO opisuje življenje splavarjev, glavnina dogajanja je postavljena v Savinjsko dolino pred začetkom druge svetovne vojne. Roman ima tudi pojasnjevalno oznako: povest o dobrih in slabih ljudeh. Tej oznaki je mogoče dodati še eno, izhajajočo iz naslova in iz tematike: dežela zaostrenih osebnih odnosov. Celotno delo je namreč zgrajeno na osebnih zaostritvah, ki jim botrujejo značajske poteze likov, in pa na vseh vplivih, s katerimi karakterne lastnosti drastično izstopajo. Večinoma moška družba, ki si zagotavlja eksistenco s splavarjenjem lesa in preprodajo trgovskih artiklov, je namreč precej odvisna od vina in žganja. Takšna zmes povzroča, da se moškost, določena s fizično močjo, kar je seveda osnova za težaško delo, prelevi v moškost, ki presega nadzor. Soočita se dva načina druženja: govor, ki meji na preteče samogovore ali celo prehaja v šikaniranje, izzivanje, žaljenje in obračunavanje z udarci rok in nog. Predvsem zadnje je v knjigi povsem sprejemljiv način dokazovanja moških resnic, saj se orožniki ob pretepih sploh ne pojavljajo, pač pa tovrstne zadeve rešujejo bolj ali manj vešči zdravilci.
Surovost, ki je osnovni način medčloveških odnosov, se tvorno sprosti le ob potovanjih po reki. In v takšno moško druščino pride ženska, meščanka, izobraženka, ki naj bi se omožila z najbolj izstopajočim splavarjem, s starejšim potomcem osrednje splavarske rodbine. Zgodi se tudi, da njegov mlajši brat pride na vojaški dopust, pa se med bodočo svakinjo in njim zgodi tisto, kar načrtovano poroko onemogoči. Druga ženska oseba, ki je povezana z vojakom na dopustu, je pripadnica nomadskega romskega plemena, ki se je začasno naselilo na enem od posestev. Osrednja napetost v romanu se tako vzpostavi med bratoma. Prvi velja za nasilneža, drugi za mevžo. In da je napetost še globlja: vojak na dopustu se poroči z Romkinjo, naslednik splavarske tradicije pa ostane sam oziroma ga čakajo le še ženske, ki ob reki skrbijo za razbremenjevanje spolnih napetosti splavarjev.
Eden od izstopajočih ženskih likov je tudi mati Romkinje, ki se ukvarja z vsemi pregovornimi dejavnostmi: od zdravljenja z zelišči do uročanja. Napetosti, ki niso odvisne le od značajskih posebnosti osrednjih likov, sprožijo tudi tako imenovane višje sile, kot so novice o bližajoči se vojni in bolezen živali, ki naj bi tudi prišla od drugod, a se izkaže za lažno oziroma drugačno, ozdravljivo. V zaprtem krogu podeželja pravzaprav ni osebnega miru, so pač preteče vsakdanjosti, ki dajejo povesti kljub besedišču, s katerim pisatelj poustvarja občutje preteklosti, nadih brezčasovnosti. Še pomembnejša sestavina tega pisanja pa je oživljanje skoraj že pozabljenih izrazov za početja in predmete, povezane s splavarjenjem
Roman Dežela ZOO tankočutno poustvarja občutje, ki je prežemalo svet tik pred drastičnimi spremembami. Pisatelj Dušan Čater s svojim pristopom do zgodovine in tradicije pne napetosti tudi ob dojemanju resničnosti in objektivnosti. Resnica najmočnejšega pač ni vedno najboljša, saj s tem oblast izenačuje z vednostjo. Najmočnejši, najizkušenejši in najstarejši sin ni nosilec zaveze s ponovitvami početij, ki naj bi utrjevale edino možnost za preživetje. Ob tem načinu podajanja pisatelj poseže v domene neorealizma. V romanu ni izrecneje izpostavljen moralni imperativ, kljub okrutnosti ni izpostavljanja vesti ali obžalovanja. Na sublimni ravni romana se tako soočita dogodek in njegova interpretacija, toda v nekakšni pomiritvi je mogoče razbrati, da gre dogodek v pozabo, interpretacijo pa se pač preinterpretira, celo zanika. Zasebne resnice ostajajo na ravni čenč, tako imenovane objektivnosti pa tako rekoč ni. In spet k naslovu romana: tričrkje ZOO seveda najprej asociira na živalski vrt, na kletke ali vsaj omejen prostor za bivanje. Za slutnjo razbitja takšnega nespremenljivega stanja se izkaže nosečnost Romkinje, pridružita se še konotativnost in simbolnost reke in nomadstva. In pretočnost nadvlada nad začasnimi rešitvami in resnicami.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov