Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med dolgo postprodukcijo celovečernega filma Nesrečna bitja je prvak grškega "čudaškega vala" Yorgos Lanthimos posnel vizualno manj zahteven triptih, Dejanja usmiljenja, ter ga predstavil na letošnjem festivalu v Cannesu. Delo, postavljeno v sodobno Ameriko, ni nič manj eksperimentalno in izzivalno; nadaljuje pripovedovanje v prispodobah in z mojstrskim potujevanjem vsakdanjosti odkriva nove poglede na stanje človeške družbe.
Film je sestavljen iz treh zgodb: v prvi se podrejeni uslužbenec trudi ugoditi svojemu čudaškemu šefu, čeprav so pričakovana dejanja v nasprotju z njegovim moralnim prepričanjem in zakoni. Kaj bo prevladalo? V drugi zgodbi policist s prijatelji že žaluje za svojo ženo, v nesreči izginulo pomorsko raziskovalko, dokler je reševalci ne pripeljejo nazaj – a po vrsti nenavadnih znakov začne sumiti, da to sploh ni ona. Kje je meja med preganjavico in resničnostjo? V tretji epizodi par, ki pripada nenavadnemu kultu, išče žensko z nadnaravnimi močmi zdravljenja, ki bi postala njihov idol. Kaj se bo zgodilo, če jo zares najdejo?
Zgodbe se zdijo na prvi pogled nepovezane, a jih spaja silovita potreba po ugajanju in pripadanju, po zapolnjevanju notranje praznine; če nekoliko abstrahiramo, gre za iskanje vere in ljubezni. Seveda Lanthimos ne bi bil to, kar je, če ne bi na to željo pogledal z mračne strani, če ne bi človeških slabosti gnal do absurda, ki bi se mu lahko tu in tam celo smejali, če ne bi imeli ves čas cmoka v grlu. Režiser pač jemlje resno tisto maksimo o umetnosti, da njena naloga ni ugajanje. Sem zapisal režiser? Skoraj gre bolj za entomologa, ki proučuje like kot žuželke pod povečevalnim steklom, hkrati pa nam z neprizanesljivo odljudnostjo ponuja razmislek o odnosu človeka do sočloveka.
Dejanja usmiljenja imajo tudi "metafilmske" lastnosti – več prizorov se navezuje na znamenita dela iz zgodovine, malce pa avtor citira tudi samega sebe. V vseh treh epizodah nastopa ista skupina igralcev v povsem različnih vlogah; Willemu Dafoeju in Emmi Stone se je med protagonisti pridružil Jesse Plemons, ki je leta 2020 nase opozoril že v izjemnem celovečernem filmu Charlieja Kaufmana I'm Thinking of Ending Things; za svojo trojno vlogo je v Cannesu zasluženo prejel nagrado za najboljšega igralca. To prehajanje ansambelske igralske ekipe iz vloge v vlogo je nekaj posrečeno duhovitega, govori pa nam tudi o fluidni identiteti. Pa tudi o mojstrstvu režiserja, ki ne more zgrešiti in si lahko privošči čisto vse, tako kot v svojem času Lars von Trier, ki je recimo posnel film brez scenografije.
David Foster Wallace je v svojem znamenitem eseju o Lynchevem filmu Izgubljena cesta zapisal, da je bolj kot katero koli drugo delo definiral identiteto časa in prostora Los Angelesa sredine 90. let. Morda je Lanthimos s filmom Dejanja usmiljenja naredil nekaj podobnega trideset let pozneje ...
Med dolgo postprodukcijo celovečernega filma Nesrečna bitja je prvak grškega "čudaškega vala" Yorgos Lanthimos posnel vizualno manj zahteven triptih, Dejanja usmiljenja, ter ga predstavil na letošnjem festivalu v Cannesu. Delo, postavljeno v sodobno Ameriko, ni nič manj eksperimentalno in izzivalno; nadaljuje pripovedovanje v prispodobah in z mojstrskim potujevanjem vsakdanjosti odkriva nove poglede na stanje človeške družbe.
Film je sestavljen iz treh zgodb: v prvi se podrejeni uslužbenec trudi ugoditi svojemu čudaškemu šefu, čeprav so pričakovana dejanja v nasprotju z njegovim moralnim prepričanjem in zakoni. Kaj bo prevladalo? V drugi zgodbi policist s prijatelji že žaluje za svojo ženo, v nesreči izginulo pomorsko raziskovalko, dokler je reševalci ne pripeljejo nazaj – a po vrsti nenavadnih znakov začne sumiti, da to sploh ni ona. Kje je meja med preganjavico in resničnostjo? V tretji epizodi par, ki pripada nenavadnemu kultu, išče žensko z nadnaravnimi močmi zdravljenja, ki bi postala njihov idol. Kaj se bo zgodilo, če jo zares najdejo?
Zgodbe se zdijo na prvi pogled nepovezane, a jih spaja silovita potreba po ugajanju in pripadanju, po zapolnjevanju notranje praznine; če nekoliko abstrahiramo, gre za iskanje vere in ljubezni. Seveda Lanthimos ne bi bil to, kar je, če ne bi na to željo pogledal z mračne strani, če ne bi človeških slabosti gnal do absurda, ki bi se mu lahko tu in tam celo smejali, če ne bi imeli ves čas cmoka v grlu. Režiser pač jemlje resno tisto maksimo o umetnosti, da njena naloga ni ugajanje. Sem zapisal režiser? Skoraj gre bolj za entomologa, ki proučuje like kot žuželke pod povečevalnim steklom, hkrati pa nam z neprizanesljivo odljudnostjo ponuja razmislek o odnosu človeka do sočloveka.
Dejanja usmiljenja imajo tudi "metafilmske" lastnosti – več prizorov se navezuje na znamenita dela iz zgodovine, malce pa avtor citira tudi samega sebe. V vseh treh epizodah nastopa ista skupina igralcev v povsem različnih vlogah; Willemu Dafoeju in Emmi Stone se je med protagonisti pridružil Jesse Plemons, ki je leta 2020 nase opozoril že v izjemnem celovečernem filmu Charlieja Kaufmana I'm Thinking of Ending Things; za svojo trojno vlogo je v Cannesu zasluženo prejel nagrado za najboljšega igralca. To prehajanje ansambelske igralske ekipe iz vloge v vlogo je nekaj posrečeno duhovitega, govori pa nam tudi o fluidni identiteti. Pa tudi o mojstrstvu režiserja, ki ne more zgrešiti in si lahko privošči čisto vse, tako kot v svojem času Lars von Trier, ki je recimo posnel film brez scenografije.
David Foster Wallace je v svojem znamenitem eseju o Lynchevem filmu Izgubljena cesta zapisal, da je bolj kot katero koli drugo delo definiral identiteto časa in prostora Los Angelesa sredine 90. let. Morda je Lanthimos s filmom Dejanja usmiljenja naredil nekaj podobnega trideset let pozneje ...
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Neveljaven email naslov