Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase.
Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert.
Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi.
Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase.
Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert.
Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi.
Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov