Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Bufon: Tržaški Slovenci

19.08.2024

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.


Ocene

2018 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Milan Bufon: Tržaški Slovenci

19.08.2024

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.


08.06.2020

Željko Perović: Vzgibanka

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bere: Mateja Perpar


08.06.2020

Alma Karlin: Moj kitajski ženin

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.06.2020

Kozma Ahačič: Kozmologija

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.


05.06.2020

Simon Popek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.06.2020

Retrospektiva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.06.2020

Odvetnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.06.2020

Lov

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.06.2020

Nina Kremžar: Dostop na odprto morje

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Mateja Perpar.


01.06.2020

Aleksandar Gatalica: Nevidni

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


01.06.2020

Ur. Mateja Ratej: Biografija na prehodu v digitalnost

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Mateja Perpar.


01.06.2020

Marij Čuk: Črni obroč

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


25.05.2020

Urban Vovk: Kdo drug in kje drugje

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko


25.05.2020

José Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman


25.05.2020

Matej Krajnc: Ojstrica

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Lidija Hartman.


18.05.2020

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Lidija Hartman


18.05.2020

Uroš Prah: Udor

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Mateja Perpar.


18.05.2020

Jared Diamond: Pretres

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere: Jure Franko


18.05.2020

Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Jure Franko in Ivan Lotrič.


11.05.2020

Marko Elsner Grošelj - Pobral sem van Goghovo uho

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Renato Horvat.


11.05.2020

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič


Stran 72 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov