Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred kratkim smo si lahko v kinih ogledali izvrstni film Wima Wendersa Popolni dnevi, zdaj pa je v kine prišel njegov dokumentarec Anselm o nemškem umetniku Anselmu Kieferju, ki se v svojih velikopoteznih delih vztrajno sooča s problematično nemško zgodovino. Film je, kar je za dokumentarec presenetljivo, posnet v 3D tehnologiji. Wenders je pred 13 leti že posnel dokumentarec o še eni od največjih nemških umetnic – namreč o plesalki in koreografinji Pini Bausch. Film o Anselmu Kieferju si je ogledal tudi Igor Harb, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Pred kratkim smo si lahko v kinih ogledali izvrstni film Wima Wendersa Popolni dnevi, zdaj pa je v kine prišel njegov dokumentarec Anselm o nemškem umetniku Anselmu Kieferju, ki se v svojih velikopoteznih delih vztrajno sooča s problematično nemško zgodovino. Film je, kar je za dokumentarec presenetljivo, posnet v 3D tehnologiji. Wenders je pred 13 leti že posnel dokumentarec o še eni od največjih nemških umetnic – namreč o plesalki in koreografinji Pini Bausch. Film o Anselmu Kieferju si je ogledal tudi Igor Harb, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.
V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.
Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja - Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti. Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano ... Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno 'luzerska'. Recimo, naš največji, literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe »strahu in poguma«, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, izpostavljam le prevladujočo mentaliteto. Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.
SNG Nova Gorica, Gledališče Koper Iztok Mlakar: Tutošomato Premiera 10. oktober 2019, SNG Nova Gorica, veliki oder 18. oktober 2019, Gledališče Koper Režiser Vito Taufer Asistentka režiserja Tereza Gregorič Avtor besedil in glasbe songov Iztok Mlakar Scenograf Voranc Kumar Kostumograf Matic Hrovat Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec zvoka Borut Čelik Igrajo Urška Taufer, Tjaša Hrovat, Patrizia Jurinčič Finžgar, Luka Cimprič, Žiga Udir, Rok Matek, Matija Rupel, Matjaž Švagelj, David Šuligoj, Roman Kobal V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so premierno uprizorili novo besedilo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Avtor je tudi prispeval izvirne pesmi. Predstavo v koprodukciji omenjenega gledališča Gledališča Koper je režiral Vito Taufer. Naslov Tutošomato pomeni »vse v vsem« oziroma »konec koncev«, nanaša pa se na problematične odnose med liki. Dramske osebe so smešne pošasti, je povedal Iztok Mlakar: »S svojimi načrti, s svojimi zarotami, s svojimi neumnostmi, ko se hočejo okoristiti, nekaj vzeti, nekaj dobiti; smešni so v svojem narcisizmu; vsak je devianten na svoj način.« Komedija predstavi starega mafijca in njegove tri hčerke, ki jih ne obvlada. Ogledala si jo je Ivana Zajc. Fhttps://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2019061209215829/oto: Peter Uhan
SNG Drama Ljubljana Koproducent Kraljevsko pozorište Zetski dom, Cetinje Pogovori o ljubezni Avtorji besedila so ustvarjalci uprizoritve premieri 14. september 2019 Kraljevsko pozorište Zetski dom na Cetinju, 12. oktober 2019 veliki oder SNG Drama Ljubljana Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Matic Starina Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Branko Rožman Koreograf Gregor Luštek Oblikovalci svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik, Juš Zidar Lektorica Tatjana Stanič Korepetitorica in svetovalka za petje Zvezdana Novaković Asistent režije in producent Juš Zidar Asistentka kostumografinje Bernarda Popelar Lesjak Igrajo Barbara Folchitto, Daniele Gaggianesi, Janez Škof, Jelena Laban, Karmen Bardak, Krist Lleshi, Maruša Majer, Matia Llupa, Srdjan Grahovac, Zvezdana Novaković Ljubljana je po septembrskih uprizoritvah na Cetinju druga postaja na poti mednarodne koprodukcije projekta z naslovom Pogovori o ljubezni. Nastal je v okviru in s podporo evropskega programa Interreg z igralci iz Črne Gore, Slovenije, Italije in Albanije, z režiserjem Jernejem Lorencijem in njegovo ekipo. Vtise s premiere je strnil Dušan Rogelj. Foto: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=3313 Na fotografiji: Jelena Laban, Janez Škof, Krist Lleshi in Matia Llupa Foto: Duško Miljanić
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Ben Jonson, Stefan Zweig Volpone 1605, 1926 Črna komedija Premiera: 10. oktober 2019 Prevajalec (Ben Jonson) Janez Menart Prevajalka (Stefan Zweig) Mojca Kranjc Avtor priredbe, režiser, scenograf in oblikovalec svetlobe Diego de Brea Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumograf Leo Kulaš Avtor videa Izidor Farič Lektorica Barbara Rogelj Asistentka kostumografa (študijsko) Lara Kulaš Igrajo Primož Pirnat, Jaka Lah, Gašper Jarni, Jožef Ropoša, Jernej Gašperin, Ana Pavlin k.g., Tanja Dimitrievska, Matej Zemljič, Mario Dragojević k. g., Boris Kerč Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Volpone; komedijo Bena Jonsona o pohlepu so v Angliji prvič uprizorili leta 1605. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jonsonovega Volponeja predelal Stefan Zweig; poenostavil ga je, prestavil v prozo in dodal srečen konec. Avtor priredbe in režiser tokratne uprizoritve je Diego de Brea. Vtise po premieri Volponeja na velikem odru Mestnega gledališča je strnila Staša Grahek. Na fotografiji Jaka Lah, Primož Pirnat Avtor Peter Giodani
Drama SNG Ljubljana – Mala drama Amelia E. Na osnovi besedila Preživela Maje Gal Štromar Krstna uprizoritev Premiera 4. oktober 2019 Režiser Dorian Šilec Petek Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Lektor Arko Dramaturška sodelavka in asistentka režiserja Urša Adamič Oblikovalka luči Mojca Sarjaš Igra Zvezdana Mlakar Uprizoritveno različico besedila je oblikovala ekipa. Še veste, kdo je prvi z motornim letalom preletel Atlantik? Seveda … (Charles Lindberg, pisalo se je leto 1927) In kdaj se je tega podviga samostojno lotila ženska? Ne bi vedeli? Samo pet let po Lindbergu (1932) je v prvem poskusu to uspelo Amelii Earhart, pri 35. letih že slavni letalki in nosilki več rekordov. Manj znano, pa sila zanimivo življenjsko zgodbo o drzni in neustavljivi Amelii – (preminila je v nesreči leta 1937, četrtino poti pred koncem etapnega poleta okoli sveta) – je v Mali drami v obliki monodrame izvedla igralka Zvezdana Mlakar. Uprizoritev je pripravil režiser Dorian Šilec Petek s sodelavkami, ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3318
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Neveljaven email naslov