Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Ana Geršak,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.
Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt.
Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.«
V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu.
Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.
Piše Ana Geršak,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.
Skoraj odveč je reči, da labirint temelji na izgubi. Kdor vstopi v labirint, pričakuje, da se bo v njem izgubil, da bo – začasno, a vendar dovolj dolgo, da bo trajanje zaznavno – zašel s poti, ki pa jo bo proti koncu, če bo vse po sreči, znova našel. Logika labirinta je logika blodnje, brezciljnega tavanja, ki po večkrat zgrešenih smereh končno pripelje znova na svobodo. Razvejani blodnjak, posejan s slepimi ulicami, ki ne vodijo nikamor, s stranpotmi in eno samo odrešujočo potjo, je bil v zgodovini metafora za življenje, pri čemer je končno osvoboditev neredko predstavljala smrt.
Posthumno izdana kratkoprozna zbirka Marjana Tomšiča Zgodbe iz labirinta je hkrati sprehod po avtorjevih najljubših pokrajinah, resničnih in izmišljenih, ki jih je obsežneje popisal v svojih daljših besedilih. Istrskim pejsažem in prizorom podeželskega življenja se pridružujejo drobci spomina na morda doživete, morda pa le izsanjane prigode, prežete s prepoznavno tomšičevskim spajanjem dejanske in fantastične, nadrealne, nezavedne razsežnosti, v kateri Zhuang Zi in metulj vzajemno sanjata drug drugega in drug mimo drugega upravičujeta lastno resničnost. Zgodbe iz labirinta si z arhitekturnim čudesom delijo še eno posebnost, zmožnost, da na zamejeni zaplati zaživi toliko različnih pojavnosti, ki so vse tako ali drugače med seboj povezane. V tem zbirka spominja na Tomšičevo trilogijo Uroki polne lune, po katerih se je sprehajal mitotvorni lik Órfana, edine konstante v stalno spreminjajočem se oneiričnem svetovju, v katerem se je občutek za to, kdo sanja koga in kdo je tu sploh še buden, že davno izgubil. V Zgodbah iz labirinta Tomšič preskakuje med pripovednimi legami in perspektivami, a je v ozadju besedil kljub temu mogoče prepoznati istega demiurga, ki se vztrajno vrača k motivom in podobam, v katerih prepoznava neko simbolno dimenzijo. Če se sprva zdi, da »hladna zora« govori o nedavni epidemiji, čemur ustreza tudi datacija začetnih besedil, se era že kmalu prelevi v tisto, kar avtor prepozna kot dušo, kot psihofizično stanje posameznika, potopljenega v hladno zoro, z omrtvičenimi čuti in spranega sleherne človečnosti. Duša hladne zore, kakor je tudi naslove ene od zgodb, razgalja človekovo destruktivnost, ki je, tako se zdi, prirojena ali vsaj vsajena v posameznika že od otroštva. Ob pogledu na sprevod otrok iz vrtca, ki se po pločniku pomikajo povezani kot gosenica, si pripovedovalec v zavest prikliče glas preroka, ki naznanja: »Tudi ti otročiči bodo morili.«
V številnih zgodbah Tomšič obsoja človeško slo po uničenju, ki posameznike preobraža v Podganarje, v človeka-podgano, še eno avtorjevo ponavljajočo se pojavo, ki ubija »vse, kar je nemočno, brez zaščite ... »Ubija nemočno, drhtečo psiho«. V svetu, v katerem ima vsaka pojavnost, celo kamen, nekakšno obliko zavesti, je to nesprejemljivo. Močeradski par v skupnem plesu napoveduje dež, dokler ne ostane le eden, ki nato, kakor v maščevanje za izgubljenim partnerjem, priklicuje hude nalive. »Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost,« sklene pripovedovalec in nadaljuje: »Tega ne opazimo, dokler se ne rešimo uroka, ki ga ljudje imenujejo: Jaz in Jaz. Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!« Vrhunec samovšečnega antropocentrizma poraja sovraštvo, ki pa se, kot Tomšič piše v istoimenski zgodbi, vedno obrača proti svojemu nosilcu.
Sprehod skozi Tomšičev labirint je raznolik in pričakovano kaotičen, kar odseva tudi avtorjevo idejo o povezanosti vsega z vsem. Pripovedni elementi se nagovarjajo skozi celoto, se vračajo in preobračajo, mogoče včasih preveč dobesedno ponavljajo, nikoli pa toliko, da bi ponovitev postala nadležna. Knjigo odpira niz zgodb z izrecnimi navezavami na pandemijo in čeprav je odločitvi gotovo botrovalo dejstvo, da je zbirka začela konceptualno nastajati ravno v tistem obdobju, uvodna tematsko strnjena grupacija ustvarja čisto drugačen prvi vtis dela, ki je v resnici veliko bolj pestro, pisano in ne nazadnje živo. Kot bi šlo za kolažiranje z različnih koncev napaberkovanih koščkov, ki sami po sebi ne povejo veliko. Zgodbe iz labirinta zaživijo šele na ravni celote.
Vtise po premieri intimne, a tesnobne družinske drame Pet vrst tišine angleške igralke in dramatičarke Shelagh Stephenson v režiji Maše Pelko je strnila Ana Lorger. Shelagh Stephenson: Pet vrst tišine Five Kinds of Silence, 1996 Intimna drama / Prva slovenska uprizoritev Prevajalka Irena Duša Draž Režiserka Maša Pelko Dramaturginja Tereza Gregorič Koreograf in asistent režiserke Klemen Janežič Lektorica Anja Pišot Scenografinja Sara Slivnik Kostumografinja Tina Bonča Avtorica glasbe Mateja Starič Oblikovalec svetlobe Uroš Gorjanc Strokovne sodelavke Tanja Pipan, Maja Plaz, Jasna Podreka, Polona Selič – Zupančič Igrajo Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja k. g., Marjuta Slamič Foto: Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2021082609264833/
Piše: Nives Kovač, bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo. V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše: /Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./ /Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./ /Ali: bil sem srečen in zato govoril./ /Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/ Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš. / V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./ V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke. Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe. /Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/ /da tu ni popolnega konca./ /Pravzaprav so tukaj neskončni konci./ /Ali morda, ko se eden začne,/ /ostajajo samo še konci./
Piše: Marija Švajncer, bere: Eva Longyka Marušič. Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem. In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja. Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost. Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec. Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije. Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti. Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč. Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo. Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš. Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.
Piše: Aljaž Krivec, bere: Jure Franko. Tretje literarno delo pisateljice in profesorice skandinavistike Monike Žagar Diši po dosegljivem jemlje pod drobnogled obdobje med letoma 1968 in 1974, opazovano skozi oči študentke Marjane. Letnice, ki sicer ustrezajo življenjski dobi samoniklih študentskih gibanj v nekdanji Jugoslaviji zaznamujejo tudi čas, ki se je začel eno leto po tako imenovanem poletju ljubezni in ko tudi pripovedovalka in glavna junakinja romana začne prevzemati za tiste čase nekonformistične kulturne vzorce. Na ta način roman Diši po dosegljivem že anticipira liberalni model družbe, ki se je razvijal v naslednjih desetletjih – v svoji polnosti na Zahodu, v takšni in drugačni obliki pa praktično po vsem svetu. Aktualnost v romanu Monike Žagar je tako vpisana že v izbiro konkretnega zgodovinskega obdobja. Gibanja za socialno pravičnost, zametki sodobne ekološke miselnosti, prevpraševanje ustaljenih družbenih modelov, zametki t. i. nove levice, skratka vznik vsega, za kar se zdi, da v zadnjih letih doživlja preporod, skupaj z nekaterimi negativnimi razsežnostmi, kot so kontinuirano omalovaževanje vprašanja ženske in seveda močna negativna reakcija oblasti in okolice. V tem oziru roman Diši po dosegljivem zaznamujeta dva pomembna prispevka k razumevanju družbe v eni sami potezi. Marjana in prijateljski, tovariški oziroma kolegialni krogi okoli nje se k novim zanimanjem in implementaciji novih modelov ne obračajo zaradi mode ali golega nasprotovanja prejšnjim generacijam – njihova dejanja temeljijo na širokem referenčnem bazenu ter reflektiranem razumevanju družbe okoli sebe. Če slednje pripomore k prepotrebni rekontekstualizaciji hipijevskega gibanja, obenem pa tudi sodobnih gibanj za socialno pravičnost, pa je po drugi strani vendarle mogoče reči, da se pisateljica pogosto sklicuje na nekatera obča mesta obravnavane kulture, najsigre za posebno mesto rock glasbe, droge, specifično modo ipd.. Našteto po eni strani romanu daje barvo, po drugi strani pa se zdi, da bi bilo lahko močneje vpeto v tisti nivo romana, ki nam pomaga razkrivati mehanizme nekih (zgodovinskih) pojavov. Premik je opaziti tudi v poskusu ponovnega premisleka o dogajanju v Ljubljani oz. Jugoslaviji tistega časa, v obdobju, ki so ga na lokalni ljubljanski ravni zaznamovali zasedba Filozofske fakultete, Šumi in kultni pesnik Chubby, v širšem prostoru pa denimo gledališče Pupilije Ferkeverk, neodvisna študentska gibanja in t. i. cestna afera. Roman Diši po dosegljivem po eni strani razkriva, da je do neke mere že mogoče govoriti o globalizirani družbi, ki tudi znotraj socialističnega okvira v nekaterih ozirih ni zaostajala za pojavi na Zahodu, po drugi strani pa analizira tudi vlogo in naravo represivnih organov v državi, ki je celó protestniškemu študentskemu gibanju predstavljala dobro izhodišče nove revolucije. Intimno in javno dimenzijo romana je, v skladu s takrat popularnim geslom »Zasebno je politično«, težko ali kar nemogoče razločevati. Ko se denimo Marjana odloči, da bo potovala v London, nato v Nemčijo in naposled na Dansko, to stori tako iz notranje nuje kot tudi iz sledenja paradigmi globalizirane družbe in možnosti, ki jih nekatere tuje države ponujajo za preučevanje novih akademskim disciplin. Podobno dvojnost je mogoče videti tudi v njeni odločitvi, da bo živela v komuni v Mednem. Roman Diši po dosegljivem je, z izjemo nekaterih pretirano občih mest, najmočnejši po idejni in zgodbeni plati, nekaj zadržkov pa lahko izrazimo ob njegovi izpeljavi. Najprej gre za dejstvo, da se je avtorica odločila za linearno pripoved, kar se zdi ob tako mnogoznačni tematiki, znani po svoji nekonvencionalnosti, izrazito inertna odločitev, ki ne dopušča, da bi do bralstva prišle še kakšne pomembne dimenzije tematike. Opozoriti velja tudi na jezik, ki je namenjen izključno faktičnemu posredovanju fabule, obenem pa se zdi, da posebej v prvi polovici romana ni vedno dovolj izčiščen. In naposled velja izraziti še pogojni pomislek glede organizacije pripovedi. Izrazito različno hitri razvoji pripovednih linij do neke mere gotovo odsevajo naravo življenja protagonistke in so s tega vidika dobrodošli, po drugi strani pa se vendarle odpira še dvoje alternativnih možnosti: lahko bi se povsem odvezali od pričakovane časovne perspektive ali pa bi po drugi strani bili logično organizirani okoli česa drugega, kot je zunanje, otipljivo dogajanje. Pod črto roman Monike Žagar Diši po dosegljivem prinaša nekatere prepotrebne spremembe v zgodovinskih narativih. In tudi če je mogoče reči, da bi bilo z vidika izvedbe mogoče dodati še nove dimenzije, je pred nami, posebej za bralstvo, ki čuti simpatijo do navedenih tematik, privlačno branje.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Igor Velše. Vernon Subutex francoske pisateljice Virginie Despentes je roman o propadlih mladostniških idealih, iluzijah neke generacije. A je hkrati tudi veliko več, prinaša namreč razslojen prikaz francoske družbe, brezkompromisno demitizira različne javne diskurze, kritično ost pa zabada v takšne in drugačne pozerske zablode, s katerimi si nergavo lajšamo vsakdan. V zgodbi spremljamo naslovnega junaka Vernona, starega rokerja, nekdanjega lastnika prodajalne s ploščami Revolver, ki se je, »zataknil nekje v zadnjem stoletju, ko so se ljudje še trudili pretvarjati, da je 'biti' pomembneje kot 'imeti'«, zdaj pa se, potem ko ga vržejo iz najemniškega stanovanja, klati po Parizu, od enega do drugega prijatelja oziroma prijateljice, vse dokler se ne znajde na cesti. A pri tem ne gre za klasičnega, trenutno že pregovornega boomerja, ki bi relativno mirno krmaril skozi življenje in se nato čudil, kako danes mladim ne uspeva, temveč za skoraj reprezentativen primerek pripadnika underground scene, ki mu po burnih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja življenje nekje na polovici postreže s krizico. Se je Vernon postaral ali pa se je svet v zadnjih tridesetih letih tako spremenil, da zanj v njem ni več prostora? Najbrž oboje. Za Vernona postane usodno, ko začnejo umirati njegovi znanci in prijatelji. Med njimi tudi rokerska zvezda Alex Bleach, temnopolti lepi fant, ki ga javnost obožuje, vse dokler se ne obregne ob položaj temnopoltih v Franciji. Znanci mu zavidajo, Vernon pa ne razume, od kod žalost v njegovih očeh, ki se dokončno razlije v neki kadi v nekem hotelu. Vernon tako ostane brez finančnega zaledja, zgolj s posnetki Alexovega intervjuja s samim sabo, za katere pa je več zanimanja, kot je Vernon pričakoval. A to je le osrednje ogrodje romana. Avtorica spretno prepleta in vpleta cel spekter, kalejdoskop likov. Pri tem pogosto junake okarakterizira prav prek njihovega glasbenega okusa, skupin in bendov, ki jih zaznamujejo, glasba pa ji je sicer nenehna kulisa, ki poleg kulturnih referenc časa elegantno gradi občutje romana. K temu veliko prispeva tudi jezik, ki se nonšalantno spogleduje s pogovorščino, prinaša obilo duhovitih primerjav, predvsem pa je sporočilno izrazito nabit, a se pri tem ne skriva za intelektualističnim leporečjem. V prevodu Jedrt Maležič deluje precej naravno, prevajalka razkaže razplastenost pregovorno toge slovenščine in zdi se, da ji je uspelo ujeti ravnovesje, tako da prevod kljub slengovsko obarvanemu slogu ne bo tako zelo hitro zastaral. Če torej Vernon predstavlja gradbeno vertikalo romana, avtorica nanj, kot že rečeno, pripenja različne like iz njegovega in Alexovega življenja in s tem ustvarja delo, ki se razpira v pluralizmu glasov. Spoznamo Émile, bivšo grupijko, ki je v svojem stanovanju nekoč gostila divje žure, v zrelih letih pa je postala »mahnjena na lastnino«. Nato je tu Xavier, precej povprečen scenarist, ki je bil od nekdaj desničar in kot beremo, se ni »spremenil on, temveč svet, ki se je uskladil z njegovimi obsedenostmi«. A tudi Xavier se po malomeščanskosti ne more primerjati z ženinimi starši, »bogatuni«, ki nikoli niso delali, temveč prejemajo rento na račun družinskega premoženja, pri tem pa jih vodi »mantra o zaslugah«. V ta opis sodita tudi kolerični producent Dopalet, in nakoksan borzni posrednik Kiko. Prav na primeru slednjega lahko beremo slogovno spretnost avtorice, ki njegovo z drogami in egom inducirano energičnost preslikava tudi na jezikovno raven. A če se do zdaj zdi, da je avtorica kritična predvsem do desnega pola oziroma dela družbe, ki se brez zadržkov in uspešno igra igro neoliberalnega kapitalizma, nas hitro zbrca iz pokroviteljske levičarske udobnosti. Tu je Patrice, marksist v podobi Hell's Angelsov, ki pretepa nosečo ženo, terapevt pa ga prepričuje, da svojih težav ne sme mešati, oziroma čustvenih stisk politizirati. A če je razloge za bes ponižanih in razžaljenih proletarcev gotovo mogoče iskati tudi v njihovem družbenem položaju, se to pri Patriceu izkaže za le še enega od načinov samoopravičevanja. Kot beremo, »Patrice je karikatura«, a ne le Patrice, podobno bi lahko rekli tudi za ideološko smer, h kateri se prišteva. Roman slikovito prikaže, kako je levica druge polovice dvajsetega stoletja povsem zanemarila svojo bazo in ji danes ne preostaja drugega kot impotentna in precej majava nadstavba. Podobno kot lahko beremo pri Eribonu v Vrnitvi v Reims, se tudi v romanu Virginie Despentes mladi Evropejci in priseljenci prej identificirajo z radikalnimi gibanji, najsi gre za Nacionalno fronto ali Islamsko državo. Integracija priseljencev v belsko družbo, kot tudi neprivilegiranih belcev v homogeno maso uniformiranega diskurza moči, se tako ponovno izkaže ne le za šovinistično, temveč tudi za hinavsko. »Govorili so, integrirajte se, tistim ki so se res potrudili, da bi se integrirali, pa so potem rekli, ampak saj sami dobro vidite, da niste naši.« To je le ena od perspektiv, ki jih odpira roman. Za vprašanja o položaju žensk, trans oseb, performativnosti spola, o čistunski svetohlinskosti Zahoda, religiji, igrah moči, kulturniški srenji …, za vse to mi zmanjkuje prostora. Skratka, Vernon Subutex je hud roman, pomemben družbeni roman, brca in klofuta v enem, še dobro, da v prihodnjih letih dobimo druga dva dela trilogije. Morda bom pri štiridesetih veliko bolj zagrenjeno gledal na vse skupaj, ampak do takrat se bom kolikor je mogoče močno oklepal vseh idealov in iluzij. »Ker kot pametujeta Vernon in Patrice: 'Nisva vedela, da se bova tako hudo zafukala, kajne?' 'Kaj pa bi sploh lahko spremenila, če bi vedela?'«
Društvo ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti Via Negativa je v ljubljanski Stari mesni elektrarni predstavilo nov projekt – "Ne me silit, da povem, kaj mislim". Performativni mozaik je nastal po zamisli Anite Wach in Bojana Jablanovca, ki se podpisuje tudi kot režiser, na tnalo pa postavlja spektakel o vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi. PREMIERA: 14. 4. 2023, Via Negativa, Stara mestna elektrarna ZASEDBA: Zamisel: Anita Wach, Bojan Jablanovec Koncept in režija: Bojan Jablanovec Koreografija: Kristina Aleksova, Anita Wach Video projekcija, avdioreaktivno programiranje slike in montaža: Stella Ivšek Glasba: Eduardo Raon. Soavtorja: Boštjan Gombač, Luís André Ferreira. Vključuje odlomke iz Vivaldijevih »Štirih letnih časov«. Kostumografija: Olja Grubić Scenografija: Matej Stupica Tehnični direktor: Martin Lovšin Odnosi z javnostjo: Sara Horžen Producentka: Špela Trošt Produkcija: Via Negativa Programska podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana IZVAJALCI: Anita Wach, Branko Potočan, Ena Kurtalić, Gregor Luštek, Kristina Aleksova, Loup Abramovici POSEBNI GOST: Žiga Srebot Jelovšek
Na oder Male Drame Slovenskega narodnega gledališča je stopila Alice, znanstvenica, univerzitetna profesorica, zadovoljna žena in mati dveh uspešnih otrok; po približno dveh urah trajanja predstave z naslovom Še vedno Alice zgornje družbene oznake zbledijo z razvojem Alzheimerjeve bolezni, protagonistka pa gledalcem razkriva lastna občutenja sprememb v njenih odnosih do dela, družine, predmetne okolice, sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Matija Rozman in Polona Juh, foto: Peter Uhan, izsek
Na sporedih kinematografov Cineplexx je te dni film Air: Nekaterim legendam je usojeno leteti, pri katerem sta svoje ustvarjalne moči znova združila Ben Affleck in Matt Damon. Filmsko interpretacijo geneze enih od najznamenitejših športnih copat v zgodovini si je ogledal Miha Zor.
Na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu smo si lahko v kategoriji Perspektive ogledali socialno dramo Prezaposlena, ki ima precej prvin trilerja. Sicer je film na Liffu prejel samo posebno omembo, v sekciji Obzorja na Beneškem filmskem festivalu pa je dobil nagradi za najboljšo režijo in igralko, nagradili so ga tudi s cezarjem za glasbo. Glavni lik je ženska, ki se bori s časom – priti mora do službe. Morda se osnovni zaplet ne zdi preveč privlačen, in vendar gre za odličen film, ki ga odlikuje izvirnost tako na idejni kot na izvedbeni ravni. Navdušil je tudi Urbana Tarmana.
Komična grozljivka Renfield je novodobna, modernizirana pripoved o zvestem služabniku grofa Drakule, s času primernim sloganom: Ko ti šef pije kri. V glavnih vlogah nastopita Nicholas Hoult in Nicholas Cage, in kot so zapisali kritiki, je ta za vlogo grofa Drakule s svojim prepoznavnim, samosvojim slogom igre, ki vključuje veliko »karizmatičnega kričanja« in »izbuljenih oči«, več kot odlična izbira. O Renfieldu in tradiciji vampirskih filmov razmišlja Tina Poglajen.
Piše: Marija Švajncer Bere: Lidija Hartman Luka Trebežnik, doktor religiologije, se je v knjigi Svetloba na obzorju, Razmisleki o razmerju med vero in razumom zamislil nad nekaterimi eshatološkimi elementi v sodobni zahodni misli, ki naj bi jo v največji meri določali kapitalizem, krščanstvo in tehnoznanost. Ta določila se pogosto prepletajo med seboj in veljajo za soodvisni miselni okvir. Avtor namenja pozornost spremembam, ki se porajajo v razmerju med vero in razumom, ter navede stališče, da religijsko nanašanje na resnico ni nekaj, kar bi izključno spadalo v preteklost, temveč je še vedno živo in bo zato zagotovo zaznamovalo tudi prihodnost. Prepričan je, da bi bilo pravzaprav mogoče govoriti celo o vrnitvi religijskega v središče kulturno-duhovnih procesov, ki označujejo zahodno civilizacijo. Trebežnikovo delo je nastalo v sklopu podoktorskega raziskovalnega projekta Izzivi postmoderne filozofije religije: tekstualnost, transcendenca, skupnost. V knjigi avtor preučuje tri različne poglede na prihodnost, in to ekonomskega, religijskega in znanstvenega. Ustavi se pri Maxu Webru, Fjodorju Mihajloviču Dostojevskem in Günterju Andersu. S prispevki o teh mislecih je Luka Trebežnik sodeloval tudi na konferencah in simpozijih, ki jih je organiziralo Kulturno-umetniško društvo Apokalipsa. Knjiga Svetloba na obzorju je razširjena zbirka razmislekov, pripravljenih za te konference, nekakšen subjektiven kronološki in duhovnozgodovinski dokument delovanja inštituta in založbe Apokalipsa. Max Weber se je po avtorjevem mnenju s svojo poglobljeno analizo prepleta gospodarskih in religijskih motivacij vpisal v zgodovino družboslovne in humanistične misli. Nemški ekonomist in sociolog je trdil, da so stare religijske oblike zaznamovane s smotrno racionalnim urejanjem sveta in so torej sorodne kapitalističnemu urejanju družbe. Racionalizacijo je mogoče meriti po dveh merilih: v kolikšni meri se je otresla magije in koliko ji uspeva urejati svet kot sistematično celoto z ustrezno etiko. Poroditi se je moralo religijsko samoomejevanje, in to v obliki demistifikacije religijskih elementov in postopnega odčaranja sveta. Protestantska delovna etika je spodbudila nesluten razvoj kapitalistične produkcije in potrošnje ter porodila miselnost, ki je privedla do razcveta zahodne racionalnosti. Luka Trebežnik namenja pozornost tudi Sørenu Kierkegaardu in meni, da je njegov projekt zasnovan kot kritika razsvetljenskega ideala absolutne vednosti. Danski mislec je prelomil z ekonomsko logiko. Če je osnovna Webrova teza, da so religije plod gospodarskih in drugih značilnosti ter so nereligijski družbeni elementi, med njimi na primer ekonomija in gospodarstvo, pravzaprav poganjki religijskih praks in sistemov, pa Kierkegaard trdi prav nasprotno, češ da je religija oster prelom z dominantno družbeno ureditvijo in prevladujočo kulturo ter da mora to vselej tudi ostati. Sociologija je za Webra pomenila znanost, ki se odpoveduje doumetju posameznika v njegovi posamičnosti, da bi ga bolje razumela v njegovi občosti, se pravi družbenosti, Kierkegaard pa dvomi o pomenu in vrednosti množice in jo pojmuje samo kot seštevek članov oziroma ljudi, ki jo sestavljajo, in celo kot nekakšno lažnost. Dostojevski je v Trebežnikovih očeh prerok in upornik proti sodobnim družbenim trendom. Njegova dela so polna globokih uvidov o trpljenju, krutosti in brezupu. Nekateri protagonisti v njegovih romanih so zanikovalci in demonični liki, polni zlobe, pohote in sovraštva, pa tudi nihilisti in razočaranci. Celoten opus je mogoče brati kot serijo odzivov na novico o smrti Boga in izgubi kompasa za moralno delovanje. »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Andersovo pisanje naj bi imelo svarilni in agitacijski značaj in je usmerjeno k duhovni inteligenci človeka in njegovim možnostim spreobrnitve. Trebežnik se zaveda nujnosti sprememb sodobnega odnosa do sleherne drugosti, bivanjske odprtosti, afirmacije dostojanstva in izjemnosti prihajajočega. Vse to naj bi pomenilo možnost za vznik pristne eksistence in žive družbenosti. Na koncu knjige Svetloba na obzorju sta dodana odlomka iz recenzij Lenarta Škofa in Branka Kljuna. Prvi recenzent, Lenart Škof, vrednoti Trebežnikovo delo kot izjemno zanimivo obravnavo problematike sodobne postsekularne dobe z vidika velikih figur evropske misli, Kierkegaarda, Webra, Dostojevskega in Andersa. Knjiga s svojim naslovom kaže v prihodnost človeštva, ki se je po Webrovi diagnozi odčaranja znašlo v vrtincu kataklizmičnih situacij. Očiten je avtorjev unikatni pogled na preteklost, sedanjost in nove zasnutke prihodnosti, take, ki se v odprtosti za svobodo razgrinjajo pred nami. Drugi recenzent, Branko Klun, meni, da Trebežnikovo delo prinaša svežino v slovenski prostor in kaže nove možnosti dialoga v postsekularni družbi, v kateri razum in vera doživljata temeljito preobrazbo. Razum izgublja svojo prepričljivost, ki jo je gradil na znanstveno-tehničnem obvladovanju sveta, vera pa se poslavlja od okvirjev tradicionalnih religij in se razodeva v širšem eksistencialnem značaju. Prav iz teh novih, postmodernih uvidov Luka Trebežnik ponuja drugačno interpretacijo tako za zgodovinski razvoj modernosti kot za njeno projekcijo v prihodnost. Avtor kaže na pozitivni vidik eksistencialno razumljene vere, ki je kot afirmativna odprtost zmožna zaznati novo svetlobo na obzorju prihodnosti. Knjiga Luke Trebežnika Svetloba na obzorju ponuja poglobljeno religijsko in filozofsko vednost. Informativno in problemsko zanimive so tudi povedno zgoščene opombe, v katerih avtor razgrinja etimološka pojasnila, vsebinske vidike, teoretična stališča in ozadje nekaterih problemov.
Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Bernard Stramič Pisatelj in duhovnik Branko Cestnik tudi v svojem tretjem romanu Pogovori z njo sega v zgodovino, vendar ne v daljno rimsko preteklost, kot v prvih dveh romanih, ampak v drugo svetovno vojno na evropskih tleh. Glavna oseba romana, mobiliziranec v nemško vojsko Jakob Špilek iz vasi Brunšvik na Dravskem polju, je pisateljev stari oče. Ker je bil po poklicu kovač, je bil najprej poslan v delovni tabor pri Münchnu, nato pa leta 1944 v Normandijo, od koder se je istega leta v avgustu začel umikati s svojo zdesetkano nemško enoto. Pisatelj je zgodbo postavil v stvarni okvir zgodovinskega dogajanja, pri opisovanju domačih dogodkov in razmer pa je spretno zabrisal identiteto nekaterih krajev in ljudi in se prepustil umetniški svobodi. Že Goethe je zapisal, da je »roman subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način. Vprašanje je le, če ima svoj način, vse drugo se že najde«. Cestnikov junak se ne bojuje za kakršnokoli idejo, v imenu katere bi spreminjal svet in človeka, ampak ga krvavi zgodovinski dogodki naključno vržejo v pošasten vojni vrtinec, v katerem rešuje svoje življenje in življenja bližnjih. Že na začetku romana iz pogovora z njegovim sotrpinom mobilizirancem Gašperjem izvemo, da ta vojna ni njegova in da je njegov namen le preživeti strašni čas in se vrniti domov. Njegovo stališče mu oporeka Fabienne, francoska revolucionarka in feministka, ki doživlja hudo osebno stisko. Očita mu, da ni na pravi strani zgodovine, medtem ko Jakob ohranja sočutje in svoj človeški obraz. Jakobovo življenje v romanu zaznamujejo štiri ženske. Ob Renu mu na pokopališču reši življenje mrtva mlada nacistka in mu skozi blodnjavo obsmrtnega doživetja pripoveduje o sovraštvu in totalitarnosti sprevržene ideologije in vojne, ki sta jo ubili dvakrat: najprej sta ji vzeli življenje in nato še grob. Pred nacisti in nato pred Američani je na Bavarskem ranjenega Jakoba skrila nemška kmetica Anna in ga prepričevala, naj ostane na kmetiji, vendar se po domotožju in v pričakovanju srečne ljubezni z Gero odloči, da se vrne domov. Po kratkem ameriškem ujetništvu se napoti v Jugoslavijo, kjer pa ga čakajo nečloveška zaslišanja in zapor v Begunjah zaradi domnevnega vohunjenja. Po treh tednih ga reši zgolj naključje in zelo previdno se lahko vrne domov. Preživel je Normandijo, Ardene, Siegfriedovo linijo, Eifel, Pfalško, Ren in na koncu Odenwald. Premikanje s krvavo fronto pa za Jakoba ni bilo samo trpljenje in kruto spoznanje, ampak nekakšno duhovno zorenje oziroma duhovno popotovanje, ki ga ponazarjajo nabožne podobice, pridobljene v določenih krajih. Najprej je dobil v roke podobico Normandijke, svete Terezije Deteta Jezusa, ki neguje francoskega vojaka, v Amiensu je od nedolžne francoske deklice dobil podobico konjenika Martina, ki reže plašč za siromaka, v kapucinski Marijini cerkvi pri Gernsheimu je spravil v žep Uršulino podobico, podobico z walldürnskimi dvanajsterimi Kristusovimi glavami pa mu je podaril otrok kmetice Anne. Podobice je Jakob prinesel v cerkev na Ptujski Gori in v svoji viziji v spravnem duhu pod Marijinim plaščem zagledal nemške vojake. Roman Branka Cestnika Pogovori z njo tako izzveni v prepričljivo protivojno sporočilo. Čeprav se opira na realna zgodovinske dejstva in dogodke ter življenjske izkušnje pa marsikje pogrešamo opis prave polnosti življenja. Konec knjige je opremljen s slovarčkom in časovnico dogodkov, na katero se veže pripoved.
Piše: Iztok Ilich Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Predstavitve življenja in dela Luize Pesjakove v slovenskih literarnozgodovinskih pregledih in drugi referenčni literaturi so si po skromnem obsegu in ponavljanju ugotovitev precej podobne. Sodobniki so jo upoštevali in spodbujali, poznejši literarni zgodovinarji pa ji večinoma niso bili naklonjeni. Anton Slodnjak, na primer, je njeno pisanje označil za poučno retoriko in vsebinsko prazno leporečenje. Toda po drugi znanstveni monografiji literarne zgodovinarke Urške Perenič Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja, ki je izšla tri leta po znanstvenokritični izdaji prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik iste avtorice, se bo ocena pomena njenega nedopustni pozabi izročenega dela, kolikor se že ni, morala spremeniti. Luiza Crobath, pri dvaindvajsetih letih poročena Pesjak, je bila v očetovi odvetniški pisarni deležna pouka in prijateljstva samega Franceta Prešerna. Vztrajna raziskovalka njene literarne zapuščine Urška Perenič je v svoji novi knjigi postavila v središče zanimanja enega najboljših segmentov njenega pesnjenja: pesmi, s katerimi je Luiza, kot poudarja Urška Perenič, »na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.« To bero avtorica imenuje »šopek krasnóvonjavih vijolic poezije, ki tako po izrazu kot po duhu pripadajo literarnemu bidermajerju«. Ob tem se sprašuje: »Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to«, ko je »pred očmi nosil(a) Strojevo bidermajersko oljno podobo rosno mlade Crobathove dame v prelepi beli obleki z bidermajersko urejeno pričesko«. In je mogoče, da »literarna zgodovina do danes ni zaznala prijetnega vonja vijolic /…/, ki so se razbohotile v dobi, ko se je že dovolj izkristaliziralo moderno občutenje otroštva in uveljavilo spoznanje, da otroci niso pomanjšani, majhni odrasli ...?« Urška Perenič odgovarja, da pesmi Pesjakove, nespregledljivo zaznamovane s specifiko slovenskih okoliščin »niso kak nebogljen potaknjenec, ampak zelo zavestna, izdelana in pristna inačica slovenskega (otroškega) literarnega bidermajerja«. Avtorica v nadaljevanju obširno obravnava različne vidike bidermajerskega videnja in urejanja življenja. Med drugim ugotavlja, da Pesjakova tej v slovenski literarni vedi splošno nesprejeti oznaki za srednjeevropski meščanski umetnostni slog pripada bolj kot druga literarna peresa njenega časa. Je pa ta slog z nekaj zamude pri nas lahko »vzniknil šele tedaj, ko so bili zanj ustvarjeni socialno-ekonomski pogoji«. K tej temi se je avtorica znova vrnila v sklepnem poglavju knjige. Luizino ustvarjalno pot naklonjeno spremlja v vseh obdobjih, od nemških začetkov do odločnega prestopa v slovenski jezik, v katerem je prepoznala lepoto in milino. »Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture«. Slovenščino je dala učiti tudi svoje hčere, vendar je sama še naprej hkrati pesnila v nemščini. Tako so se številne pesmi ohranile v obeh jezikih, ne da bi bilo vedno jasno, katera različica je bila prva. Luiza Pesjakova je svojo pripadnost slovenstvu v srednji dobi življenja poglabljala zlasti v sodelovanju z listom V(e)rtec in njegovim urednikom Ivanom Tomšičem. »Imela je srečo,« pripominja avtorica, »da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«. Vrhunec, kot še ugotavlja, je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice. Pesmi, urejene v tri razdelke – Obrazi iz prirode, Iz otročjega življenja in Srčni glasovi – so bile deležne pohvalnih ocen, založnik Milic pa je »lično tiskano in elegantno vezano knjigo slavnoznane pisateljice« ponujal kot posebej pripravno za mladino. Luiza Pesjakova je do Vijolic opravila pot od pisanja pesmi o svojih otrocih do pesmi za otroke in mladino. Urška Perenič temu razvoju, potem ko je prvo poglavje namenila pesničini biografiji, sledi v drugem poglavju, poezijo pa nato razvrsti v tri segmente. V umetniško najprepričljivejšem prvem, Narava, so zbrane jutranje in večerne pesmi, pesmi o letnih časih in pesmi o živalih, pri čemer narava nastopa v vlogi posrednice med človekom in Božjim stvarstvom. V drugi sklop, Družina, so uvrščeni žanrski prizori matere z otroki, podobe družinskega življenja in celo pesniške podobe mrtvih otrok. Pesmi v tretjem sklopu, Družba, pa je navdihnilo življenje med tihotnim domom in hrupnim svetom, igro in dolžnostjo. Barva cvetočih vijolic ne prevladuje le v opremi knjige in avtorica se nanjo ne sklicuje zgolj v besedilu, temveč si z njo pomaga tudi pri različnih poudarkih, na primer v naslovih poglavij in razdelkov ter v citatih in odlomkih – kot bi bila priča prizorom, ki jih slika. Na primer: »Vidim jo, kako sedi ob pisni mizi pri oknu …« Ali: »Vidim jo, kako se spušča po stopnicah Lukmanove hiše in hiti vzdolž šolskega vrta …« Dokler se nazadnje ne poslovi s prizorom: »Na Križevniški ulici so odprta vsa okna in vrata in na mizici z ogledalom leži posušen šopek vijolic.«
Piše: Silvija Žnidar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Billy Collins, eden izmed najbolj priljubljenih ameriških pesnikov, ni nikoli poskušal skrivati svoje naklonjenosti oziroma zavezanosti otroškemu pogledu na svet. Njegova pesniška vizija je polna podob, slik, inscenacij in popisov raznoraznih komponent stvarnosti. Opazuje jih skozi prizmo osuplega, radovednega, čudečega se pogleda, ki v resne globine pronica skozi opne humorja. Za Collinsa je poezija način upočasnitve časa, je sredstvo, s katerim portretira človeško in nečloveško realnost v vseh njenih posamičnih pojavih, pri čemer si tudi najbolj vsakdanji, najbolj neopazni zaslužijo umetniško motrenje, izostritev v toku minevanja. Collinsove pesmi v zbirki Dan, namenjen kitom, prevedla jo je Miriam Drev, na površju delujejo skorajda preprosto in jasno, kot da je vse podano na dlani. Pesnik zaupa v red, urejenost govorice, ki jo proizvaja, stremi k osmislitvi vzorcev, ki jih zaznava, upira se razdiralnosti, kaosu: »Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?« V knjigi Dan, namenjen kitom torej ne bomo obtičali pred eksperimentalnim jezikom, neobičajno sintakso, pomensko zatemnjenostjo, hitrimi premenami pesniških registrov in podobja, poetični prijemi so rahli in subtilni. Collins pravzaprav stavi na lirično pripovednost, prefinjeno opisnost, na domala pogovorni, vedri ton pisanja. Fokus pesmi je pripet na individualen, konkreten dogodek, spomin ali dejanje iz pesnikovega življenja, na kak prizor, ki mu je bil priča, duhovito domislico … Osnova pisave so tako povsem vsakdanje reči in srečanja – z marsikom in marsičim –, ki pa se prelevijo v platformo za dodatne asociacije, pretresanje lastnega položaja, manjša in večja razodetja, drobne filozofije vseprisotne eksistence ter slavljenje ljubezni in sobivanja. Collinsove stvaritve v tem okviru črpajo poseben draž in dodano vrednost iz skorajda kalejdoskopskega, večperspektivičnega tolmačenja enega ali več fenomenov. Snov skrbno motri iz več gledišč, pri čemer zmoti samoumevna umeščenost subjekta v svet, sprašuje se, kaj sploh vemo o naravi stvari, o drugih bitjih, normalnost postavlja na glavo. Življenje in njegovi deležniki dobijo različne obraze in izraze, ali pa so postavljeni v domiselne kontekste: podoba Irske na zemljevidu postane radoživ zajček, opice, ki lupijo banane, sprožijo revolucijo v pesnikovem razmišljanju, omedlevanje tennesseejskih koz postane precej bolj kompleksno, udeležba na masaži je hkrati polna zadreg in razsvetljenj, ljubezen se zdi vsak dan drugačna. Prav tako Collinsova besedila v humornem tonu reflektirajo že ustvarjene umetnine, brišejo njihovo numinozno in resnobno držo, razkrivajo temeljno igrivost in zgodbenost za njimi. Marsikatera pesem zablesti v svoji anahronističnosti, v nenavadni neprisiljeni, spontani sopostavitvi motivov, subjektov iz različnih časovnic in kategorij. V eni pesmi se nanizajo Beatrix Potter, Cezanne in Zajček Dolgoušček, v drugi John Muir in Charlotte Brönte. Ne preostane drugega, kot da se vdamo coleridgevski »prostovoljni ukinitvi nejevere« in dopustimo, da bitnosti in situacije zažarijo v novi luči, v svoji unikatnosti. Ravno tu se nahaja ena izmed velikih vrlin poezije, namreč da v partikularnosti beleži različne odtenke, vidi raznotere potenciale, da v samem bivanju najde neštete čudeže in razgalja osupljiva naključja, ki razbijajo enostaven tok obstoja. Ali kot pravi Billy Collins: »Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«. Nič drugače ni v Dnevu, namenjenem kitom z naziranjem minevanja in smrti, ki se tukaj vztrajno pojavljata. Collins teh pojavov ne želi zapisati oteženi turobnosti, hkrati pa jima noče odreči resnosti, preizkuša različne izvirne in čuječe pristope k tema topikama. Svojo smrt si vizualizira s hudomušno lahkotnostjo, z vajo v ponižnosti in reduciranjem človeške objestnosti glede lastne mogočnosti, pokojne prijatelje pa priklicuje v spomin z občutljivo melanholijo, tenkočutnim uprizarjanjem izginjanja. Ob tem dokazuje, da je v pesmih o smrti prostor tudi za življenje: zaradi bližine smrti je življenje tako dragoceno, intenzivno. Dan, namenjen kitom morda ne izstopa iz avtorjevega opusa ali renovira njegove poetike, vendarle pa je Collinsu uspelo znova napisati »ljubezensko pismo« svetu. To je poezija, ki pripozna, da je vredno biti priča najbolj minornim dogodkom in prepoznati njihovo presežnost, da je vredno negovati vsako misel, ki se širi navzven, k drugim. Tu najdemo pesniški glas, ki se želi družiti z vsemi in z vsem ter se spontano spojiti z okoljem, ki nikoli ne zapada hromeči nostalgiji ali melanholiji, temveč radovedno opazuje, se odpira izkustvom.
V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so premierno uprizorili predstavo z naslovom Ikigai; gre za kolektivno avtorsko delo, vendar je koncept in scenarij zasnovala Varja Hrvatin, edina gledališka ustvarjalka pri nas, ki razvija in raziskuje gledališče v odnosu do virtualnega sveta. Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin Avtorji Varja Hrvatin, Maša Grošelj, Aljoša Koltak, Anja Romih, Lea Culetto, Jurij Smrke, Jure Anžiček, Sebastijan Geč, Živa Čebulj Scenografka in oblikovalka videa Anja Romih Kostumografka Lea Culetto Avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve Jure Anžiček Avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke Koreograf Sebastijan Geč Lektorica Živa Čebulj Igralca Maša Grošelj Aljoša Koltak Premiera 6. aprila 2023 Na fotografiji: Maša Grošelj, Aljoša Koltak Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Ocena filma Izvirni naslov: Jezdeca Režiser: Dominik Mencej Nastopajo: Timon Šturbej, Petja Labović, Anja Novak, Nikola Kojo, Peter Musevski Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Jezdeca je dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dominika Menceja, ki je pred devetimi leti s študentskim kratkim filmom Prespana pomlad na Festivalu slovenskega filma odnesel kar devet nagrad vesna. Zgodba Jezdecev se osredotoča na Tomaža in Antona, ki se po ogledu filma Goli v sedlu iz rodne Prlekije na predelanih Tomosovih mopedih odpravita v Ljubljano in nato naprej proti morju. Gre za klasičen film ceste, v katerem skozi spreminjajočo se krajino spremljamo spreminjanje junakov: njuno odraščanje. Na poti se jima najprej pridruži Ana, njuna vrstnica, ki je ugotovila, da samostansko življenje ni zanjo, in do katere fanta eden za drugim razvijeta romantična čustva. Nato srečajo še motorista Petra, v katerem Anton kljub prvotni sovražni nastrojenosti sčasoma najde nadomestek za očeta, ki ga nikoli ni spoznal. Mencej z režiserskimi prijemi in montažo zgodbo nadgradi z vpogledi v mentalni svet protagonistov, predvsem Tomaža, pri katerem globok vpliv katolicizma postopoma zamenjuje zaljubljenost. Film to predstavi s preskoki na spomine, na sanje in religiozne oziroma psihedelične vizije, ki se gladko vklopijo v splošno naracijo in tempo dogajanja. To je v omejenem obsegu podoben pristop, kot ga je ubral v Prespani pomladi, ki je sicer precej bolj eksperimentalen film, saj prikazuje duševno stanje najstnice v obdobju krize. Tukaj ta montažna tehnika omogoča dodaten vpogled v čustveno stanje junaka, ki nadgradi že tako odlično igro Timona Šturbeja. Navdušita tudi Petja Labović in Anja Novak, saj se trije mladi igralci povsem kosajo s prekaljenim srbskim zvezdnikom Nikolo Kojem. Jezdeca je film o odraščanju, a skozi zgodbo nagovarja tudi nekatera družbena vprašanja. Postavitev začetka dogajanja v Prlekijo na prelomu tisočletja ustvari nostalgični patos ter potencira razkorak med podeželskim okoljem vasi in urbano Ljubljano. Kljub temu obe lokaciji prikaže kot zaplankani in nerazumevajoči do junakov, nasprotje in odrešitev pa predstavlja sama cesta. S tem izpostavi, da je pečat, ki ga je na junakih pustilo okolje, mogoče tudi izbrisati, ali vsaj dovolj omiliti, da si lahko ti mladi ljudje vzpostavijo nova, neobremenjena življenja. Še en zanimiv vidik je močna prisotnost katoliške simbolike. Tako kot premiera filma se tudi dogajanje namreč začne v velikonočnem tednu in Tomaž na pot s seboj odnese žegen. Med scenami na vasi je jasno prikazana prepletenost verskih obredov z vsakdanjim življenjem, ko se fanta oddaljujeta od doma, pa je tudi Cerkev vse manj prisotna. Kljub temu ne izgine, saj vsako prelomnico zgodbe, ki nekako predstavlja obred prehoda, zaznamuje duhovnik ali kak verski simbol. Posledično religija in njena vloga v življenju v Jezdecih ni prikazana ne v negativni ne v pozitivni luči, temveč kot stvar osebne izbire. Kar je v razklanem slovenskem kulturnem prostoru dobrodošla sprememba.
Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše V času hitrega zaslonskega branja – če sploh kakšnega branja –, ki postopoma zavzema stoletni prostor bolj zbranega, listajočega použivanja natisnjenih vsebin, nemški pisatelj Carsten Henn z romanom Sprehajalec knjig prinaša privržencem slednjega nekaj dobrodejnega oddiha. Skoraj pravljico, ki se začne z »Nekoč je bilo …« Bralcem predstavlja večidel že pozabljene oblike odnosov do knjig, ki so bile od iznajdbe tiska, ko so postale dostopnejše, pol tisočletja prevladujoči medij za posredovanje verskih, umetniških, znanstvenih in drugih vsebin. O knjigah je tekla beseda v gradovih in samostanih, nato na vse številnejših univerzah in v meščanskih salonih. Zlasti v 19. stoletju romantike in realizma so se omikani ljudje pogosto pogovarjali o knjigah in njihovih avtorjih. Otrokom so dajali imena literarnih junakov in kdor je želel kaj veljati, je moral poznati njihove srčne bolečine in junaška dejanja. V takšnem, že napol minulem svetu se v romanu Carstena Henna giblje Carl Kallhoff, raznašalec knjig starejšim, osamljenim, po malem čudaškim kupcem, ki nočejo ali ne morejo sami priti v knjigarno Pri mestnih vratih. Carl pozna poti do njih na vseh koncih starega mesta in tudi bralski okus vsakogar posebej. Ne da bi se zavedal vsako knjigo, preden jo spravi v nahrbtnik, poboža, skrbno zavije v ovojni papir in poveže s pentljo iz vrvice. Nato jih raznosi do kupcev – jih sprehodi do njih, kot pravi – in z vsakim tudi malce poklepeta. Po navadi, ki mu je ostala iz otroštva, jih pri sebi imenuje po osebah iz knjig, tudi če so živeli v povsem drugih časih in v deželah daleč proč. Še najlažje si jih zapomni po imenih znamenitih literarnih junakov. Skrivnostni Christian von Hohenesch, na primer, postane Fitzwilliam Darcy, njegova vila pa dvorec Pemberley iz Prevzetnosti in pristranosti Jane Austin. Med kupci se znajdejo tudi kapitan Ahab, ki ga obseda orjaški krt na njegovem vrtu, mestni policaj pa postane Sherlock Holmes. Zaradi prezgodnje poroke nesrečna Andrea Cremmen, ki naroča zgolj knjige o tragičnih ženskih usodah, v Carlovih očeh postane Effie Briest, medtem ko upokojena učiteljica z vzdevkom Gospa Nogavička sega le po lahkotnejšem čtivu. Posebnež je še Bralec, imenovan po junaku Schlinkovega romana, ki v tovarni cigar delavkam bere iz knjig, da bi dvignil njihovo storilnost, kot naj bi bilo v navadi na Kubi. Carl z leti spozna življenjske zgodbe in zasebne skrivnosti teh in drugih strank, tako da jim, kot da jim bere misli, priporoča zanje najprimernejše knjige. Toda v resnici si le domišlja, da jih razume in jim dobro svetuje. Tega se zave šele, ko se mu na poti pridruži bistra in navihana devetletna deklica Šaša. Pisatelj na koncu pojasni, da je v radoživi spremljevalki, ki bi se je Carl sprva najraje otresel, saj ga neprenehoma usmerja iz ustaljene rutine, pravzaprav upodobil svojo mlajšo hčer Charlotte. Ob dekličinih vrtajočih vprašanjih in nepričakovanih predlogih podvomi, da njegove stranke v resnici potrebujejo branje, ki jim ga prinaša. Šaša, ki jo sošolci zmerjajo s knjižnim moljem, ima drugačne, bolj utrgane ideje, kaj početi s knjigami, da bodo bolje služile svojemu namenu. Na primer ustanovitev bralskega kluba, kjer bi bile dostopne vsem. Odločitev nove lastnica knjigarne, da Carla odpusti, saj da njegovih uslug ne potrebuje nihče več, je pretres, ki nenadoma sproži razreševanje vrste težav, ki jim je bil sprehajalec knjig priča med svojimi obhodi. Ko ga ljubosumni Šašin oče prebuta, da se znajde v bolnišnici, se kmalu pokaže, da ni bil tako neznaten in nepomemben, kot si misli, ko se sam, zaklenjen v stanovanju, že poslavlja od življenja. Mnogi ga pogrešajo in ko Šaša s skesanim očetom organizira iskanje ter ga na veselje prijateljev reši, lahko napoči tako rekoč happy end. Carl nadaljuje svoje poslanstvo z raznašanjem knjig iz antikvariata in tudi vsi drugi so poplačani po svojih zaslugah. A ta moralka vendarle ne izzveni ceneno. Bolj ostaja v ospredju, da je Carsten Henn, sicer uspešen avtor kriminalk ter knjig o vinarstvu, vinu in dobri hrani, s Sprehajalcem knjig ustvaril svojevrsten slavospev knjigam in branju. Samotno, a prijetno odzvanjajoč tudi v našem času.
Piše: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman Roman Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom ima vse, kar bralec pričakuje od dobrega romana: zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi. Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije. Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: „Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini.“ Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del. Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest. Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pisateljski začetki Franja Frančiča segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je proslavil s knjigo kratkih zgodb Egotrip in romanom Domovina, bleda mati, za katerega je prejel številne nagrade. Od takrat je izdal okrog petdeset knjižnih del, poleg proze tudi pesniške zbirke in pravljice za otroke. Čeprav se dela Franja Frančiča tematsko gledano sučejo okrog vedno istih tem, kot so obujanje spominov na travmatično otroštvo in odraščanje, marginalizirani posamezniki, ki bijejo svoj don kihotovski boj na obrobju družbe, kritika političnega in kulturnega establišmenta ter erotizirani pogled na smrt in odnose med spoloma, lahko ob prebiranju romana Vojno stanje sklenemo, da Frančič v svojem značilnem lirično-verističnem stilu povzema vse omenjene teme in jim dodaja tesnobno občutje, ki je zaznamovalo življenja številnih ljudi v času covida, ko so bila potovanja in druženja močno okrnjena. Vendar pa se naslov romana ne nanaša na kaotično vojno stanje v družbi, temveč na notranje bitke, ki jih pisatelj bojuje s samim sabo že od otroštva naprej. Že na začetku romana skozi dialog s samim sabo opiše strah, s katerim se v različnih oblikah sooča vse življenje: “Kot da ne bi sam opazil, da sem na verigi. Da je vedno krajša in krajša. / Seveda se dogaja vse to prej. Kje se dogaja? V človeku. / Kaj je spomin? / Neka čudežna skrinja, ki hrani vse te podobe. / Mar ni to vse tisto breme, ki bi se ga rad odrešil? / Pozabil! / Obraz mame, ki krvava v solzah leži na kuhinjskih tleh!/ Očetova pest, ki potuje k tvojemu obrazu? / Strah, večni strah, ki se levi v nemir. / Občutje, da je vse pod kontrolo. Program je napisan. To občutje, kot da bi se spustil z nekega drugega planeta. Tujost.” Frančič se v knjigi nenehno vrača k podobam iz preteklosti – ko se na primer usede v avto ali na klopco pred hišo, ko se loteva vsakdanjih opravil ali ko se odpravlja spat, se zraven njega znajdeta pretepena mati in alkoholiziran oče, s katerima se nenehno spušča v spopade. Na več mestih z grenkim priokusom zapiše, da ju ima že desetletja priklenjena z verigo v kleti, od koder jima vsakič znova uspe pobegniti, ter dodaja: “Vsa ta leta ju ubijam, pa vedno znova preživita. Dajem jima strup v hrano, spustim plin iz jeklenke, režem ju in režem, pa prekleto preživita.” Prav zato, ker jima ne more odpustiti, saj je zaradi njunih nenehnih pretepov ostal praktično brez otroštva, ju obuja od mrtvih in obračunava z njima na vedno nove načine. Pri tem se ne sklicuje na vlogo žrtve, saj se ima za borca, ki je preživel s pomočjo številnih obrambnih mehanizmov in zapovedanih pravil, čeprav si priznava, da ga strah pred smrtjo vsakič znova postavi v novo spiralo neskončnega obračunavanja s samim sabo. Tudi ljubezenska razmerja s ga osrečujejo le kratkotrajno, v njih namreč vidi le neuspešne poskuse premagovanja strahu pred smrtjo. Na nekem mestu celo zapiše: “Moški varajo ženske, ker jih je strah smrti. Orgazmi so male smrti.” V četrtem poglavju knjige Vojno stanje Frančič obuja spomine iz obdobja odraščanja in jih skozi verigo neprekinjenih asociacij niza enega za drugim kot v kakšnem na pol dokumentarnem, pol eksperimentalnem filmu, pri tem pa določene besede izpostavlja z velikimi tiskanimi črkami. V poznejših poglavjih postaja glavni junak vse bolj anksiozen, psihotičen in celo dementen, kar doživlja kot nekakšen blagoslov, stavki pa postajajo čedalje krajši in razdeljeni na posamezne ekstatične vzklike: “Ne ostane ti veliko! / Lahko zblazniš! / Lahko storiš enako kot ona! / Lahko zboliš, vso to bolečino obrneš proti sebi! / In lahko pozabiš! / Dokončno! / Do popolnega izbrisa! / Da se ne spominjaš preteklega časa! / Da se ne spominjaš, kaj se je zgodilo deset minut pred točko, kjer si se ustavil! / Da se ne spominjaš ničesar več! / Kdo si in kam greš! / In to je edina odrešitev! / Vi veste in jaz vem! / Časa ni!” V šestem poglavju protagonist doživi filozofski uvid v brezčasnost, tik za tem pa pade v psihotično stanje, v katerem tava po mestu ter išče mamo in deklico z zlatimi lasmi, pri tem pa povsem pozabi, da je že dvajset let poročen in da ga doma čaka otrok, s katerim naj bi ponavljal ulomke. Zadnja poglavja preveva poetičen slog, tako da ima bralec vtis, kot da bere dolgo pesem v prozi, hkrati pa ima občutek, da je nekatere odlomke že prebral v prvem delu knjige, saj se posamezni odstavki ponavljajo, spet drugi pa so vzeti iz nekaterih prejšnjih romanov. Dolge, metaforično obarvane povedi odstopajo prostor kratkim čustveno obarvanim vzklikom, naturalistični opisi borbe s starši in policaji pa se prepletajo s poetičnimi uvidi v minljivost življenja. Franjo Frančič je brez dvoma pisatelj, ki tako umetelno izpelje prehode med različnimi psihičnimi stanji in realnostmi, da dobimo občutek, kot da gledamo barvito ekspresionistično sliko ali znanstvenofantastični film – vsak obujen spomin, vsaka bežna bolečina podkrepi lucidno vizijo, ki jo pretvori v nadvse subtilen jezik: “Bele kosti, ki se bleščijo v noči. Koleno, ki v počasnem posnetku potuje k obrazu. Razpokane ustnice noči. Fotografija mrtve punčke. Koraki. Veš, vse bo pozabljeno. Pekel resničnosti. Prijatelji se ves čas iščejo. Mesto je velika žival.” Na trenutke se zdi, kot da je pred nami večdimenzionalni literarni kolaž, ki razkriva cel spekter pisateljevih občutij, s katerimi se bralec do neke mere zlahka poistoveti, zato lahko na koncu sklenemo, da je branje romana Vojno stanje enako terapevtsko, kot je bilo pisanje. Nekaj besed na to temo lahko preberemo v spremni besedi Denisa Poniža in tudi na začetku romana, v katerem je Frančič izpisal najbolj zabavne citate Sigmunda Freuda. A njegova največja vrednost je v tem, da kljub temu, da “si sposoja” od drugih in da se vsebinsko nenehno ponavlja, pri bralcu ustvarja občutek. kot da prebira nekaj unikatnega, prvinskega in katarzičnega. In za to doživetje, ki ga lahko ubesedi samo nekdo, ki je sam šel čez vseh devet krogov Dantejevega pekla, smo mu res lahko hvaležni.
Piše: Tatjana Pregl Kobe Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Pred dobrim desetletjem so bile v ospredju zbirke pesmi Andraža Poliča Hoja pomembne osebne ekspresije in hkrati realne podobe Ljubljane in Prage, kjer pesnik biva in ustvarja. Realno in imaginarno je navzoče tudi v zbirki Ladje in otoki. Pesmi so impresije, brez določenih pravil, neenakih dolžin, v prostih verzih, a s premočrtno zamišljeno vsebino. Kot so bili pri Hoji to mestne vedute, je tokratna zgodba vezana na Jadransko morje. Življenje ob morju je torej dar, ki si ga pesnik občasno dovoli s počitnikovanjem na Jadranu, in iz njega izzove izbrane, lirično ubrane pesniške ubeseditve svojih notranjih stanj, spraševanj in spoznanj. Tako se vsaj zdi. Andraž Polič komunicira po eni strani v simbolnih podobah, po drugi je njegova govorica neposredna, celo vsakdanja. Ton zbirke je izrazito oseben, pri čemer je pesnikov notranji svet občutno poudarjen, tako da bralcu omogoča povezanost z besedilom. Kadar se bralec na pesmi zaupno odzove, jih ne doživlja kot skrivnost, ampak kot nekaj, kar mu je blizu. Pesmi, s katerimi se zlahka identificira, so najtišji in najbolj iskreni samogovori lirskega govorca, erudita jadranskih otokov, obmorskih krajev in potovanj po mirnem ali viharnem morju. Kot da nikjer drugje ne bi bil raje. Zbirka je razdeljeno na dva dela, vstopanje vanju vpeljujeta kratka citata. Osemnajst pesmi v prvem delu, ki ima jasen naslov Ladje, napoveduje citat Vitomila Zupana »Ladje, ladje … plavajoči vodni svet …« Lirski subjekt stopa na široko morje v obzorje spomina kot mornar, ki je doma kamorkoli gre, in svojo samoto vpisuje v svoj dnevnik s pesmimi, ki hočejo biti luč. Premika se s široko odprtimi očmi in dovoljuje tudi svetlobi v labirintu zavedanja zgodovine, da v njem živi. »Pesniki na vaškem pokopališču imajo imena padlih angelov – / za časa mojega deda so padli za svobodo. / Zdaj vstajajo iz pepela kot tihe gazele.« A večina s pesniško govorico opisanih dni je preprostih, celo optimističnih. Z lepoto večernega miru, ko lahko lirski govorec kot Apolon v rajski samoti na figov list zapiše pesem o tihi mali jadrnici, k z vetrom pluje proti sončnemu zahodu. V drugem delu, ki ima naslov Otoki, je enaindvajset pesmi. Vstopni citat je verz Srečka Kosovela: »Jutri, čez teden, čez leto mogoče odplavam …« Lirski subjekt ni več mornar, ampak ribič, čeprav na dopustu, otrok, ki je poskusil jastoga, a ga danes ne bi, in pesnik, ki v mirnem sinjem zalivu še vedno lovi sanje: »Povem ti, ne potrebujem veliko: / teraso s pogledom na morje / in sanje, ki jih valovi nosijo k obrežju.« Cikla se v bistvu ne razlikujeta ne po zunanji obliki v prostih verzih ne po tematiki, ki je pri obeh vezana na morje. V doslej edini Poličevi pesniški zbirki za otroke Čarodejni palčki rastlin pesnik mlade bralce vodi, umirja, razburja in jih z lahkotnimi, igrivimi in pravljičnimi verzi žene v čudežnost narave, polne obilja, v kateri je vse, kar je potrebno za življenje. Realno in imaginarno, čeprav seveda na povsem drugačen način, se razkriva tudi v zbirki Ladje in otoki kot pesnikovo najgloblje dojemanje čarobnosti poezije, tokrat navidezno neobremenjene z vsakdanjimi problemi. Pesnik mehko, spokojno in milo pluje na ladji spominov po otokih lastnega življenja. Ne beži proč od sebe, ampak spomine shranjuje, »ko presunjen lebdi nad čarno pokrajino«. Ob tem se mu porajajo spoznanja, ki mu lajšajo in bogatijo življenje. Kajti zanj je vse pomembno. Tudi vsaka minuta, ki jo prebije z drugimi, vsak nasmeh in vsaka solza. In tudi »ko vsi molčijo, ker je preprosto lepo«. Čeprav so pesmi oblikovno in vsebinsko raznolike, saj vznikajo kot posledica srečanj lirskega govorca predvsem s samim seboj, pa se že slutijo zametki njegove skoraj sočasno izdane zbirke Kirka na Jadranu, v kateri Andraž Polič neidealizirano slika obmorsko življenje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ga primerja z današnjim. Zadnji verzi zbirke Ladje in otoki nedvoumno napovedujejo pesnikov kritični pogled na politiko, na tedanji čas in na sedanjost. »Spomine lahko delim / le z redkimi, a nimam jih več kam / umestiti ali zasaditi. Verjetno je to tista depresija / borcev, ko so se zmage izjalovile …« Zavedanje protislovja med nekdanjostjo in tukajšnjostjo, preteklostjo in sedanjostjo, je jasno podčrtano (predvsem) v sklepni pesmi Novi časi. Ni presenetljivo, da je v zbirki veliko prostora namenjenega prav spominjanju, kot da bi preteklo doživljanje morske idile porodilo razmišljanje tudi o njenem koncu. Pesniške zbirke Ladje in otoki zato ni mogoče brati le kot poetično refleksijo lagodnega obmorskega življenja, kot izpoved, izpisano le v intimni legi, temveč ji je treba priznati tudi angažiran oziroma družbenokritičen pridih.
Neveljaven email naslov