Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Španski otroški film Otroci Divjega zahoda je primeren za otroke od petega leta dalje, likom pa so v slovenščini posodili svoje glasove Asja Kahrimanović, Gašper Jarni, Gašper Malnar, Niko Novak, Maša Derganc, Borut Veselko in Andrej Murenc. Recenzijo filma je pripravila Miša Gams, bere Lidija Hartman.
Španski otroški film Otroci Divjega zahoda je primeren za otroke od petega leta dalje, likom pa so v slovenščini posodili svoje glasove Asja Kahrimanović, Gašper Jarni, Gašper Malnar, Niko Novak, Maša Derganc, Borut Veselko in Andrej Murenc. Recenzijo filma je pripravila Miša Gams, bere Lidija Hartman.
Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si
Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče Foto: Barbara Čeferin Premiera: 18. 10. 2023 Režija: Barbara Zemljič Režija videa: Klemen Dvornik Nastopajo: Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič, Zvezdana Novaković Dramaturgija in asistentka režije: Urša Majcen Scenografija: Maruša Mali Koreografija: Maša Kagao Knez Glasba: Laren Polič Zdravič Kostumografija: Tina Bonča, Tina Hribernik Oblikovanje zvoka: Matej Humar Maska: Ana Lazovski Lektura: Klasja Kovačič Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Produkcija: Anton Podbevšek Teater
Na odru Mestnega gledališča Ptuj so sinoči uprizorili monodramo Franz hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. S tretjo premiero v tej sezoni nadaljujejo teme vojne, trpljenja, izdajstva in na drugi strani poguma, uporništva in zavedanje o vrednotah človeštva ter etike. Predvsem slednje je odlika Franca, osrednjega lika, ki ga je upodobil Borut Veselko. Ta je dramo tudi prevedel. Predstavo je režiral, dramaturško uredil in scensko zasnoval Peter Srpčič. Več Aleksandra Saška Gruden.
V Kulturnem domu v Šempasu so premierno uprizorili predstavo Umirajoči bog Triglav. Iz istoimenske zgodovinske povesti Franceta Bevka izhajajoči avtorski projekt režiserke Mojce Madon je na redni spored SNG Nova Gorica uvrščen kot koprodukcija z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, saj je predstava režiserkina magistrska uprizoritev. Ogledal si jo je Miha Zor. Avtorski projekt po povesti Franceta Bevka Umirajoči bog Triglav Avtofiktivna zgodovinska povest Koproducent Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL Premiera 17. 10. 2023 ob 20.00 Kulturni dom Šempas Režiserka Mojca Madon Dramaturški svetovalec Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica Anja Pišot Svetovalka za scenografijo Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistent svetovalke za scenografijo Dan Pikalo Igrajo Ivana Percan Kodarin, Maja Poljanec Nemec, Žiga Saksida, Marjuta Slamič, Tamara Avguštin k. g., Blaž Šef k. g., Mojca Madon k. g. Foto: Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910263314/
Piše: Milan Vogel Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko ”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.” Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”. Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Oradour-sur-Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Meschede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.
Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Miljana Cunta se je v slovenski javnosti uveljavila kot urednica, kulturna producentka, prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa kot pesnica. Njena četrta pesniška zbirka z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je izšla v izvirnemu slovenskemu pesništvu posvečeni ediciji Mozaiki. Ponaša se s prepoznavno likovno podobo s snežno belimi platnicami in nežnim, svetlo lila pravokotnikom na naslovnici, v katerega sta z nevpadljivimi, a močnimi zlatimi črkami vtisnjena naslov in pesničino ime. Odkar sem knjigo večkrat prebral, ta likovna podoba vztraja pred mojimi notranjimi očmi kot nekakšna vizualna zgostitev njene vsebine. Kot vidno znamenje za pesničino v nekem bistvenem smislu asketsko pisanje, za natančno, premišljeno izreko brez odvečnih besed, za slogovno jasnost in čistost, združeno s pritajeno in brezbrežno široko mrežo pomenov, sopomenov, aluzij in subtilnih razpoloženjskih pregibov. Kot znamenje suvereno močne in mirne lepote, skrbno izdelane, izborne pesniške preprostosti, ki v površino upesnjene fenomenalnosti na dobro odmerjenih, ključnih mestih vstavlja odprta okna v območja težnosti (ali pa, po drugi strani, milosti), skozi katera pesem kaže v prepadno, skrivnostno globino brez dna. Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo šteje 35 srednje dolgih pesmi v prostem verzu, nekatere so členjene na kitice, druge se dajejo prebrati v enem dolgem dihu, med njimi sta tudi pesemski diptih in pesemski triptih. V motivnem pogledu gre za raznolik pesniški svet, ki bi ga v tem oziru težko zvedli na prevladujoč skupni imenovalec. Zbirko tako odpirajo pesmi, ki tematizirajo smrt bližnjega, nego bolnega, poslavljanje od življenja, in pesmi, povezane z družinskim spominom na bližnje, ki so odšli že pred časom. V nadaljevanju beremo dialoške pesmi, v katerih pesnica svoj glas postavlja ob nekatere glasove iz zakladnice pesniške tradicije, ki se zdijo zanjo določujoči. Nekaj pesmi se navezuje na različne geografske lokacije, nekaj jih izvira iz srečevanj s prepoznavnimi osebami iz sveta literature ali slikarstva, nekaterim lahko določimo izkustveno izhodišče v družinskem, sorodstvenem ali sosedskem vsakdanu. Ne manjkajo niti pesmi, v katerih se pesnica spominsko vrača v otroštvo. Ampak z naštevanjem motivnih določil poeziji zadnje zbirke Miljane Cunta ne pridemo ne vem kako blizu. Pa ne, da bi bila snovna raven njenih pesmi kakor koli poljubna ali zamenljiva – nasprotno, prav pri vsaki pesmi sem imel občutek, da je nastala iz točno določene osebne izkušnje in čisto nerazpoložljivega empiričnega ozadja. Gre bolj za to, da se domet teh pesmi na opisljivi motivni in tematski ravni niti približno ne izčrpa, ampak kaže nekam čez to opisljivo raven. Njen jezik je, če si pomagam z verzi iz pesmi Jezik, "jezik ločja, ki živi / pol nad gladino, pol pod njo". Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne istovetnosti in osebnega iskanja smisla. "Pesmi ne piše popolnost," beremo v pesmi Slika. A čeprav pesmi razgaljajo ranjenost in mankavost človekove eksistence, je ta poezija po drugi strani prežarjena z naporom tipanja za neko celovitostjo in povezanostjo vsega, kar obstaja. V sijajni pesmi Podloga je tako podlogo obleke, to "diskretno varovalo", ki skrbi, da šivi vrhnjega kroja ne dražijo občutljive kože, v sklepnih verzih mogoče razumeti tudi kot prispodobo za od zunaj nevidno, a v zadnji resničnosti, tam, kjer človeka mrazi ali pa obliva pot, še kako živo moč pesniške besede. Ta podloga je "ponižni posrednik, / ki zapolnjuje nevidno vrzel / stvarstva, / neopaženo in precizno, / z diskretnostjo stare skrbnice hiše, / ki vsak večer preveri, / ali je vse na svojem mestu." Gre za pesnjenje v paradigmi, ki v slovenski poeziji zadnjih desetletij ni prevladujoča, se pa s tem in sorodnimi poskusi kaže kot umetniško prepričljiva, vsekakor pa nič manj legitimna, kot so danes bolj razvpite in razkazujoče se pesniške prakse. Za takšno pesniško paradigmo je značilen osebno religiozen odnos do poezije (ki ga ne gre zamenjevati z ožje razumljeno religiozno poezijo). To pomeni, da gre v taki poeziji vse "zares", čeprav to ne pomeni nujno tudi "na nož". Vsekakor pa gre za take vrste resnost in zaresnost, ki dokazuje, da odsotnost vzvišene ali a priori kritične distance do sveta, odsotnost ironije, globinskega sarkazma in igrivega duhovičenja niso nujno znak intelektualne naivnosti in pesniške retardiranosti. Biti religiozen pomeni imeti zavezujoč odnos do resničnosti in verjeti v višjo povezanost vsega. Kako se lahko kaj takega dogaja, nam prikazuje pesem V zraku z R. S. Thomasom, ki vzporeja polet z letalom in lik valižanskega pesnika in pastorja R. S. Thomasa. Začne se z verzom: "Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo", konča pa: "Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, / da postaneš vse, / megla, krilo, zrak, / da si vse to ves, / potem méne izgubijo ostre robove / in ostane samo še gibanje, / preprosta plovba / v drug časovni pas." Pesem je duhovni dvig in pesnica mu s pesmijo pripravlja prevozno sredstvo. Bralca vabi, naj prisede in se potrudi čakati tako dolgo, da bo s pesmijo dosegel drug časovni pas, izkusil drugo nebo, drugačen eter, novo stanje duha. Naj tu sklenem in za konec bralca in bralko še sam povabim, da prisedeta. Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.
Piše: Jože Štucin Bere: Jure Franko Knjižni prvenec Igorja Cvitkoviča Pravljice iz kozarca je nastajal desetletja, tako je mogoče sklepati iz njegovih besed v različnih intervjujih. Od otroštva dalje. Sicer logično, saj je zbirka kratkih zgodb nekakšen dnevniški zapis, se pravi popis resničnih in fikcijskih reči, ki so se avtorju zgodile ali odsanjale. V knjigi je dvajset zgodb, če odmislimo prolog iz okrepčevalnice Napajalnik, ki v nekaj besedah izriše celotno podobo knjige. Tam izvemo, da gre v bistvu za diskrepanco, absurd in laž. Ta kratki kroki je bolj poveden, kot bi si kdo mislil, takole nekako se sklene: Italijani samo pojejo, v Ljubljani se živi samo na Igriški, slaba vest pa seka zaradi nepokošene trave – dežja je bilo več, kot bi si kosci želeli. V kratkih povedih udarnega začetka je izrisan koncept celote. Pisec namreč preletava samega sebe, neprestano se fokusira z vseh strani, najraje od spodaj navzgor, in potem to briljantno brozgo plete v kito zgodbe. Začne se s fiktivnimi Kavčiči, zgledno družino, ki je živela nadstropje pod Cvitkoviči s konca zbirke, in pripoveduje o zgornjih sosedih. Kako kdo koga vidi in doživlja. Vse je relativno in vse slike so možne, no, resnica je pa vedno samo ena. Resnica je kanarček v kletki, sveža voda v njegovem jezercu in srečen gojitelj z ravno pravšnjo dozo alkohola v riti. Torej, od fikcije k resnici, ali še dlje, od resnice k vinu. Zgodbam ni videti ne začetka ne konca. Vse se nekako v krčih vali iz avtorja. Včasih dobesedno, saj je iz napisanega mogoče jasno razbrati, da dnevniška, se pravi izkustvena plat zgodb ni naključna, drugič pade v globok underground, potem cikne na nevtralen teren, na koncu pa je spet doma, pred svojim pragom, kjer čaka na obisk iz Ljubljane, ko bo rumeni mož, poosebljen kanarček iz kletke, spet zahteval tišino, red in pokornost. Vsebinsko smo tam nekje, v srčiki slovenske družine. Možakar je kanarinček, ki ga rad srka, preveč rad; mati je vrba žalujka, ki pa zmore vse obrniti otrokoma v prid in je hkrati trdna kot viharnik, čeprav jo vse skupaj počasi suši. Družina je družina, in če je družina, se moramo družiti, kakorkoli je to lahko boleče ali mučno. Klasika je v tem, da mati vztraja, oče ravno tako, potomstvo pa je izviselo. Če povzamemo iz zgodbe Cvitkoviči, se moramo odreči pojmom literatura in fikcija, kajti tu gre za najčistejši realizem. Pa spet tako utečen v okolju, da se mimogrede bere kot fikcija. »Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...« Seveda bi bilo zmotno knjigo brati samo kot izliv ranjene duše. Ne, avtor je mojstrski pisec, ki realne travme presega z literarnimi vatli, jih nadgrajuje iz osebnega v splošno, se z največjo bravuroznostjo brez težav dvigne iz svojih gavg na raven opazovalca, ostroumnega kritika in poetičnega kreativca z občutkom za vzdušje betule, utrip ulice, pijanost in osebne usode. Vsi liki niso znanci iz sosednjega bloka, bi pa seveda lahko bili, celo Merjasec Miro je lik, brez katerega bi bil svet siromašnejši, ker se je z lovcem Ivanom tako spoprijateljil, da skupaj nabirata želod. Da ne omenjam prave kriminalne štorije Videz vara, kjer se svet spet kaže kot uteha in laž, kot goljufija in prefriganost, evo, kot džungla na robu puščave, kjer vedno zmaga Zlatko, ki živi za kanarčke in sovraži otroke. Ja, svet je pester konfužjon in ne »zdrži očesnega kontakta«, seveda ne, zdrži pa pijančevanje, ki se bo jutri ponovilo, »surfanje na valovih alkohola«, v ozadju pa poštar Stanko pada v komo, ker mora znositi preveč pokojnin.
Piše: Ana Hancock Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Zoran Predin je roman Brezmadežna dokončal v koronskem letu 2020, sredi splošnega občutka udejanjene distopije. Naslov lahko razumemo kot dvojno aluzijo, in sicer na novoustanovljeno diktaturo sredi enaindvajsetega stoletja in na izmišljijo o izvoru dekleta v ujetništvu osamljenega bogataša. V romanu namreč potekata vzporedni zgodbi, ki se sprva zdita nepovezani. Njuna prepletenost se postopno izrisuje, a do razkritja pride šele na koncu. En pripovedni tok spremlja politične premene Kneževine, v kateri sta zapovedana veganstvo in katolištvo, poveličevani so narod in tradicionalne vrednote, vse tuje in mesojedci pa so preganjani. Kneževina je mešanica preteklih in možnih prihodnjih diktatur. Drugi pripovedni tok pa se osredotoča na odnose med tremi prijatelji iz otroštva in zmagovalko resničnostnega šova Kneževina ima talent. Pripoved ni linearna, saj se oba pripovedna toka ves čas vračata v preteklost. Ciklična pa ni le struktura pripovedi, ampak, kakor je z obilico ironije jasno pokazano, tudi zgodovina vsake politične ureditve. Absurd in nadzor sta glavni lastnosti družbene ureditve, v kateri so rdeče morske zvezde prepovedane, veliki knez pa je prepričan, da bo z rutinskimi presaditvami srca z leve na desno stran odpravil izvirno neubogljivost podložnikov: »Če bi se rodili s srcem na desni, bi bili imuni na vsa sranja komunajzarske propagande.« Nekatere značilnosti Kneževine so zaradi absurdnosti daleč od realnosti, a si je možno zamisliti, da bi bile nekoč mogoče, medtem ko so druge že zdaj del našega vsakdana: »Na ključne položaje je imenoval svoje osebne prijatelje in znance«. Roman Brezmadežna je zanimiv tako z vsebinskega kot z oblikovnega vidika, saj je vsak pripovedni glas opisan kredibilno in iz svoje notranje logike, z zanj značilnim besediščem, čeprav pripovedovalec ves čas ostaja tretjeosebni. Zaradi absurdnosti politične realnosti imajo osrednje mesto absurd, črni humor in satira. »General Zima je v slabih desetih letih s trdim delom uspešno ukinil vso ljudstvu škodljivo birokratsko administrativno zmedo, ostanke tako imenovane »pravne države«. »Za trenutek se je poigral z mislijo, da bi svoje uradne nazive dopolnil še za svoja sinova, ki bi mu lahko rekla Oče ali Ata, nikakor pa ne Očka ali Tati, kar se mu je zdelo pomehkuženo, še posebno zdaj, ko sta že odrasla tridesetletnika.« Zaradi postopnega razvijanja zgodbe je branje romana Brezmadežno vseskozi napeto, še toliko bolj zaradi elementov kriminalke. Lahko bi dejali, da gre za filmski način pripovedovanja, saj je v pripovedi poudarjena vizualna plat, kljub temu pa so liki plastični, njihovo notranje življenje pa doživeto. Predin se poigrava z različnimi romanesknimi žanri, preklopi so pogosto nepričakovani, zato je branje še bolj napeto. Brezmadežna je politična satira, distopični roman in kriminalka v izmišljenem, a možnem svetu, ki ima z našim veliko skupnega.
Pogled na oder Prešernovega gledališča v Kranju. Tam je bila premierno odigrana drama Predsednice avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba v prevodu Mojce Krajnc in ob dramaturške vodstve Marinke Poštrak. Dramo smo na Slovenskem že gledali, najprej leta 1997 v ljubljanski Drami, lani v mariborski drami. Tokratno postavitev je režiral Jure Novak. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič: Ustvarjalci Prevajalka Mojca Kranjc Prevajalec pesmi Kaj mora zame biti Bog Jure Novak Režiser Jure Novak Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Leon Vidmar Kostumografinja Dajana Ljubičić Avtor glasbe Uroš Buh Koreografinja Lada Petrovski Ternovšek Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Erna: Vesna Jevnikar Greta: Darja Reichman Marička: Tina Resman k. g. Pozavnist: Branko Mrak k. g.
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Zahodni privez. Delo je francoski pisatelj Bernard-Marie Koltès napisal leta 1983, šest let pred zgodnjo smrtjo. Dramo so že kmalu po nastanku uprizorili v ljubljanski Drami. Zahodni privez je v prevodu Aleša Bergerja na oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil režiser Janusz Kica. Quai ouest, 1983 Črna komedija Premiera: 12. oktober 2023 Prevajalec Aleš Berger Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek Asistentka scenografa (študijsko) Nastja Frey Gorše Nastopajo Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec, Joseph Nzobandora – Jose Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zahodni-privez/
Dočakali smo novi film Finca Akija Kaurismäkija. Naslovljen Jesensko listje ni usklajen samo z letnim časom, ampak kar s trenutnim zeitgeistom kljub svoji vintage estetiki. Ljubezenska zgodba, ki gradi na romantiki in srčnosti, in je obenem prežeta z značilnim suhim Kaurismakijevim humorjem. Na videz preprost film, ki nam pomaga ohraniti upanje v lepoto vsakdanjega, temeljno človečnega. Besedilo o filmu je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.
Šepet metulja je drugi celovečerec Alena Pavšarja po prvencu Vloga za Emo izpred devetih let. V Šepetu metulja spremljamo 17 letnega izredno nadarjenega avtista Jana, ki pa se mora zaradi svoje drugačnosti soočiti s številnimi ovirami. Režiser se je v svojem delu kot učitelj tudi sam posvečal otrokom s posebnimi potrebami, tako da so ga pri ustvarjanju filma navdihnile osebne izkušnje. Film si je ogledala Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.
Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Kakovostno, vsebinsko bogato in bralno vznemirljivo besedilo Tisto neustavljivo pisateljica imenuje pripoved. Da, pripoved, saj Metka Zupančič o marsičem res pripoveduje, toda poudariti velja, da je njeno pisanje še veliko več, in sicer srečavanje s samo sabo, grebenje vase, analiziranje odnosa z moškim, imenuje ga mislec, in nenehno vračanje v nekdanjo skupno državo, ki jo je zaznamovala, in tudi moškemu se je v njej marsikaj, morda celo preveč, primerilo. Posameznost se preveša v splošnost in družbenost, protagonistka si zastavlja nova in nova vprašanja in hoče priti resnici do dna. Njen ego je močan, nenehno govori o takšni ali drugačni energiji, rada bi, da bi v razmerju z moškim prevladal duh in bi se potrjeval njen intelekt, toda biti v zvezi nikakor ni preprosto, saj odnos vedno znova naleti na čeri in literarnima likoma se primeri, da nasedeta nanje. Ženska je kritična in brezkompromisna. Že res, da je tudi samokritična in neprizanesljiva do sebe, toda nadvse gorka je moškemu, s katerim ohranja zvezo na daljavo, moški pa jo v tujini, kjer živi ženska, tudi obišče. Nezadovoljna je z njegovo prehitro sprostitvijo strasti, odveč ji je, da moški igra vlogo žrtve in je poistoveten s trpljenjem. Izkušnjo, ki jo je doživel med vojno v Bosni, nosi kot breme, ki se ga nikakor ne more otresti. Protagonistka mu očita balkansko miselnost in se zgražala nad tem, da bi si jo rad podredil in jo obvladal. Toliko vsega mu meče pod nos in si noče priznati, da jo pravzaprav preveva dvojnost: rada bi doživela pristno ljubezen in blage občutke, hkrati pa si je samoto izbrala hote, saj v njej lahko nemoteno piše in je zato njen pravšnji življenjski slog. Zanjo sta poglavitna svoboda in lastni življenjski prostor, v katerega smejo vstopiti le redki. Vleče jo k moškemu in hkrati beži od njega. Oba si izrekata žaljivke, kot da bi se bala ljubezenskega razmerja, bližine in medsebojne povezanosti. Moški ji naravnost navrže, da si je kot ženske ne želi več, ona pa mu ne ostane dolžna in mu brez olepšav razgali njegov domnevno klavrni življenjski položaj. Izmenjata si vse preveč grdih in zlobnih besed, potem pa po vsej verjetnosti pogrešata drug drugega in se spet pogovarjata po telefonu. Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi, da ne obmolkneta, če zapiše: »Nase se jezi, ker je metaforično padla na kolena pred moškim, ki mu je hotela prepustiti vso svojo moč. Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum, pa tudi, ker ni znala preprečiti, da bi kaj takega doživeli tudi drugi. Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.« Ženska živi v tujini in je predavateljica in voditeljica jogijske skupine. V predavalnici skuša mladim dekletom odpirati nova obzorja in jim s primeri iz svetovne literature razkrivati doživljanje žensk in njihov položaj v zgodovini. Ne da bi to načrtovala, pogosto analizira svojo življenjsko situacijo. Joga je zanjo čudežna možnost obvladovanja same sebe in pretakanja življenjske energije, harmonije med dušo in telesom, samospoznanja in zaupanja vase. Jogijska skupina posluša tudi glasbo, protagonistka igra na flavto in tedaj se jim primeri nekaj čudovitega. Zvoki jih popeljejo v čaroben svet, v katerem začutijo lepoto in božajočo uresničitev skritega hrepenenja. Tako ženska kot moški sta doživela poraze. V strokovnih krogih so izrazili dvom o njenem znanstvenem prispevku, pravzaprav neposrednem nasprotovanju stereotipom in predsodkom, moškemu pa so se v tujini postavili po robu študenti v predavalnici, ga očrnili in mu očitali arogantnost. Oba na svoji koži občutita vse tisto, kar s seboj prinaša tujstvo. Metka Zupančič je velik del svojega življenja predavateljsko in znanstvenoraziskovalno delovala na ameriških in kanadskih frankofonskih univerzah. Pripoved Tisto neustavljivo je zakladnica idej, individualno seciranje, svojevrstna psihološka študija, razčlenjevanje družbenih odnosov, položaja ženske ter razmerja med ženskami in moškimi in še marsikaj drugega. K odličnemu slogu in bralnim užitkom je pripomogla prevajalka Živa Čebulj. Avtorici veliko pomeni, da je prevajalka svoje delo opravila profesionalno in predano in skrbno prevedla dolge in zgoščene povedi. Pripoved je napisana kot neke vrste vodenje bralk in bralcev ter skoraj newageevski ali novodobni prispevek k osebni rasti: pomembna spoznanja so namreč zapisana v ležečem tisku, nekatere ugotovitve z velikimi črkami, pomensko poudarjene besede, na primer razum, z veliko začetnico, očitno ne gre tudi brez angleških vzkličnih povedi in podobnih tujejezičnih zapisov. Nazorno je poudarjeno tisto, kar naj bi bilo v pripovedi poglavitno. V dogajanju se ne zgodi nič prelomnega in vendar je besedilo tako estetsko dognano, vsebinsko vznemirljivo in privlačno, da ga zlepa ni mogoče odložiti iz rok, temveč ga je treba prebrati na mah ter se čez čas spet zatopiti vanj.
Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Jure Franko Za enega največjih bošnjaških pesnikov 20. stoletja Mehmedalijo Maka Dizdarja je značilno, da je v pesmih združeval vpliv bosanske krščanske kulture, islamskega misticizma in bogomilskega izročila srednjeveške Bosne, h kateri sodijo tudi stečki – nagrobni spomeniki, ki so se ohranili vse do danes. Eno največjih nahajališč je prav v njegovem rojstnem mestu Stolac, kjer so se skozi zgodovino mešali različni družbeni kontrasti in kulturni vplivi. V knjigi Napisi na stečkih je zapisal, da mu steček pomeni “tisto, kar za druge ni, je tisto, kar na njem in v njem drugi niso vnesli niti znali videti. Je kamen, a je tudi beseda, je zemlja, a je tudi nebo, je snov, a je tudi duh, je krik, a je tudi pesem, je smrt, a je tudi življenje, je preteklost, a je tudi prihodnost.” V pesniški zbirki Kamniti spalec, razdeljeni na sklope Poti, Beseda o človeku, Beseda o nebu, Beseda o zemlji in Sporočilo, je Mak Dizdar vzel pod drobnogled gnostično izročilo bogomilov, ki so na kamnitih stečkih upodabljali sonce, polmesec, zvezde, spirale, kolesa, vojščake s ščiti in meči ter jelene, pesniško inspiracijo pa so mu prebudili tudi duhoviti napisi na stečkih o tem, kako je pokojnik živel in umrl. Tako lahko na eni strani beremo pesmi, ki pričajo o dualistični kozmološki ureditvi sveta in prepletu makrokozmosa in mikrokozmosa, na drugi strani pa lahko prisluhnemo šepetu vsakdanjih zgodb, ki jih govorijo mrtveci, ko opazujejo svoje življenje. V pesmi Zapis o izviru pa lahko preberemo misel, ki jo skupaj s pokojnikom izreka avtor, ki se zaveda svoje minljivosti: “Razprl sem se / In potekel k / Potokom / Rekam / Morjem / Zdaj sem tu / Zdaj sem tu / Brez sebe / Grenak / Kako naj se vrnem / k svojemu izviru?” V pesmih se velikokrat pojavljajo naravni motivi – sonce, luna, dež, kamen, jeleni, mravlje – pa tudi zavedanje, da smrt pomeni konec življenjskih tegob ter priložnost za vrnitev k neomadeževanemu izviru. V pesmi Nesrečni vojak pesnik na primer povzema besede umirajočega vojaka, ki so ga dvakrat ranili in mu odvzeli čast in slavo, a mu z vsako rano povečali “budnost”: Mak Dizdar se v pesniški zbirki Kamniti spalec dotika tudi bogomilskega nasprotovanja uradni krščanski doktrini, saj so bogomili verjeli, da obstajata dva boga: “tuzemski”, ki na Zemlji povzroča trpljenje, je zlobnega značaja, Bog, ki se nahaja onstran posvetnega, pa je dober. V pesmi Zapis o prestolu tako naletimo na simbolni lik papeža, s katerim so bogomili med 12. in 15. stoletjem nenehno prihajali v spor, saj so s svojim naukom predstavljali kontrapunkt krščanskemu monoteizmu. Čeprav naj bi bogomili sprejeli očenaš kot molitev, Dizdar v pesmi s tem naslovom opozarja na molitev, ki namesto vsakdanjega kruha, ki so jim ga jemali premožni, omenja nadzemeljski, “inosušni” kruh: “Eno molitev / Edino znam / V tem svetu // Brezkrušnem // Eno molitev / Edino imam / Molitev o kruhu // Inosušnem.” Čeprav lahko pesniško zbirko Maka Dizdarja Kamniti spalec, beremo kot plemenit poklon duhu bogomilstva, v katerem – po besedah Muanisa Sinanovića – “prepoznamo prvine tistega, čemur danes rečemo inat in ki ga imamo za specifično potezo južnoslovanskih ljudstev”, pa ne moremo mimo tega, da gre za unikatno osebnoizpovedno in intuitivno pesniško izkušnjo, iz katere z vsakim branjem razbiramo razmišljanja in muke, s katerimi se spopada pesniški genij, ki je ponotranjil tako bolečino kot blaženost, ki jo izpovedujejo epitafi na bogomilskih stečkih. Pohvaliti velja tudi prevod Ines Cergol, ki je ponekod ohranila stare bošnjaške izraze in tako nadela slovenskim zapisom šarm in ritem, ki ga z dobesednim prevodom ne bi dosegla. Nedvomno nam Kamniti spalec ne bo pustil spati – še več – skozi številne nove prevode in interpretacije bo poskrbel, da bo izročilo bogomilov zlezlo pod kožo mlajšim generacijam, ki iščejo tako ustrezno prizemljitev kot tudi ekstazo.
Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Cenzura – uradno nadzorovanje in preprečevanje posvetnih in svetnih oblasti, da bi prišli v javnost njim nevšečni ali nasprotujoči spisi – je stara toliko kot razslojenost družbe na vladajoče in vladane. V Evropi je postala aktualna predvsem z razmahom tiska, ki je omogočil širjenje različnih pogledov na verska vprašanja, s francosko revolucijo so stopila v ospredje politična vprašanja, v naši digitalni dobi, ugotavlja urednik monografije Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne Marijan Dović, pa tudi že prej navzoča tretja velika tema – morala. Cesarska cenzura na naših tleh, kot prikazuje osrednja letošnja tematska razstava v NUK-u, je globoko vplivala na razvoj slovenskega jezika, literature in politične misli. Revolucija 1848 je obravnavano obdobje od leta 1779 do 1918, torej od vladavine Jožefa II. do razpada monarhije, razdelila na dva dela. V prvem je prevladovala predcenzura – najznamenitejši je bil poseg v cenzurni rokopis Prešernovih Poezij, v drugem pa pocenzura z uničenjem že natisnjene Cankarjeve Erotike. Za ta primera vedo že srednješolci, zanimivih podrobnosti o večini drugih cenzurnih posegov, predstavljenih na razstavi in opisanih v spremni publikaciji, pa ne poznajo niti vsi slovenisti. Urednik Marijan Dović je tudi avtor uvoda in še desetih po kronološkem načelu nanizanih poglavij. Obravnava zelo različne primere, od prezgodnjega konca almanaha Pisanice, uglednih ljubljanskih preroditeljev in skritega predala z erotično poezijo ter »poredniga paura« bukovnika Drabosnjaka do predmarčne cenzure in »Zdravljice«, Andreja Einspielerja in njegovih zatrtih časopisov, nadležnega Alešovčevega Brenclja, Trdinovih satiričnih bajk in pohujšljivih spominov ter »veleizdajnika« Podlimbarskega. Po številu predstavitev sledi Luka Vidmar, ki najprej piše o dunajskih indeksih prepovedanih knjig, nato pa še o Vodniku v očeh avstrijske in francoske cenzure ter o Kopitarjevi prvi cenzuri – ne slovenskega, temveč nekega češkega nabožnega rokopisa. Po dve poglavji – o Prešernovih pesniških odzivih in dolgi bitki za prvi slovenski časopis ter o Misteriju žene Zofke Kveder in prepovedih uprizoritev slovenskih dramskih besedil – sta napisala Marko Juvan in Katja Mihurko Poniž. Po eno temo s svojih strokovnih področij so osvetlili še Matija Ogrin – Rokopisne objave kot kljubovanje cenzuri, Nina Ditmajer o slovanofilstvu malonedeljskega župnika Krempla, Tanja Žigon o tiskovnih pravdah v Ljubljani, Andraž Jež o zatiranju slovenskega socialističnega tiska, Tone Smolej o gledališkem repertoarju v primežu Bachovih zakonov, Jernej Habjan o Cankarju med grmado, cenzuro in zaporom ter Marijan Rupert o cenzuri v času prve svetovne vojne. Andrejka Žejen je poleg poglavja Zatrtje Slavinje pripravila tudi samostojno prilogo z zamišljeno izdajo prve onemogočene številke tega literarnega in domovinskega lista v krajnskem jeziku, ki naj bi izšla 18. januarja 1825, a ga je državni cenzurni urad zaradi narodno prebudnih verzov prepovedal. Vidna cenzura je imela za posledico tudi nevidno samoomejevanje avtorjev – samocenzuro, zaradi katere mnogi teksti niso bili napisani, so obležali v predalih ali so bili napisani drugače, kot bi bili brez strahu piscev pred posledicami, ki bi jih lahko doletele. Tako je slovensko literaturo ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno, pomembno pisala cenzura, kot je Dović povzel že v monografiji Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju: »Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pa tudi posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije«. Poljudno zastavljena, z reprodukcijami navedenih izdaj in posegov vanje ilustrirana besedila je v angleščino prevedel Neville Hall. Izpostavljeni primeri so vsak zase zanimivi in zgovorni. Ob orisih časa in okoliščin, ki so spremljale posamezne cenzurne ukrepe, veliko povedo tudi ravnanje zaščitnikov preganjanih avtorjev, na primer zavzemanje Žige Zoisa za Vodnika in Linharta. Tako kot ni odveč znova ponoviti dejstva, da Prešernove politične napitnice, katere kitica je postala besedilo današnje slovenske himne, ni cenzuriral Jernej Kopitar, kot sklepajo nekateri spričo pesnikovih ostrih puščic, uperjenih v velikega učenjaka, temveč čislani jezikoslovec Fran Miklošič.
Piše: Matjaž Zorec Bere: Jure Franko Tibor Hrs Pandur s knjigo Psyops zaključuje sanjsko pesniško trilogijo, ki vključuje še Notranje zadeve in Enerđimašino. Že knjižna oprema in spremni besedi pričata o izraziti konceptualizaciji pisanja; ki pa ga krajša recenzija ne more v celoti zajeti, še posebej ker onstran očrta svojega specifičnega pesnjenja odpira širše teoretsko polje. Tako kot prejšnji zbirki je tudi svet Psyopsa sanjski svet oziroma svet sanj. Natančneje: verzi verižijo in verzirajo, džemajo in se razpirajo kot neposredni podaljški sanj. Oziroma so sami sanje, kolikor jih je zmožen predočiti medij jezika, literature, poezije. Jezikovni povzetek ali zapis sanj sicer same sanje nujno oklesti ter jih prekopira, mimificira, mumificira v hierarhije govorice. Tukaj na primeru sanj odseva splošna usoda jezika in naše bistvene navezanosti nanj, njegovega primata v človeških zadevah; jezik nam že resda imenuje stvari in tako sploh omogoča inteligibilno interakcijo z njimi, a hkrati nas od njih tudi dokončno odtujuje. Takšna je že malo preperela kritika logocentričnosti, sploh pa je jezik zaradi svoje vrezanosti v naš um neskončen vir nenehnih nesporazumov. Vendarle pa, tako Pandur, “jezik ostaja edini medij za posredovanje verbalne simulacije spomina, izkušenj, miselnih eksperimentov ali mentalnih sanjskih izločkov”. Pesmi v knjigi Psyops so torej literarna simulacija sanj v specifični formi poezije. Onstran poetičnega samoopredeljevanja velja izpostaviti naslednje. Najprej najpreprosteje – razprtost, vitalnost, celo naivnost poezije, kakršni smo redko priča. Naivnost seveda ni v tem, da pesmi, pesnik ali subjekt zaradi nevednosti ali zaslepljenosti preprosto sadijo rožice, temveč prav nasprotno; malone sadistični uvidi v osebne prepade ali nenehne novodobne holokavste verzom ne preprečujejo absolutne prevlade upanja. In s tem temeljne odprtosti nad vsemi resentimenti in medsebojnimi zastrupljanji. Ob takšni volji do življenja se ravno fašistoidni cinizmi vseh barv, ki ponavadi vse ostalo blatijo in nasploh zastrupljajo s slabo voljo in vestjo, izkazujejo za tiste prave naivčine. Vse to je povezano z veliko libidinalno strastjo jezika; pesem se ljubi s svojimi objekti, ti so obstoj kot tak, od zadnjih razprašenih subatomskih kvarkov do medgalaktičnega drstenja. Pekel in nebo, bi rekli v najbolj klasični govorici. Razpon in širjava sanjskega gradiva, odsevajočega v verzih na več kot dvestopetdesetih straneh, je razkošna, kar je razumljivo: v nekaj letih se pač nabere korpus sanjskega gradiva, posebej če ga vestno beležiš in transkribiraš v poezijo. In to se recipročno pozna nazaj v sanjanju … Takšna divjost v poetični zavesti slovenskih literatov ni samoumevna, prej nasprotno; a tudi običajna zadržanost in kvaziskuliranost naše poezije, ni zaradi svoje poze, izžete vsake strasti, nič bolj adekvatna. Izpostavimo še nepolitizirajočo revolucionarno držo, protikapitalizem, splošno zlo, sredi katerega kot posameznik živiš in mu prispevaš ter subverzivnejšo razsežnost v vsem tem kopičenju. Individualnost kot taka in njena svoboda, kakršno nam lažno prodaja liberalizem, ne obstajata. To na najosnovnejši ravni aludirajo naslovi in okvir knjige, ki osebne formacije označujejo z najbolj birokratskimi ustanovami in operacijami. Vsaka posebnost naših bitij je bistveno naddoločena z neštetimi ideologiziranji in skupinskim psihiranjem ter vzajemnim učinkovanjem v celovitosti svetovnega vršenja. Množični mediji, neofašistoidnost, moralične samoumevnosti; celotna lestvica, prek katere si rejen v posameznika, programiran v inteligenco. Fino je, da knjiga to vednostno polje vnaša v najintimnejše človeško bivanje: sanje. Ne nazadnje pa so pred nami samo besede, kreacije njihovih mrež; tudi če se zdijo prepovečane, nakladajoče ali kakršnekoli že – same na sebi nikoli niso, kar so. V njih deležimo mi. Zato jih je treba preprosto – brati. To najbolje pove Tibor Hrs Pandur sam, prenašam na zbirko: “Sodit o tej zbirki / torej pomeni / sodit zavest, ki jo bere / in o učinkih, ki jih sproža / tvoj organizem / Tebi / na podlagi / njene fuzije s tvojo zavestjo / v realnem času / vsakič neponovljivega / trenutka spoja / tega teksta in mesa / Iz česar neizbežno sledi: / Brez Tebe / te pesmi ni / Ta pesem si Ti.” Tudi ta recenzija.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Sosedje Ralfa Westhoffa. Gre za odrsko priredbo filmskega scenarija iz leta 2014. Besedilo je prevedla Anja Naglič, režirala je Tijana Zinajić. Ralf Westhoff: Sosedje Wir sind die Neuen, 2016, odrska adaptacija filma Wir sind die Neuen (2014), 2016 Komedija Prva slovenska uprizoritev Premiera 6. oktober 2023 Prevajalka Anja Naglič Režiserka in avtorica glasbene opreme Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Igrajo Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Veronika Železnik k. g., Kaja Petrovič AGRFT, Nejc Jezernik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/sosedje/#gallery-1663-9
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani so premierno uprizorili predstavo Jutranja zvezda. Gre za dramatizacijo istoimenskega romana norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, ki jo je pripravil Goran Vojnović, režiral pa Ivica Buljan. Karl Ove Knausgård Jutranja zvezda Naslov izvirnika: Morgenstjernen Krstna uprizoritev dramatizacije Premiera 7. oktober 2023 Režiser Ivica Buljan Avtor dramatizacije Goran Vojnović Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Scenograf Aleksandar Denić Kostumografinja Ana Savić Gecan Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektor Arko Oblikovalec svetlobe son:DA Oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte Oblikovalka maske Merima Ćehić Asistentka kostumografinje Ana Janc V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz pesmi Paula Celana Ožina v prevodu Mitje Vrhovnika Smrekarja. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Vojko Zidar, Petra Govc, Uroš Fürst, Jakob Merkač, Ivan Javornik, Brina Miholič, Gregor Baković, Nina Valič, Silva Čušin, Polona Juh, Rok Vihar, Iva Babić, Janez Škof, Matija Rozman, Eva Jesenovec, Jaš Fujs, Zvezdana Mlakar/Saša Pavček, Benjamin Krnetić, Maja Sever, Gorazd Logar, Valter Dragan, Maja Končar. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/jutranja-zvezda/
Roland Schimmelpfennig: dan, ko jaz ni bil več jaz Prva slovenska uprizoritev Režiserka Maša Pelko Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maša Pelko Dramaturg Rok Andres Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumograf Andrej Vrhovnik Skladatelj Blaž Gracar Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Svetovalka za gib Bojana Robinson Oblikovalec maske Tomaž Erjavec IGRAJO Barbara Cerar Klemen Janežič Maruša Majer Domen Novak Saša Tabaković Ta konec tedna je tudi v znamenju gledaliških premier v naših teatrih, samo v ljubljanski drami je bila sinoči premiera v Mali drami, nocoj bo druga na velikem odru. Dan, ko jaz ni bil več jaz je naslov drame Rolanda Schimmelpfenniga (šímelfeniga), nemškega dramatika, režiserja in pisatelja. Napisal jo je pred nekaj leti. Prevedla jo je Anja Naglič, dramaturg je bil Rok Ándres, režirala jo je Maša Pelko. Premierno odigrano dramo Dan, ko jaz ni bil več jaz v Mali drami si je ogledala Tadeja Krečič:
Piše: Veronika Šoster Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Mejno stanje je sedma pesniška zbirka priznane slovensko-makedonske pesnice Lidije Dimkovske in četrta, ki jo lahko beremo v slovenščini. Izšla je letos pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Aleša Mustarja, zanjo pa je leta 2021 prejela nagrado bratov Miladinov za najboljšo pesniško zbirko v Makedoniji. Pesmi Lidije Dimkovske v zbirki Mejno stanje so nastale v času epidemije, kar po malem razkriva že naslovnica, ki jo je ustvarila Ana Maraž. Po moškem, ki ga vidimo v hrbet, namreč sega velika roka, ki ga skoraj prekrije, a tudi razmaže in raztrga, ob tem pa mu preprečuje miren pogled skozi okno. Tesnobnost in zamejenost, ki vejeta z nje, tako skupaj z naslovom zbirke odpirata prvo asociacijo – kaj nas privede do mejnega stanja in kaj to stanje je. Zbirka je razdeljena na tri sklope, ki se med seboj povezujejo in nadgrajujejo, ob tem pa vsi ostajajo zapisani istemu občutku ujetosti in tudi obupa. Opazimo veliko manj ironičnih podtonov kot v prejšnji zbirki Črno na belem, kar je škoda, saj ravno humor, četudi ironični, skoraj edini uspešno razbija mračnost in brezupnost, ki ju prinašajo epidemija, vsesplošno zaprtje in porast nizkotnosti in represij, pa tudi intimnih kriz in trpljenj. Najbolj svetel in še poln energije je v tem smislu prvi sklop, naslovljen Med jutri in včeraj, ki se napaja iz izvira družinske preteklosti, tradicije, korenin in spominov. Tu najdemo kar nekaj toplih metaforičnih podob, na primer babico, ki »z laktom odpira / in s kolenom zapira vrata, / da se ne bi ohladili izba, kruh, upanje«. Če se na začetku še zdi, da nas čaka melanholičen sprehod med prejšnjimi generacijami, pa se iluzija hitro razblini. Dimkovska začne nizati pretresljive podobe praznine, saj se tudi včeraj ne more otresti vsega, kar se vanj sipa od danes – preprosto pretežko je. Pesniški govorki se zdi, da piše epitaf svetu, ki umira pred njenimi očmi, občutek konca ere in sveta, kot smo ju poznali, jo tišči k tlom. To je tudi poezija tavanja, blodenja in izgubljanja, pa naj gre za pozabljeno šifro ključavnice za kolo ali za premikanje po velikem muzeju, ki nima nobenih orientacijskih oznak. Ob tem se zdi, da je zanosa ob vstopu v muzej še precej, a ga po blodenju med kameno in železno dobo s premorom v antiki vsega pobere: »Po novem veku se noge še komaj vlečejo, / ne iščeš več ne puščic ne napisov.« Močno zareže podoba petelina, ki je ostal v zapuščeni hiši in zdaj zbuja le samega sebe, ali pa krožniki v obliki rib, ki so bili leta in leta na videz varno spravljeni v kovčku, a se je izkazalo, da so se ribe med seboj pojedle. Pesničina metaforika je izdelana, prefinjena in bogata, navdušuje predvsem s konkretnostjo in izvirnostjo, se pa tokrat v pesmi prikrade več naivnosti in grobe direktnosti, ki ji ne dela usluge. Takšna so na primer pesem, ki pripoveduje o težkem letu 2020 in se hoče od njega na vsak način nepreklicno posloviti, ali pa pesmi o zlu in drugačnosti, ki so večinoma neposredne in mejijo na klišejsko. Res pa je, da je bila zbirka napisana sredi dogajanja, do katerega se je med izidom prevoda že vzpostavila približna distanca, in da smo se vmes že nasičili z leposlovnimi deli, ki so brez občutka za metaforo pridigala in moralizirala. Mejno stanje je dejansko produkt svojega časa, zato mu malo naivnosti lahko tudi oprostim. Predvsem je avtorica Lidija Dimkovska učinkovita pri grajenju morečega in težkega vzdušja. Zbirko od prve do zadnje pesmi zaznamuje smrt, zato je branje precej nihilistično, kar se v drugem in tretjem sklopu pesmi še stopnjuje. V drugem delu razpadajo razne stvari, kot so hiša, spomin, dežela, ljubezen, zgodovina, življenje, prihodnost in svet. Ta bliskoviti prehod v nestvarne pojme je še en pokazatelj logike zbirke, ki hoče sredi razčlovečenosti in obupa spregovoriti o temeljnih in bistvenih rečeh. Vsaka pesem v ciklu razpadanja se bere kot navodilo, kot nasvet, kaj narediti z nečim v primeru razpada, pri tem pa je banalnost žanra navodila za uporabo zaobrnjena v tragedijo, ker razpadajo stvari, ki jih ni mogoče kar tako popraviti, recimo z izvijačem in kladivom, saj niso odvisne le od nas. Obup ob izgubi nadzora nad situacijo se lepo preslika v pesmi, ki z epidemijo navidezno nimajo nič. Tudi v zadnjem sklopu prevladuje minljivost, a tudi vprašanja o človečnosti. Ni naključje, da se v zbirko prikrade tema koncentracijskih taborišč in nacizma kot ultimativnega zla in zatona človeškosti, ki je bila med izrednimi razmerami spet na preizkušnji. Ob tem se ponavljajo še podobe muzejev kot nosilcev in hraniteljev zgodovine, a tudi opomnikov in oprijemališč tega, kako biti človek. Kljub mejnim stanjem pa se proti koncu vzbudi želja po ponovnem zbliževanju: »Naj vaju predstavim, mi je rekel skupni znanec in nisem bila več x, ki se ga ne tiče y, ki sedi zraven mene v avtobusu, čaka pred istim javnim straniščem, trka pred istim okencem, stoka pred isto ordinacijo, živi na isti ulici in celo v istem bloku.« V zbirki se Lidija Dimkovska sprašuje, ali moramo res podreti zidove le v času mejnih stanj oziroma ali se ne moremo preprosto le približati drug drugemu, ne da bi morali doživeti katastrofo. Ob tem seveda odpira tudi vprašanje, kako se približati sebi. Mejno stanje je zbirka, ki ne dopušča veliko prostora za dihanje, temveč nas potisne v čas pobite tišine in samote, ki odzvanjata čisto drugače kot na hodnikih muzejev. Pa četudi takih brez smerokazov.
Neveljaven email naslov