Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Muanis Sinanović,
bere Dejan Kaloper.
Tomaž Mastnak se v knjižici Nova sveta vojna ob genocidu v Gazi in invaziji na Ukrajino ukvarja s temo, ki ga zanima že dlje časa, namreč z odnosom Zahoda do arabskega sveta in Rusije. Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov.
Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA.
V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral.
Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakorkoli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje »evropskih vrednot in svobode« proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti »zahodni dekadenci«, multikulturalizmu, pravicam LGBT in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane.
Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinil nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične pozicije kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij.
Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.
Piše Muanis Sinanović,
bere Dejan Kaloper.
Tomaž Mastnak se v knjižici Nova sveta vojna ob genocidu v Gazi in invaziji na Ukrajino ukvarja s temo, ki ga zanima že dlje časa, namreč z odnosom Zahoda do arabskega sveta in Rusije. Tokrat skozi prizmo ideje o sveti vojni. Med obravnavo te ideje mu uspe izvrstno izpeljati kratko genealogijo zgodovine teh odnosov.
Na začetku se ustavi pri zgodnjih kristjanih, ki so kot borci za družbeno pravičnost kritizirali rimsko razglašanje samih sebe za prinašalce miru, saj so Rimljani v resnici prinašali vojno in nadvlado. S tem je takoj implicirana analogija s sodobnim zagovarjanjem tako imenovanega svetovnega reda, ki je v resničnosti vse prej kot to in je v resnici režim, ki skrbi za imperialistične interese ZDA.
V nadaljevanju Mastnak z elegantnim zgoščanjem in jasnim predstavljanjem zgodovinskih dejstev pokaže, kako evropska civilizacija uporablja prav to metodo ki so jo njeni očaki tako kritizirali. Tudi v renesansi in razsvetljenstvu, ki skozi prizmo postkolonialnih študij izgubljata enoznačno veljavo prinašalcev napredka, so namreč različni evropski intelektualci govorili o potrebi po miru znotraj celine, ki bi omogočil boj in nemara tudi iztrebljenje Turkov. Dodamo lahko, da najbrž prav od tod izhaja neokonservativna ideja o Evropi kot kontemplativni, miroljubni celini, ki jo ogrožata agresivna in iracionalna islam in komunizem. Gre za projekcijo lastne želje po nasilju na Drugega, ki je precej manj obseden z Evropo in je vanjo znatno manj vdiral.
Sploh če zadevo, tako kot Mastnak, povežemo z vojno v Ukrajini. Komunizem in islam v očeh neokonservativcev pomenita nočno moro. Rusija je v zavesti povezana z rdečo nevarnostjo. Vendar pa današnja Rusija nima nič s komunizmom ali socializmom. Mastnak drugje Putina povezuje s konceptom ordoliberalizma. Kakorkoli, spopad z Rusijo upravičeno imenuje liberalna sveta vojna, saj gre tudi uradno večinoma za zagovarjanje »evropskih vrednot in svobode« proti vzhodnemu mračnjaštvu in zaostalosti. Visoki predstavniki prikazujejo vojno kot civilizacijski spopad. Tu pa se skriva tudi največja slabost Mastnakovega eseja, saj ne upošteva, da sveto vojno razglašajo tudi Rusi, ki se domnevno borijo za tradicionalne verske vrednote proti »zahodni dekadenci«, multikulturalizmu, pravicam LGBT in podobno. Pri tem jim je v tej sveti vojni uspelo mobilizirati tudi nekatere čečenske muslimane.
Mastnak je eden redkih levičarskih, tudi marksističnih intelektualcev, ki se zavzemajo za kritiko razsvetljenstva. Ta je večinoma rezervirana za bolj konservativno filozofsko misel, medtem ko jo on prestavlja na področje sociologije. V tem primeru kaže na kontinuiteto ideje svete vojne skozi razsvetljenstvo in v današnji postrazsvetljenski civilizaciji. Genealoško razkriva bistveno povezavo med srednjim vekom in razsvetljenstvom, ki je, če dodamo, ukinil nekatere pozitivne prvine srednjega veka, kot so sorazmerna svoboda in sproščenost življenja, odsotnost kapitalističnega časa in veliko počitka, ter nadaljuje in zaostruje njegove križarske tendence. Današnja zahodna civilizacija je po njegovem mnenju že postpolitična in posthumanistična. Državljane izvzema iz sfere političnega in jih reducira na nekakšno biološko gmoto, ki se zmeraj bolj spaja s tehnologijo. Vendar mu na tej točki lahko le delno pritrdimo, saj so izvzeti številni primeri, ko naj bi domnevno pasivizirane populacije, predvsem mladih, zavzele veliko močnejše in globlje politične pozicije kot njihovi starši, tudi s pomočjo sodobnih tehnologij.
Tomaž Mastnak ostaja eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki s svojo mislijo aktivno napada status quo, ne da bi to početje spreminjal v pozo.
Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo." Festen, 1998 Drama Premiera: 30. januar 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Janusz Kica Dramaturginja Eva Mahkovic Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Korepetitorka Višnja Kajgana Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/
Piše: Katja Šifkovič Bere: Eva Longyka Marušič Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.« V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem? Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.« Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same. Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.
Piše: Sašo Puljarević Bere: Aleksander Golja Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan. V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca. Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu. Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam. Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.
Piše: Iztok Ilich Bere: Aleksander Golja Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana. V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo. David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta. Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake. V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo. David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.« Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.
V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve. V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje. Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev. Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti. V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.
Vsestranski glasbenik in skladatelj Tomaž Grom je po Komaj čakam, da prideš postregel še z drugim eksperimentalnim filmom. Ob njegovi zvočni spremljavi smo si ga lahko ogledali v dvorani Slovenske kinoteke. Tudi drugi naslov nakazuje na določen manko, hrepenenje predpostavlja odsotnost. Podobnosti pa se ne končajo pri poimenovanju, temveč gre za sledenje obliki in poetiki, ki ju je avtor zastavil že v prvencu. Tudi tokrat se srečamo s kolažem videoposnetkov iz vsakdanjega okolja, ki si sledijo v hitrem ritmu, pri čemer je bistvo njihovega učinka v intuitivni montaži. Posnetki, nastali s kamero, pritrjeno na dron, prikazujejo nekaj mesecev avtorjevega življenja. Gibljemo se po Berlinu, Ljubljani, morskih in podeželskih krajih, vmes zaidemo v Zagreb. Znotraj teh krajev pa vstopamo v javne in intimne prostore. Podobe se menjajo z veliko hitrostjo. Kamera privzema vlogo spomina. Kar vidimo na platnu, je dejansko strukturirano kot človeški spomin, le da manj pozabljivo in zato bolj neusmiljeno. S tem, ko tehnologija vstopi v proces pomnjenja, se ta potuji. Minevanje kot skrajno intimna izkušnja se spoji z zunanjim pogledom, v katerem je upravljavec drona izenačen z vsemi preostalimi gledalci. Osebnost spomina je iztrgana. To prinaša bolečino, istočasno pa zareza pomeni tudi določeno osvoboditev. Šele brezosebna tehnologija nas loči od strasti, strahov, upov in pričakovanj. Vsa ta teža je zdaj prenesena v digitalni svet in v splošno javnost. Grom skozi filmski medij še enkrat izvaja nekakšno samooperacijo. Istočasno pridobimo še nekaj. S tem, ko je spomin povnanjen, ko je subjektivna izkušnja objektivirana, se nam odpre čudež vsakdanjosti. Veličastna predstava naključij, pisanost sveta, njegova velika mašinerija, v katero je vpet minljivi človek, nas prav v sprejemanju s to minljivostjo spravi v stanje čuječnosti. Svet obstaja z nami in brez nas. Ko torej naslov pravi “ne misli, da bo minilo”, je v tem nekaj bolečega in čudovitega hkrati. Prav takšno videnje vsakdanjosti, ustvarjanje potujitev, je značilno tudi za Gromovo glasbeno ustvarjanje, ki v veliki meri temelji na improvizaciji. Ko igra s svojim obrabljenim kontrabasom, ustvarja prostor za igro naključij, ki odpira pomembne uvide. Gromova spremljava filma je temeljila na ponavljajočem se sprožanju klavirskega šuma in nostalgičnem, pritajenem šumu vrtenja vinilne plošče. Avtor, ki se ukvarja tudi z glasbo za gledališče, je dobro izkoristil tudi sam prostor dvorane ter nam z različnimi zvoki na izjemno izostren in komaj zaznaven način sugeriral tudi iz drugih kotov. Če smo posvetili pozornost glasbi, smo opazili tudi določen ritem znotraj podob, ponavljajoči se vzorec montaže, ki se zarezuje v posneti čas. S tem pa je film še na novi ravni postavil vprašanje razmerja med avtorstvom in doživetim časom. Kdo zmaga v igri življenja, film, njegov režiser ali gledalci? Morda pa sploh ne gre za zmagati, temveč za to, da skozi film razpremo nove možnosti izkušanja samih sebe. Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Novo delo pisatelja Tadeja Goloba z naslovom Koma bi zvrstno lahko označili za kriminalni roman, vendar je vsebinsko in formalno še veliko več, lahko bi ga imeli tudi za družbenokritični roman in celo neke vrste mestni roman. Pisatelj opisuje koronski čas, piše o slovenski politični razklanosti in vlogi tedanje vodilne stranke ter navaja ulice, ceste in poslopja, kjer se vse skupaj dogaja. Prestolnica je opisana natančno in slikovito, tudi o njeni okolici in zdraviliškem kraju je mogoče izvedeti marsikaj zanimivega. Golobovo literarno delo je tudi literarizirana psihološka študija človeških nravi, poglabljanje v protagonistovo doživljanje in počutje po planinski nesreči, iskanje odrešilne bilke ter reševanje iz stiske in telesne ogroženosti po usodnem padcu. Izkušen alpinist Taras Birsa, antijunak zgrmi v prepad in komaj ostane živ. Ko se zbudi iz kome, se mu zazdi, da se je znašel v čisto novem in drugačnem svetu. To je čas epidemije, zapiranja in vsakršnega omejevanja. Ljudje so sprti, dogaja se marsikaj, česar prej ni bilo, policija med protesti uporabi vodni top in solzivec. Ozračje v času kužne bolezni je tesnobno in zadušljivo. Glavni lik višji inšpektor Taras Birsa delno ohranja svojo človeško podobo, znano iz prejšnjih Golobovih romanov in televizijske ekranizacije. Še vedno je temačen, vase zaprt, redkobeseden in trmast človek, zvest samemu sebi. »Tarasu so šli doslej debeluhi na živce. Pravzaprav so bili del širše množice, ki mu je šla na živce. Na slab dan so se ob debeluhih v njej znašli še kadilci, pijanci, razvajenci, verski blazneži, proticepilci, desničarji, levičarji in sredinski, pa vegani, homeopati, ljubitelji narodnozabavne glasbe, rapa, tehna, hiphopa, in kar je še tega, vsi nastopajoči v resničnostnih šovih oziroma vsi, ki so imeli kar koli opraviti z njimi, hipiji, starci, njegova generacija in mlajši, tisti, ki so ga vikali, in tisti, ki ga niso, cestni divjaki in mečkači …« Huda nesreča, zaradi katere ga je dalo zdravniško osebje za štirinajst dni v komo, povzroči nekatere spremembe njegove osebnosti in počutja. Sodelavci namigujejo, da je šele zdaj postal človek ali skoraj človek. Birsa se marsičesa ne spomni, hkrati pa marsikaj vidi bolj jasno in se čudi spremembam v družbi. Dogajanje je vse kaj drugega kot demokracija. Taras Birsa telesno zelo trpi in le počasi okreva, najbolj ogrožajoče pa je to, da je padec povzročil izbris tistega, kar se je dogajalo v preteklosti, tudi raziskovanja zločina. Sodelavka Tina Lanc, nekdanja Tarasova skrivna ljubica, ves čas išče stik z njim in skuša njegov spomin obuditi tako, da v tretji osebi napiše poseben dosje, literariziran zapisnik ali že skoraj roman o inšpektorjevi vlogi pri razkrinkavanju zapletenega kriminalističnega primera. Tinina pripoved je natisnjena v ležečem tisku in je neke vrste roman v romanu. Višji inšpektor lahko bere o sebi, marsikaj je še dodano in popestreno. V nesreči je izgubil veliko telesnih zmožnosti, okrepil in zbistril pa se je občutek za podrobnosti in medčloveške odnose. Telo je izdajalsko, Birsa se kar nekaj časa premika s hojico in pri tem občuti bolečine, težave mu povzroča tudi srbenje, a nemoč se postopoma spreminja v novo moč in vztrajnost. Morda je roman tudi neke vrste hvalnica življenja, vsekakor pa je obsežno, več kot štiristo strani dolgo delo velika umetnina, na videz realistično pisanje, napisano z veščo pisateljsko roko in v marsičem inovativno. Pisatelj seveda ohranja vse zahteve dobrega kriminalnega romana – od napetosti, nepredvidljivosti, iskanja materialnih dokazov in argumentov do sklepanja, pričakovanj in razkritja zločina. Kriminalistični in forenzični postopki ter spoznanja nevroznanosti o človekovem spominu so opisani poznavalsko in strokovno neoporečno. Tadej Golob je napisal moderni roman v najboljšem pomenu te besede, večplasten, zanimiv, vsebinsko vznemirljiv, jezikovno izbrušen in slogovno izbran. Marsikaj v njem je najbrž prepis realnosti in prikaz avtorjevih osebnih doživetij, toda to sploh ni poglavitno, kajti za velike umetnine velja, da so napisane tako, kot da se je vse, kar je v njih, v resnici zgodilo. Sodelavka Tina ohranja spomin na ljubezensko avanturo, življenjska sopotnica Alenka je sumničava, sodelavca sta svojeglava, vendar dobronamerna. Taras nekdanji mladi ljubici naravnost pove, da se je v partnerico Alenko znova zaljubil. Med njima že več kot dvajset let, ki sta jih preživela skupaj, vladata zavezništvo in prijateljstvo, po nesreči mu Alenka, s katero ni uradno zvezan, vsak trenutek stoji ob strani. Birsovi nadrejeni so samopašni in podrejeni vladajoči politiki ter pripravljeni prikriti dejstva o zločinu, ki govori sam zase in se je v resnici zgodil. Kritične besede so izrečene tudi na račun slovenskega sodstva. V romanu je mogoče prepoznati nekatere politike, osumljence in njihove žrtve. Za oprostitev obtoženca si na uličnem protestu glasno prizadevajo celo starši umorjenega moškega. Pisatelj Tadej Golob je zapisal, da se je Taras Birsa zbudil v nov svet in se znašel v kolektivni blaznosti. Veliko stvari mu jemlje vero v človeštvo, toda zaveda se, kako je kljub vsemu dragoceno, da je sploh še živ ter da lahko ostane in vztraja v tem kaotičnem svetu, kakršen koli pač je.
Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pesnica, pisateljica, muzikologinja in scenaristka Cvetka Bevc je v pesniški zbirki Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr lirične biografije pisateljice, publicistke in feministke Zofke Kveder. Pesmi omogočajo pogled v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Zofka Kveder je bila ena izmed literarnih ustvarjalk, ki je bila zaradi svojega dela v življenju pogosto napadana in omalovaževana, v zadnjem času pa ji – tudi kot prvi pisateljici, uvrščeni v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – vrsta znanstvenih in filmskih obravnav, monografskih publikacij in izdaj prinaša zasluženo vrednost in odmevnost. Poezija je osebno pisanje, najintimnejša pripoved iz sebe, le redko se pesnice ali pesniki odločajo za portrete drugih osebnosti. Le včasih si nadenejo maske, ki govorijo iz ust mitoloških, literarnih ali drugih bitij, ki niso pesnice ali pesniki sami. V tem kontekstu si je Cvetka Bevc izposodila masko druge govorke, s katero priča o svojem pogledu na svet, saj se, resnici na ljubo, izkušnje žensk v obeh časih v marsičem prekrivajo. Tako je lahko ¬– ne le dokumentarno kot v scenariju – temveč kot lirska govorka vstopila v protagonistkino bitko, ob kateri se je ta razvila v polnokrvno žensko in ustvarjalko. In se vtihotapila tudi v Zgodbo takoj na začetku zbirke: »Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, / da ji pokaže privid neskončnega. // Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. / Vse to je nekoč že videla.« V zbirki Sled ognjenega svinčnika je pesniški jezik Cvetke Bevc trd, resničen, neobložen z melanholičnimi metaforami ali dramatičnimi prispodobami; zazrt v preteklost projicira na ekran današnjosti lastna spoznanja. In zato v enem izmed sedmih citatov izpostavi tudi portretirankine besede: »Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.« Tako kot je bilo za Kvedrovo najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživlja, je pogled v njen pogumni, čeprav večinoma tragični svet tudi v Cvetki Bevc obudil neko drugo noto. Osvestil jo je in kot slap je nastala lirična izpoved, ki pred ogledalo postavlja tudi današnji čas, sodobno doživljanje in mišljenje mnogih žensk. Pesnica v zbirki Sled ognjenega svinčnika preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje simbolno metaforično, s čimer v svoji težnji po zvestobi izvirni ideji izrabi dostop do širokega kroga bralcev. Zakaj mi ni bilo dovolj eno, čeprav pozorno branje te pesniške zbirke? Najbrž zato, ker se v zbirki prepletata dve lirski govorici in je težko izluščiti tisto osebno pesničino od objektivne, ki se navezuje na zgodbo pisateljice Zofke Kveder. Kako ločiti eno od druge? In zakaj? Če sploh. Ali se sodobna poezija z angažiranim pristopom lahko implementira v zavest današnjega bralca, mu lahko vcepi hierarhijo vrednot, temelječo na preteklih vrednotah? Pisateljica Zofka Kveder je v svojih delih govorila o odnosu žensk do lastnega telesa, do spolnosti, prostitucije, posilstev, zakona brez ljubezni, prezgodnje poroke in zakona iz materialne koristi. »Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam. // … Stečem do najbližje krčme. / Že posojam svoj glas tistim, / ki ne morejo govoriti. / Napišem prvo besedo. / Začetek zgodb.« Vse to se trpko in kruto niza tudi v pesmih Cvetke Bevc, ki sledi pisateljičini življenjski zgodbi med letoma 1888 in 1920. V nekronološko upesnjeni zbirki sledi pisateljici, ki se je zavzemala za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko ter želela dokazati, da je samostojna ženska lahko tudi soproga in mati. Sledi avtorici, ki je tudi v leposlovnih delih prikazovala ovire, ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. In ki o tem ni le pisala, temveč je tako tudi živela. Tako se pesnici med priklonom Zofki Kveder in feminizmu pridruži še iskanje vzporednic. Zaradi vseh stisk ženski liki v delih Zofke Kveder trpijo, v nekaterih besedilih izgubijo razum ali se odločijo za prostovoljno smrt. Tudi dvakrat poročeni materi treh deklic ni bilo prizaneseno z ločitvami in prevarami, kot tudi nikoli ni prebolela bolečine ob smrti prvorojenke v času študija v Pragi. »Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.« Pesmi Cvetke Bevc imajo osnovo v pisateljičinem življenjepisu in v večinoma feminističnih stališčih iz njene literarne dediščine. Opazno je, da se pesmi med seboj podpirajo, si pripadajo, se spogledujejo s preteklostjo in hkrati povsem pripadajo sedanjosti. Kajti svet ni nič bolj prizanesljiv, nič manj mračen, nič bolj prisrčen. Pesmi so sistematično urejene v sedem razdelkov s sedmimi različno dolgimi pesmimi, pred vsako je predpesem, pisana v prvi osebi in poudarjena z drugačno tipografijo. V vsakem razdelki je ena pesem enovrstična, ki – poleg povednega naslova – kot akcent sodeluje pri pripovednemu nizu. Prav ta deluje kot metulj, ki s svojim pretresljivim dotikom nagovarja bralca, z njim ustvari posebno presežno komunikacijo, ga vznemiri in s tem spodbudi, da sam sebe odkriva in spreminja v skladu z lastnimi nagibi in občutki o tem, kdo je in kdo lahko je. Pesniška komunikacija z bralcem pri tej zbirki ustreza sestopu z zgodovinskega odra, pri čemer gre za intimno osebni in ne vzvišeni nagovor. Ne didaktičen, ne ideološki. Da ne bo pomote, čustveno doživljajske pesmi o portretiranki Zofki Kveder niso alter ego pesnice Cvetke Bevc! Čeprav se skozi protagonistkino podobo svetlika kot blag odsev tudi njena senca, je to vendarle lirski projekt – upesnjena podoba izjemne pisateljice in feministke. Ki ji, ko postaja senca svoje sence in tema v telesu teme, besede znova pripadajo. Tako dragocene v današnjem času, ki dosežke ženske emancipacije žal na mnogih koncih sveta potiska v stoletje oddaljeni čas.
Ocena filma Izvirni naslov: Aftersun Režiser: Charlotte Wells Nastopajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Charlotte Wells postavi dogajanje svojega prvenca Po soncu v letoviško mestece v Turčiji konec devetdesetih. Calum in Sophie, oče in hči, na počitnicah preživljata dragocen skupni čas, saj Calum ne živi z njo in mamo. Večinoma gre za običajno počitniško početje – enaintridesetletnik in enajstletnica preživljata čas na plaži, bazenu, pa hotelu in turističnih ladjicah, ob večerih pa v počitniških restavracijah in lokalih. V zeitgeistovski mikrosvet turističnega letovišča, podkrepljenim z glasbo devetdesetih, pogosto zremo prek VHS posnetkov amaterske kamere, s katero par beleži počitnice. Velikokrat Sophie od blizu snema svojega očeta in mu v namišljenem intervjuju zastavlja vprašanja. Njun odnos je ljubeč, čeprav si gresta tu in tam na živce. Topel odnos se zarisuje subtilno, z izostrenim režiserskim čutom za drobne premike v razpoloženju in prizore, ki ne pojasnjujejo preveč. Po soncu je tako film očetovskih šal, ob katerih Sophie že kar po najstniško zavija z očmi, pa nasmehov, pogledov in zamolčanj. Med drugim se, nekoliko pod površino videnega, postopoma zasidrajo tudi indici žalosti, ki se polašča Caluma. Čeprav ta nikoli ni eksplicitno opredeljena, je jasno, da gre za občutke izgubljenosti, tudi depresije. Medtem ko se Calum trudi, da bi vzdrževal počitniško vzdušje, se Sophie pogosto zazira vanj in s pogledom išče tisto, kar bi ji pojasnilo spremembo, ki jo pri očetu do neke mere zaznava, a ne zna ubesediti. Filmska pripoved zato vzpostavi še sodobno raven, ki zdaj odraslo Sophie pokaže ob gledanju prej omenjenih VHS posnetkov s počitnic, zatopljeno v zabeležene spomine, iščoč tisto, kar kot otrok o svojem staršu ni mogla razumeti. Čeprav tega film eksplicitno ne opredeli, dobimo vtis, da Caluma ni več, zaradi česar so počitniški posnetki še toliko bolj dragoceni. Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.
Ocena filma Izvirni naslov: Captain Nova Režiser: Maurice Trouwborst Nastopajo: Kika van de Vijver (Nova), Marouane Meftah (Nas), Anniek Pheifer (Kapitanka Nova iz 2050), Hannah van Lunteren (Claire), Harry van Rijthoven (Simon Valk Junior iz 2050), Robbert Bleij (Simon Valk Junior), Sander van de Pavert (ADD – glas), Ergun Simsek (Altan) Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Piše se leto 2050 – to je, mimogrede, veliko bliže, kot se zdi – in Zemlja je uničena. Dobesedno in nepopravljivo, življenje na njej tako rekoč ni več mogoče oziroma samo še v posebnih, umetno ustvarjenih in vzdrževanih okoljih. Vzrok? Podnebne spremembe. A upanje, da vse le ni še popolnoma izgubljeno, v tej distopični mladinski znanstveno-fantastični drami vendarle obstaja: če bi se kapitanki Novi uspelo vrniti v čas, tik preden je bil Zemlji zadan zadnji usodni udarec, in ga preprečiti, bi se prihodnost razvijala popolnoma drugače. In tako se Nova v spremstvu gobčnega drončka ADD odpravi na nevarno pot skozi črvino in uspešno pristane na Zemlji leta 2025, toda z nezanemarljivim stranskim učinkom – ne le planet, tudi ona je petindvajset let mlajša! Na nevarni misiji se tako znajde dvanajstletno dekletce, ki ga seveda nihče ne jemlje resno, še najmanj seveda moški, ki je odgovoren za bodočo katastrofo. A Nova se ne vda kar tako in ob pomoči novih zaveznikov odločno stopa svojemu cilju naproti … Kapitanka Nova je film, ki z zgodbo, posvečeno vedno bolj žgočim okoljskim problemom, presega običajne znanstveno-fantastične okvire, hkrati pa v svoji dikciji ni pridigarski. Že res, da brez aluzij na trenutno najbolj znano švedsko okoljevarstvenico ne bo šlo, a film niti za trenutek ni aktivističen ali celo črnogled. Prav nasprotno, režiser in soscenarist Maurice Trouwborst je želel ustvariti »napet film, poln upanja«, ki mladim sicer približa tematiko podnebnih sprememb, a s poudarkom na drzni pustolovščini, v kateri so v ospredju še druge vrednote – prijateljstvo, zaupanje in seveda nepopustljiv pogum v boju za boljšo skupno prihodnost. Sama zgodba je precej fantastična, malce zlobno bi lahko rekli »za lase privlečena«, in že na prvi pogled marsikaj ni ravno v skladu s konceptom časovnega potovanja, toda gledalca, ki ne bo preveč pikolovski, to vendarle ne bi smelo preveč motiti. Znanstvena fantastika, še posebno v mladinskih filmih, ima pač lahko nekaj nelogičnih izpeljav, kakor je na izredno simpatičnem pogovoru po premieri v Kinodvoru poudarila tudi doktorica fizike Lara Ulčakar. Film Kapitanka Nova, ki je bil tudi del Kinobalonovega programa prejšnjega Liffa, je namenjen mladini, starejši od 9 let, nič pa ne bi škodilo, če bi si ga – predvsem zaradi neagresivnega in pozitivnega pristopa k temi, ki bolj kot ozavešča, spodbuja kritično mišljenje – ogledali tudi nekoliko starejši gledalci, ki res lahko tudi kaj ukrenejo z. ukrenemo, preden bo taka znanstvena fantastika postala naša resničnost.
Ocena filma Izvirni naslov: Argentina, 1985 Režiser: Santiago Mitre Nastopajo: Ricardo Darín, Peter Lanzani, Norman Briski Piše: Živa Emeršič Bere: Eva Longyka Marušič Leta 1983 je iz krvavega pepela diktature vstala novorojena argentinska demokracija. Svet se je nasilja vojaške vlade zavedel šele po izidu znamenitega poročila o zločinih z naslovom Nunca mas, Nikoli več, pod katerega se je kot prvi podpisal pisatelj Ernesto Sabato. Igrani film s pomenljivim naslovom Argentina, 1985 slika državo dve leti pozneje. Gledalci in kritiki po svetu ga sprejemajo kot še eno filmsko zgodbo, nastalo po resničnih dogodkih, kot recimo nekoč Sojenje v Nurnbergu ali kasneje Schindlerjev seznam. Da je film narejen odlično, naravnost perfekcionistično – v vizualni podobi, govorici in skoraj dokumentarnem poustvarjanju vzdušja v Argentini v letih po koncu vojaške diktature, da so igralci odlični in zgodba univerzalno pretresljiva – pričajo nagrade in kritiški odzivi, ki jih je prejel takoj po odmevni svetovni premieri na beneški Mostri. V Argentini pa so se vzporedno z rekordnim obiskom v kinodvoranah množile medijske objave na vseh mogočih platformah, od kritik do zgodovinskih razprav, strokovnih in laičnih odmevov in spolitiziranih mnenj pro et kontra z vseh polov argentinske družbe in politike. Zgodovina za sodobno uporabo, je na kratko in cinično povzel eden od novinarjev. Dejstvo je, da doslej noben od filmov na temo diktature ni tako razvnel domače javnosti kot Argentina, 1985. Leto 1985 je bilo res prelomno za argentinsko družbo, utrujeno, ranjeno in – kot se je pokazalo – globoko razdvojeno po sedmih letih vojaških diktatur, ki naj bi po nekaterih virih vzele 12 tisoč, po drugih pa kar 30 tisoč življenj. Prve demokratične volitve leta 1983 so vzpostavile oblast Raula Alfonsina, ki je samo tri dni po inavguraciji podpisal predsedniški dekret o začetku pravnih postopkov za sojenje članom vojaške vlade, med njimi tudi zloglasnemu generalu Videli. Dve leti pozneje se je v državi šibke demokratične tradicije in razdvojenega javnega mnenja proces, po pomenu primerljiv z nurnberškim proti nacistom, tudi v resnici začel. Argentinska diktatura ni bila edina v južni Ameriki, enako je bilo v Čilu, Paragvaju in drugod, toda Argentina je bila prva in do danes edina država, ki je sodila in obsodila svoje lastne generale. Mnogi Argentinci resnično niso vedeli za koncentracijska taborišča, mučenja in »polete smrti«, drugi preprosto niso želeli vedeti. Ta pol družbe v filmu predstavlja lik matere tožilca Morena Ocampa, članice argentinske visoke družbe, zemljoposestniške aristokracije, ki je verjela, da je samo diktatura lahko branik pred komunizmom. Film Santiaga Mitre prepričljivo, z namensko starano sliko poustvarja podobo tega časa, argentinsko družbo, nepopravljivo razklano na bogate in revne, na leve in desne, na potomce Evropejcev in potomce Indijancev. V tem prikritem vzdušju veselja in strahu samo dve leti po koncu diktature ni bilo javnega konsenza o storilcih in žrtvah, v ozadju pa je na svoj trenutek vstajenja spet čakala vojska. Civilni in človeški pogum Afonsina, njegovih tožilcev in sodnikov ter preživelih pričevalcev, sorodnikov umrlih in izginulih, so osrednja os filma. Nekatere scene, dialogi in dogodki so povzeti po resničnih zapisnikih in gradivih s sojenja, zato delujejo v okviru igranega filma kot »reprodukcije«. Ostalo je fikcija, ki sloni na zgodovini. Prav ta dvojnost je sprožila javne polemike o resnici in »resnici«, o prikrajanju zgodovine za sodobno politično uporabo, o razliki med igranim filmom po resničnih dogodkih in dokumentarnim filmom. Čustveni odzivi – za ali proti tega razlikovanja niso zaznali. Argentina, 1985 je subjektivna refleksija takratne resničnosti ekipe ustvarjalcev, ki so bili premladi, da bi ta čas lahko racionalno ponotranjili iz lastne izkušnje. Kot se je izkazalo, pa je vsaka poteza za kamero v takem primeru ne samo estetska, ampak tudi politična. Leto 1985 je simbolno močno leto. Posneli so igrani film na temo diktature Uradna verzija, ki je osvojil oskarja. Sledili sta gospodarska in politična kriza, zavest o zločinih in spoštovanju človekovih pravic pa se je zasidrala globoko v ljudeh. Toda časi se spreminjajo, zgodovinski spomin bledi, mladih ljudi preteklost ne zanima. Medijske razprave o filmu so obsojale šolski sistem in splošno družbeno vzdušje, zaradi katerega mlada generacija Argentincev ne ve nič ali pa občutno premalo o tistih časih, če pa kaj vedo, se jih ne dotakne. Legendarne Matere z Majskega trga so opešale, ostarele in umirajo, prav tako žive priče tistih časov. Zato ne preseneča, da je mlada politologinja na televizijskem omizju brez vsake zadrege izjavila, da je bil film Argentina, 1985 za njeno generacijo »pravo odkritje«. Če je res tako, kaj študirajo mladi politologi na državni univerzi, je bilo vprašanje presenečenega voditelja. Politična nasprotja, dolgotrajna gospodarska kriza, rekordna zadolženost države in skoraj 100 odstotna inflacija so zameglili zgodovinska sporočila o pomembnosti vzdrževanja temeljnih postulatov demokracije. Zlati globus je spodbudil upanje argentinske filmske industrije, da bi si po zmagovalnih filmih Uradna verzija leta 1986 in Skrivnost njihovih oči leta 2009 lahko priborila šesto nominacijo ali celo tretjega oskarja za najboljši mednarodni film.
Ocena filma Izvirni naslov: Babylon Režiser: Damien Chazelle Nastopajo: Brad Pitt, Margot Robbie, Jean Smart, Diego Calva, Li Jun Li Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Babilon je eden najbolj pretiranih filmov, kar jih je mogoče videti v kinu. Dogajanje je postavljeno v nora dvajseta, v Hollywood na prehodu iz obdobja nemega v zvočni film. Tega predstavlja tudi kot prehod iz obdobja ekscesa in zabavljaške umetnosti v profesionalno in vse bolj tehnologiji podvrženo obrtništvo, ki pa še zmeraj pomeni ustvarjanje magije za na veliko platno. Film je poklon divjim zabavam, bleščečim zvezdnikom, naključnim smrtim na snemanju ter povsod navzočemu rasizmu in zlorabam, a mu uspe poosebiti vse, kar poskuša kritizirati. Babilon je namreč tako prenatrpan s prikazi ekscesa, da do njega ne vzpostavlja distance. Junake resda dočaka usoda, skoraj skladna z zloglasno moralističnim Haysovim produkcijskim kodeksom, ki je utišala rjovenje dvajsetih. Hkrati tako zaslepljeno prikazuje svoboščino in sproščenost obdobja nemega filma, da spregleda in zgladi številne zares problematične stvari, ki so se takrat dogajale. Smrti in nesreče na snemanjih so videti prej komične kot tragične, bakanalije in orgije na zabavah zmeraj konsezualne, spolnost z mladoletnicami pa je le omenjena. Še bolj vzbuja pozornost bržkone nenamerni, a brez dvoma ponotranjeni rasizem filma, ki poskuša kritizirati dvajseta. Film ima namreč pet osrednjih likov, a zgodbi temnopoltega trobentača, ki je predmet rasističnega ponižanja, in azijske kabaretske pevke, ki jo studio odpusti, ker je lezbijka, sta postranski. Žarometi se namreč ustavijo na tragičnih usodah neobvladljive plavolase starlete Nellie, ki jo upodablja Margot Robbie, in elegantno postaranega zvezdnika na vrhuncu slave, ki ga igra Brad Pitt. Tako film ne pokaže le v zgodbi, kako je Hollywood marginaliziral manjšine, temveč poudari, da to počne še danes. Z dobrimi tremi urami je Babilon zagotovo predolg. Nekateri prizori in liki so nepotrebni, saj ne prispevajo k razvoju zgodbe ali doživetju, zaključna sintetizacija junakovega doživetja, ki je prikazana skoraj kot eksperimentalni filmski kolaž zgodovine sedme umetnosti od bratov Lumière do Avatarja, pa je le še en odvečen eksces. A Babilon vendarle ni slab film. Režiser Damien Chazelle se z njim po veličastno umirjenem Prvem človeku vrača k podivjanemu tempu in neposredni metaforiki, ki sta navduševala v Deželi La La in Ritmu norosti. Scenografija je spektakularna, kamera mojstrska, glasba navdušujoča, igra brezhibna. In ko glavni lik v zadnji tretjini sledi srhljivemu gangsterju v dobesedno podtalno zabavišče sredi puščave, film pridobi skoraj lynchevsko raven groze. Babilon je zaradi teh elementov v marsikaterem pogledu presežek, poln osupljivih scen in ljubečega vpogleda v organizirani kaos zgodnje dobe filmske umetnosti ter zabavljaškega življenjskega sloga, ki jo je obdajal.
// Premiera drame Augusta Strindberga Mrtvaški ples v SNG Drama Ljubljana 18. jan. 23// NAPOVED: V ljubljanski Drami so sinoči uprizorili Mrtvaški ples, igro iz poznega obdobja švedskega dramatika in pisatelja Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Besedilo iz začetka prejšnjega stoletja v poznejšem prevodu Janka Morda je pred postavitvijo doživelo domala restavracijo – korenito jezikovno in stilistično predelavo ter priredbo; pedantno delo sta opravili lektorica Tatjana Stanič in dramaturginja Žanina Mirčevska. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: August Strindberg MRTVAŠKI PLES (1901) – po prevodu Janka Modra Avtorska ekipa: AVTORICA PRIREDBE in DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE in LEKTORICA Tatjana Stanič REŽISER in AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler SCENOGRAF Branko Hojnik KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković AVTOR VIDEA Atej Tutta OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš Igralska zasedba EDGAR Igor Samobor ALICE Nataša Barbara Gračner KURT Bojan Emeršič ALAN Domen Novak JUDIT Eva Jesenovec KRISTINA Petra Govc
Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske ljubljanskega Kina Šiška premierno postavilo predstavo "Strah in beda Tretjega rajha", ki je nastala po motivih istoimenske Brechtove drame. Predstavo, ki na tnalo postavlja novodobne oblike fašizma, si je ogledal Matic Ferlan. PREMIERA 17. 1. 2023, Kino Šiška - Center urbane kulture, Katedrala ZASEDBA Režija: Sebastijan Horvat Koreografija: Ana Dubljević Prevod: Urška Brodar Priredba besedila in dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Belinda Radulović Glasba: Drago Ivanuša Oblikovanje svetlobe: Aleksander Čavlek Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Nastopajo: Lina Akif Damjana Černe Janja Majzelj Jerko Marčić Ivana Percan Kodarin Matej Recer Blaž Šef Stane Tomazin Matija Vastl
Režija: Maša Pelko Dramaturga: Tatjana Doma, Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Skladateljica: Mateja Starič Svetovalec za odrski gib: Klemen Janežič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Lektorica: Živa Čebulj Svetovalka za govor in kontekst: Tatjana Stanič Nastopajo: Pjotr, bogat kmet – Andrej Murenc Anisja, njegova žena – Lučka Počkaj Akulina, Pjotrova hči iz prvega zakona – Eva Stražar Anjutka, hči iz drugega zakona – Nika Vidic, k. g. Nikita, njihov delavec – Lovro Zafred Akim, Nikitov oče – Aljoša Koltak Matrjona, njegova žena – Barbara Medvešček Marina, dekle sirota – Maša Grošelj Mitrič, delavec – Urban Kuntarič Premiera: 13. 1. 2023
Ocena filma Izvirni naslov: Fabelmans Režiser: Steven Spielberg Nastopajo: Michelle Williams, Gabriel La Belle, Paul Dano, Seth Rogen, Judd Hirsch Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Polavtobiografski film Stevena Spielberga Fabelmanovi se uvršča v skupino nostalgičnih pripovedi o odraščanju, ki so jih uveljavljeni režiserji posneli v zadnjih letih. Lani smo si denimo lahko ogledali Sladičevo pico Paula Thomasa Andersona in Božjo roko Paola Sorrentina, ki je avtobiografski na podoben način kot Fabelmanovi. Na drugi strani lahko vzporednico iščemo v Tarantinovi samonanašalnosti, ki vrhunec doseže s filmom Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019. Gre, skratka, za razmah nekega žanra, ki postaja nekoliko utrujajoč. Uveljavljeni umetniki se v zrelih letih skozi nostalgično patino in z večjimi ali manjšimi ščepci mitologizacije ozirajo nazaj v svojo mladost, za kar potrošijo več milijonov dolarjev. A vendarle nas kljub ponavljajočim se vzorcem ti filmi vendarle pritegnejo. Fabelmanovi so poleg tega tipična zgodba o ameriški srednjerazredni družini, o ameriški judovski družini, ameriškem geniju in ameriških sanjah, o ameriških petdesetih in šestdesetih letih. Po svoje je ta žanr do velike priljubljenosti že pred desetletji pripeljal pisatelj Philip Roth. Na ravni same zgodbe od Fabelmanovih ne moremo pričakovati nič posebne izvirnosti. Njihov čar se skriva v treh stvareh: v izjemni kinematografski čutnosti, v izjemnem občutku za zgodovinske podrobnosti in v skromnosti. Barve, kostumografija in kadri nas ob pomoči spontano vzniklih detajlov popeljejo naravnost v petdeseta. Spielbergu se uspe ogniti nostalgiji in prav s tem, da nam tisti čas prikaže kot običajnega, pri tem pa poudarja drobne namige, vzpostavi igro podobnosti in razlik, ki pritegnejo pozornost in povedo nekaj pomenljivega o ameriški civilizaciji. S tem ko se ogne samomitologizaciji in tudi svojo mlajšo različico prikaže kot dokaj običajno, prepusti prostor zgodbi družinskih članov, sošolcev, deklet in široki paleti drugih likov, ki uspešno zapolnjujejo pisano fresko. Spielberg, skratka, dopusti, da prek njega film pravzaprav govori zgodbe o drugih, pri tem pa vpelje še zgodbo o filmu samem. Kaj lahko o drugih in o času pove film kot medij? Medij, ki pripoveduje, dokumentira, razkriva, arhivira, se spominja in manipulira? Umetnost, ki ni toliko plod posameznikove veličastne ekscentričnosti, kot je posameznik sam njen plod. Čeprav Fabelmanovi, kot rečeno, niso najizvirnejši film, lahko očarajo s tem, da nikoli ne obljubljajo več, kot lahko dajo, in nas ravno zato presenečajo s svojimi malimi preboji.
Ocena filma Izvirni naslov: All the Beauty and the Bloodshed Režiserka: Laura Poitras Nastopajo: Nan Goldin Piše: Petra Meterc Bere: Eva Longyka Marušič Politična drža umetnice Nan Goldin njeno ustvarjalnost prežema že od samega začetka, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela s fotoaparatom v rokah dokumentirati življenje sebe in svoje urbane skupnosti. Laura Poitras si je v dvournem dokumentarnem filmu zadala zahtevno nalogo, saj ta vzporedno poteka na več ravneh, vendar pa premišljeno plastenje pripovednih niti, ki predstavljajo osebno življenje Nan Goldin, njeno umetniško delo in boj proti farmacevtski industriji, nikoli ne deluje prenasičeno ali nedosledno. Odraščanje Nan Goldin sta močno zaznamovali tradicionalna vzgoja ameriških predmestij in prezgodnja tragična smrt starejše sestre. Pozneje je svojo novo družino našla v takrat še močno marginalizirani newyorški skupnosti LGBT, ki je postala tudi njen osrednji navdih za dokumentiranje tem ljubezni, spolnosti, spoprijemanja s HIV-om, intimnopartnerskega nasilja in drugih. Njena umetnost je bila zato vedno neposredna. Zanima jo intima, prav iz nje pa izhajajo tako vizualni premisleki o političnem kot njen aktivizem. Ko spoznavamo umetničino življenje, avtoričino pripoved spremljajo fotografije, v tovrstno kronološko popisovanje pa se v premišljenem ritmu vrivajo posnetki delovanja gibanja P.A.I.N., s katerim je Nan Goldin v zadnjih letih, potem ko je tudi sama premagala odvisnost od protibolečinskih zdravil, bila bitko z družino Sackler. Sacklerji, eni od glavnih lastnikov podjetja Purdue Pharma, so s prodajo močno zasvajajočega protibolečinskega zdravila Oxycontin zaslužili več milijonov, obenem pa z reklamiranjem zdravila kot nezasvajajočega več milijonov Američanov pahnili v odvisnosti, od katerih si ne bodo opomogle še generacije. Družina si odpustke v družbi že leta kupuje s filantropskim udejstvovanjem, denimo z donacijami svetovnim umetniškim ustanovam. V teh pa so razstavljena tudi dela Nan Goldin, zaradi česar se je ta namenila, da bo institucije prepričala, naj ime te družine umaknejo s svojih sten. V filmu tako spremljamo protestne akcije skupine P.A.I.N., njene sestanke in razprave o tem, kako se lotevati boja, ki se vse prevečkrat zdi kot tisti med Davidom in Goljatom. Dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi je še eden v nizu pomembnih filmskih dokumentov sodobnega časa, ki jih je zasnovala Laura Poitras. Če gre pri avtorici za precej tradicionalen pristop k dokumentarnemu žanru, pa je predvsem lotevanje kompleksnih družbenih tem tisto, kar odlikuje njene filme, in to je, predvidevamo, vodilo tudi žirijo v Benetkah. Ta je jeseni filmu dodelila glavno nagrado, ki je tako šele drugič v zgodovini festivala šla v roke dokumentarnemu filmu.
Ocena filma Režiser: Vinci Vogue Anžlovar Nastopajo: Boris Cavazza, Vlado Novak, Zala Đurić, Goran Navojec, Senko Velinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Ksenija Mišič, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Dedek gre na jug je film ceste, ki ga žanrsko lahko uvrstimo med kriminalke in komedije, pri tem pa ima močan element tudi glasba. Zgodba je osredotočena na ostarela glasbenika Borisa in Vlada, ki se s starim avtodomom odpravita iskat Borisovo izgubljeno ljubezen, ko jima pot prekriža mlada Esma, ki je kot priča umora na begu pred gangsterji. Čeprav se film začne izrazito akcijsko, kmalu prevladata dramski in komični del zgodbe, skupaj s parado skorajda absurdnih likov, ki jih trojica sreča na poti v Makedonijo. Ja, dedek gre bistveno dlje proti jugu, kot je šla babica. Film je v konceptu in razpoloženju vreden naslednik kultne uspešnice Babica gre na jug iz leta 1991, ki jo je posnel takrat še študent Vinci Vouge Anžlovar. Ta se v novem filmu vrača kot režiser, scenarist, montažer in soavtor glasbe. Babica gre na jug je bil prvi slovenski film, ki je prišel v kinematografe v novi državi in se je takrat zdel kot dober znanilec sprememb usmeritev domače produkcije. Stavil je na komedijo in glasbo in predvsem želel gledalca spraviti v dobro voljo. Žal so v treh desetletjih le redki filmi sledili temu vzoru, a Dedek gre na jug je med njimi. K temu pripomore tudi odlična zasedba, z Borisom Cavazzo, Vladom Novakom in Zalo Đurić v glavnih vlogah. Film že od samega začetka vzpostavi trden odnos med Borisom in Vladom, skozi skorajda nenehno pričkanje pa predstavi tudi dovolj osebne zgodovine in tega, kar ju žene, da nosita film. Resda njuni dialogi občasno dobijo nekoliko gledališki patos, predvsem pri daljših izmenjavah, kar režiser sicer skuša odpraviti z izdatno uporabo montaže in kamere, ki pa se vedno ne obnese. Z igro in občutkom za komedijo se izkaže tudi Zala Djurić, ki je poleg obeh dedkov v vlogi Esme tudi edini celosten lik. Drugi zasedejo precej manj časa pred kamero in zapolnjujejo stereotipe, da se zgodba čim bolj dinamično premakne naprej. A prav pri njih se izkaže kakovost scenarija in igralcev, saj liki, na primer morilca v podobi Maruše Majer in Nenada Tokalića ter romska tihotapca, ki ju odigrata Hrvat Goran Navojec in Makedonec Senko Velinov, filmu dodajo humor, patos in karizmo. Hkrati to ne velja za vse stranpoti, ki jih ubere zgodba, a pri dobri uri in pol ne izgubi tempa, tudi ko se prepusti glasbi. No, morda bi morali reči predvsem, ko se prepusti glasbi, saj je ta ravno tako odlična, kot je bila pri predhodniku, in ostane z gledalcem tudi po odhodu iz kina.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Podobno kot v romanu Pripovedovalec izpred dveh let Mirana Likar, nominirana za kresnik in Cankarjevo nagrado, tudi v kratkoprozni zbirki Ženska hiša izpostavlja sugestivno moč pripovedovanja zgodb junakov, ki se po svojih zmožnostih bojujejo z razmerami, v katerih so se znašli. Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek. Tako mlad črnogorski par v zgodbi z naslovom Samostan ugotavlja, da bi že za popravilo enega zoba morala delati vsaj 50 ur, vendar na vasi, kjer živita, frizerske storitve od vekomaj plačujejo le z blagovno menjavo, v mestih pa ni ne stanovanj ne redne zaposlitve, saj se na ta način vzpostavlja trg podplačane delovne sile, ki je za delodajalce najugodnejša: “Ne moremo živeti, ker nimamo kje živeti. Za nas ni služb, in ker ni služb, ni stanovanj. Da služb ni, je sistematično. Vgrajeno v sistem. Če ljudem ne daš pravih služb, dobiš kolikor hočeš delavcev za tisto delo, ki ga sicer ne bi hoteli opravljati. In lahko jim ga tudi plačaš po lastni presoji. V najinem primeru po en evro na uro.” Protagonist zgodbe Ženska hiša je ostareli in gluhi Kenan, ki v Mostarju skrbi za 500 let staro hišo, v kateri so nekoč živele ženske iz muslimanske družine. Ker je med vojno s srbsko ženo in hčerko pobegnil na Švedsko, ga someščani gledajo s prezirom, sam pa v tišini goji vrtnice za ratluk in čaka na obisk odraščajoče hčerke, s katero sta v otroštvu skupaj prebirala zgodbe. Zdi se, kot da je ženska hiša prispodoba za tiho oazo sredi urbane džungle, v katero se na stara leta zatekajo ženske in moški, ki vse življenje iščejo mir, občutek pripadnosti in kulturne identitete. Užaloščeni Bošnjak tako v nekem trenutku izjavi: “Jaz nisem imel nobenih svojih. Do mene so prišli glasovi, da me imajo naši, če so bili Muslimani naši, na piki zaradi srbske žene. Srbi me niso marali, ker sem bil zanje Musliman, Hrvati so bili proti meni zaradi obojega. Drugi so mi določili, kaj sem, jaz do takrat sploh nisem imel pojma o ničemer. Zdaj sem najbrž določen, da sem Musliman, a spet ne čisto pravi.” In v nadaljevanju: “Kaj je zdaj ta moja hči? Srbkinja? Muslimanka? Švedinja? Ne vem, ker je ne morem vprašati, pa bi jo rad.” Protagonist zgodbe Osem brontozavrovih kosti je sirota, ki so si ga vse otroštvo podajali številni rejniki, ki so v njem iskali priložnost za zaslužek. Medtem ko drugi spijo, on obuja spomine in sestavlja osem brontozavrskih kosti, ki jih v mislih meče po vedeževalski plošči: “Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.” Protagonistka zgodbe Kri ni voda pa, ravno nasprotno, obuja spomine na posvojitev partnerjevih otrok in se po tihem sprašuje, kako to, da je dopustila možu, da jo je prepričal, da svojih otrok ne potrebuje. V zgodbi z naslovom Parada se mama in njen triletni sin odpravljata s podzemno železnico na parado ponosa, ves čas pa se mama trudi na sinka obesiti transparent in nevrotično ponavlja frazo o spoštovanju pravic vseh ljudi. Govor mimoidočega brezdomca, ki po telefonu jezno zaukaže, naj ga pokličejo šele takrat, ko bo mama mrtva, lahko razberemo tudi kot avtoričin “podpis” k zavedanju, da nas starši vse prevečkrat obremenijo z ideološko navlako, s katero nas vse življenje držijo v stanju čustvene odvisnosti in infantilizma. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi stranskemu liku, ki v zgodbi Dionizovi prašički stori samomor, lahko bralec le zasluti skozi pripoved o dveh študentkah, ki se odpravita na pustni karneval v Maastrichtu, ne da bi se zavedali, da vsako njuno najmanjše dejanje za seboj povleče drastične posledice. V zgodbi Pretrgane niti, ki se odvija na področju nekdanje Jugoslavije, pa se bralec skupaj s tretjeosebnim opazovalcem sprašuje, kako neki bi se odvrtela zgodba o generalu JLA in njegovem sinu, če bi mu slednji ob prvi priložnosti vrnil udarec. Čeprav glavni junaki v zbirki Ženska hiša niso načelni, suvereni in prepričani v svoj prav in se včasih celo zdi, da bežijo pred zdravim razumom in odgovornostjo, pa bralcu vendarle dajo veliko misliti o tem, kako vsaka drobna poteza povleče za sabo preobrate, ki spremenijo življenje njim, njihovim najbližjim in celo neznancem, za katere se zdi, da z njimi nimajo povezave. Zaradi številnih detajlov, ki jih Mirana Likar sproti tke v dramaturško “okostje” svojih zgodb, mora bralec vložiti precej napora, da sledi rdeči niti pripovedi. Dodatna težava je lahko tudi kompleksen stil pripovedi – zgodba Pretrgane niti je na primer sestavljena iz pisma in fragmentarnega opisa posameznih protagonistov in njihovih doživetij, zgodba Kri ni voda je napisana v drugi osebi ednine in vključuje vipavsko in zágorsko narečje, medtem ko je zgodba Parada napisana v prvi osebi množine. Likarjeva se rada poigrava z različnimi tehnikami pripovedi in stilističnimi izzivi, čeprav najbolj zvesto sledi asociativnemu toku zavesti. Ta se kaže v kratkih in odsekanih stavkih, s katerimi na inovativen način vpelje protagoniste v zgodbo, ki nam šele nekje na sredini razkrije kraj, čas in ostale okoliščine nastanka. Po kratkoproznih zbirkah Mirane Likar Sobotne zgodbe, Sedem besed in Glasovi je Ženska hiša brez dvoma knjiga, ki bo pritegnila še tako zahtevnega bralca.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Pesniško zbirko Matjaža Pikala Riba z zlatimi brazgotinami bi bilo mogoče uvrstiti med pisanje, ki v verzih govori o osebni rasti in duhovnosti. Pesnik navaja, da so bili navdih za cikel pesmi Ljubezen je življenje raznovrstna besedila in misli Zhuang Zija, Dao de Jinga, Vivekanande, Zalokarja, Muntheja, don Miguela Ruiza, Zorane Baković, Shane Flogie in Clarisse Pinkole Estés. Navdihnjen z njihovo modrostjo sporoča, da čuti, kako se mu odpirajo vrata v nov svet. Vesolje vidi kot svoj dom in ve, da so ljudje veliko več kot življenje samo. Vse, kar je, je ustvarjeno iz Ljubezni: »Ljubezen je življenje samo. / Ko se izmojstrimo v ljubezni, / se uskladimo z duhom Življenja, ki veje skozi nas. / Tedaj nismo več telo, um in duša. / Tedaj smo samo še ljubezen.« In tako si je mogoče znova pridobiti božanstvo in postati eno z Bogom. Poet o sebi pravi, da je le kolesce v stroju, ki se mu reče Eno, samo tako se lahko vrti svet, z njim ali brez njega. Ukaže si, da ne sme biti trmast in se upirati, kajti močni in nasilni ljudje, tako predvideva, umirajo prezgodnje smrti. Želi si, da bi se zabadanje v njegovo vudujsko lutko nehalo, in priseže, da bo tedaj postal boljši človek. Gospod naj ga očisti vsega zla in postal bo Resnica, toda Resnica je zanj tudi morje. »Resničnost valov pripada trenutku / in se z njim vred izgublja, kot jaz, / ki se vedno znova izgubljam, da bi se našel v trenutku.« S kančkom humorja priznava, da ima v sebi razbrzdano opico. Rad bi jo obvladal, toda to ne bo lahko, saj je opica v njem vsa podivjana. Brez prestanka razgraja, kot bi jo napadel sam hudič. Pesnika z opico v sebi pomiri šele Mojster, ki mu pravi, da lahko postane merilo sveta, če pozna svetlobo in ohrani temino. Domisli se, da je sreča doma v opazovanju zvezdnega neba. In kaj je tisto, s čimer nas pesnik očara kot umetnik? Predvsem posebna ženska energija, igrivost in humor. V ciklu Riba z zlatimi brazgotinami, ki je na začetku pesniške zbirke, večkrat govori skozi ženska usta. Veliko je nagovorov, spodbud, napotkov in nasvetov, pa tudi očitkov. Izražanje občutkov je nazorno in iskreno. Ženska pravi, da je moški prišel zato, da bi ji pomagal nositi njen križ, ne da bi ga za to prosila. Ne dovoli si, da bi se vanj zaljubila. »Nočem, da se ti smilim. / Spravi me v žep poleg svojega srca / in me kdaj pa kdaj pobožaj. / Naj bom tvoja prisrčnica!« V igrivost vdira nekaj hudega: ženska se zdravi na onkološkem inštitutu. Pravi, da se bo pobrila na balin, naredili ji bodo nove prsi, čefurka je in izbrisana, otroka ji je vzel Bog. Vseeno je zanjo še veliko možnosti. Z moškim lahko napišeta knjigo pesmi, kar nekaj scenarijev in najlepšo ljubezensko zgodbo. Matjaž Pikalo je zbirko Riba z zlatimi brazgotinami, kot je zapisano na začetku, posvetil K. K. Iz stihov je osebo mogoče prepoznati: to je znana novinarka in pisateljica prvenca, avtorica, ki objavlja kolumne in druga besedila v revialnem tisku ter se kot komentatorka pojavlja v televizijskih oddajah. Na spletu so tudi intervjuji, v katerih razgrinja svojo življenjsko zgodbo in spopadanje z boleznijo. A naj ostane pri K. K. Moški je prazen, utrujen in hladen, igra svoj bluz in si ženske ne poželi. Ta ga spodbuja, naj odpre oči, potem bo vsepovsod videl ljubezen. Ostaja sama svoja in ne mara dežele, ki jo je izbrisala, iznenada pa si prizna, da je pravzaprav izbrisala samo sebe. Njeno telo še vedno govori s svojim jezikom in se v strasti združi z moškim. To srečanje bo pripomoglo, da bo le-ta spoznal svojo duhovnost. Šegavo mu navrže: »Ženske nismo komplicirane, / smo samo muhaste.« Primerja se z reko, moški pa je v njenih očeh ponikalnica – prikaže se, ponikne in se izlije v morje, je in ga hkrati ni. Ženska se odpravi v samostan in izve za zgodbo o sveti Katarini in njeni izgubi otroka. Moški je kot deček, ki ni nikoli odrastel. Neprizanesljivo mu navrže: »Rad bi bil kot kak guru, / puščaš si brado, zgledaš kot kozel. / Meketaš, ne govoriš. / Šibko moralo imaš, / kruh režeš samo zase.« Na koncu zbirke Riba z zlatimi brazgotinami se pesnik na kratko predstavi, da je pesniška duša, ukvarja pa se še z drugimi umetniškimi panogami. Delal je v cirkusu, vrtcu in zaporu, ne nazadnje tudi na radiu. Igra na harmoniko in poje. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, Matjaž Pikalo pravi, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo in poškodovano. Zbirka bo pritegnila bralke in bralce, ki hočejo prodreti v globino življenja, se ozirati proti vesolju in hkrati občutiti čisto preprosto radoživost in predanost trenutkom.
Neveljaven email naslov